Nadaljevanje in konec včerajšnjega teksta Tanz mit Laibach und Zelenski (1.): Oko za oko, zob za zob, NSK za SDS (4. marca 2023).

To zamegljevanje in kompliciranje se dogajajo zato, ker so Laibachi v Ukrajini zdaj persone non grate. Ker se po 24. februarju 2022 niso dovolj politično korektno — ali vsaj za napadene dovolj nedvoumno in spodbudno — izražali o vzrokih za rusko agresijo. Ker so tamkajšnjo vojno omenjali kot rusko-ameriško proksi vojno z backupom NATO pakta in EU. Ker so v bistvu izpadli en tak Roger Waters.

Zato je promotor oz. organizator koncerta klonil pod (notranjepolitičnimi) pritiski in koncert Laibachov odpovedal. In če odštejemo Ukrajince — katerih reakcijo seveda še predobro razumemo —, kenslanju Laibachov najglasneje aplavdirajo predvsem Slovenci.

Čudno, res.

Jaz, warmonger?! 

Jaz osebno se z moralnimi sodbami v zvezi z Ukrajino in Rusijo ne ukvarjam (več). Ali se vsaj ne spuščam v debate. Ker karkoli človek na to temo reče oz. napiše, je za nekoga narobe. Če je vojna, so vsi v vojni. Tudi če nimajo z njo nič opraviti.

Podpiram politično in moralno podporo Ukrajini. To je samoumevno. Še več! Nimam nič proti, da Ukrajincem zdaj ta, zdaj ona država po svojih močeh in po lastni presoji pošilja orožje ali kako drugače praktično pomaga. Celo Slovenija. Da vsaj z naklonjenostjo in širokogrudnostjo sprejema razseljence.

Da se mi zdi normalno, da pomagamo Ukrajini tudi z orožjem, me nikakor ne naredi warmongerja. (Četudi se mi ta 1. os. mn zdi malo čudna.) Da bi me pa pri tem kdo denunciral kot vojnega hujskača ali rožljača z orožjem, je pa res ta zadnja stvar, ki bi jo rad slišal na svoj račun.

Anti-NATO

Psevdomirovniško, ne preveč pametno in konsistentno, na kdo ve koga naslovljeno pismo Kučana in Türka in kompanije se mi zdi prisiljeno signaliziranje namišljene kreposti. Rad bi tudi dočakal dan, ko bivši predsednik ali celo dva bivša predsednika o nečem ne bosta imela mnenja. Ali ko se ne njima samima ne njunim rojakom ne bo zdelo relevantno.

Nočem pa se tudi odpovedati svoji tradicionalni in skrbno negovani mirovniški — ali če hočete hipijevski, kao avtentični — averziji do NATO pakta.

Ta mesec bo minilo dvajset let od vsiljenega, pod krinko odločanja o EU podtaknjenega referenduma o vstopu v NATO pakt. Danes se mi to zdi še bolj neverjetno kot takrat, ko je krepka večina Slovencev glasovala za vstop.

Ali pa tudi ne.

To je zdaj stanje paradoksa. Če NATO pakta ne bi bilo — ali vsaj ne na zahodnih mejah Rusije —, Putin morda res ne bi napadel oz. celo napol okupiral Ukrajine. Ni treba biti na njegovi strani ali mu pripisovati državniško modrost ali spravljivost (ki ju nima), da tako razmišljaš. Če mene vprašate, to ne spodbija dejstva, da bi Vladimirja Putina najraje utopil v žlici vodke.

Toda ker Rusija je napadla Ukrajino, se zdaj NATO pakt zdi smiseln in potreben. Celo nujen. In z njim vred oboroževanje Ukrajine.

Vse izključujoče

Da ne pozabim: zadnjo kolumno Vesne V. Godina na Fokuspokusu sem objavil s perverznim uredniškim zadovoljstvom. S perverznim zadovoljstvom — uporabniškim, ne uredniškim — pa sem prebral tudi predzadnjo kolumno Vlada Miheljaka v Mladini. Končno se je nekdo upravičeno spravil nad ta Zelenskijev imidž, s katerim paradira od Berlinala do San Rema in še kje. Svojemu narodu v pomoč, seveda, ampak za zunanje opazovalce je to vse skupaj malo smešno. Gospa soproga pa se mi je zamerila že prej, ko je pozirala Annie Leibovitz za Vogue.

Ampak tega si nisem upal napisati, ker sem previden pezde. Bal sem se, da možgani fanatikov teh trditev ne bi znali povezati s tem, da navijam za Ukrajince. Dandanes je vse izključujoče.

Ampak kaj hočemo. Od zadnjih velikih vojn do danes se je svet zelo spremenil. In le kako se ne bi spremenili tudi ljudje v vojni? Vojaki, poveljniki, predsedniki … — in njihove muze? Informacijski strelski jarki? Tako pač je.

Z Laibachi ali brez Laibachov

Get back. To Laibach.

Laibachom nima smisla zameriti, da so se dvoumno izražali v zvezi z vojno v Ukrajini oz. o razlogih zanjo. Laibachi niso diplomati, ampak umetniki. Zato lahko rečejo karkoli. Ni treba, da imajo prav. In če slučajno nimajo — kar ni neverjetno —, se ni treba z njimi kregati. Ker niso embedani na MZZ in niso odgovorni kabinetu predsednika vlade. Odkod ta ideja, da bi se morali dandanes vsi — vključno z Rogerjem Watersom in Janijem Novakom — odlikovati z briljantnim diplomatskim umom?

Vojna se bo končala ali se ne bo končala. Z Laibachi ali brez njih. Pa če bi imeli koncert v Kijevu ali ne. Da bi Laibachi — ali katerikoli umetniki, artisti, izvajalci — morali biti moralna instanca, se mi zdi podobna bizarnost kot to, da mirovniki danes veljajo za problem in nadlogo. Ali kot to, da se premnogi umetniki, artisti, izvajalci res imajo za moralne instance. Pa če publika od njih to pričakuje ali ne.

Flashmob na Rdečem trgu?

Res, v čem je problem? Pol kariere so Laibachi (od daleč) zgledali kot naciji ali lovska sekcija Heimatdiensta. Na enem od njihovih prvih koncertov sploh je bila publika (za uvod) zaklenjena v dvorano, medtem ko so po ozvočenju lajali psi. Trideset let pozneje so za ogrevanje pred koncertom predvajali zborovske izvedbe partizanskih pesmi. Svojo prvo turnejo po Nemčiji so oglaševali s sloganom Die erste Bombardierung. V Miloševićevih časih so na koncert v Beograd pripeljali Petra Mlakarja, ki je publiki rekel: “Niko ne sme da vas bije.”

Enkrat tako, drugič drugače. Glavno, da se je folk zgražal. Ampak ali vidite razliko? Nekoč jim ni bilo treba pojasnjevati svojih provokacij. Oni so samo provocirali. Toda ko so jih zdaj v to prisilili, so so to navidez preračunljivo izjavo, da v tej vojni v celoti in nedvoumno podpirajo ukrajinsko stran, zaključili s famoznimi besedami: “This text was composed and translated with the help of AI.”

To stavek ni nič drugega kot genialen update njihove standardne kontroverznosti, ironičnosti in cinizma. “Afirmativna subverzivnost”, kot bi rekel — kot je rekel in napisal in ostal živ — sam Slavoj Žižek.Pa kaj bi vi radi? Da Laibachi uprizorijo Tanz mit Laibach flashmob na Rdečem trgu?