Ker hočemo pravno državo, moramo biti zadovoljni, da stranka Levica namerava vložiti kazensko ovadbo proti SDS zaradi kršitve avtorskih pravic nagrajenke Prešernovega sklada.
Kaj res?
Desničarski propagandisti vsiljenega praznika neposredne demokracije so iz umetnice naredili simbol domnevne finančne in kulturne izrojenosti pokojninskih priboljškov za zaslužne umetnike in ji ukradli avtorsko delo. Njeno podobo in svojemu projektu primerno pervertirano idejo zdaj uporabljajo za zbiranje podpisov, potrebnih za referendum.
Ampak zakaj se bo za kazensko ovadbo pobrigala ravno Levica? Ker edina vidi evidentno kršitev avtorskih pravic? Ker je med vsemi strankami edina moralna in poštena? Ker je najbolj zagreta za pravno državo? Ker SDS ne gre nikomur tako zelo na živce kot Levici?
Retorična vprašanja
Seveda ne. To so retorična vprašanja in odgovori na vsa tri so lahko samo nikalni.
O kršitvi avtorskih pravic v tem primeru sem pisal prvi sploh in potem še enkrat. Na diskreditiranje umetnikov in kulturnikov — in za nameček še s piratskimi prijemi — je opozoril tudi Upravni odbor Prešernovega sklada. Proti temu so z javnim pismom protestirali direktorji galerij in muzejev in drugih kulturnih in znanstvenih ustanov ter dekani fakultet in predstavniki zavodov in društev.
Skratka, Levica ni edina, ki temu nasprotuje. Ima pa poklicne politične interese. Konkretne in za sproti. Pa tudi za nazaj, tako rekoč iz maščevanja.
Saj nič ne rečem: SDS zna svoje nasprotnike res spraviti ob živce. Pred tremi leti jim je to uspelo s pobudo za oceno protiustavnosti programa Levice (in Socialnih demokratov) — ki je bila sicer zavrnjena —, nazadnje pa s predlogom za razrešitev Levičine podpredsednice DZ. Vseh intervencij SDS — parlamentarnih in medijskih — proti Levici sicer ne bi znali našteti niti najbolj obsesivni arhivarji.
Dvorezni antagonizem
Toda prav ta antagonizem — pa naj bo še tako vzajemen in celo razumljiv — jemlje Levici kredibilnost pri vlaganju kazenske ovadbe.
Razlogov je več. Prvi je, da ta poteza neprijetno spominja na taktiko, ki jo zna še predobro prakticirati prav opozicija. Naj omenim samo najrecentnejši primer, ko je SDS — skupaj z NSi — lani jeseni vložila kazensko ovadbo proti predsednici DZ “zaradi nevestnega dela”.
Da ne bo pomote: utemeljenost enih in drugih ovadb oz. očitkov puščam ob strani. Gre za metodo. Za ovaduštvo kot metodo političnega boja.
Ali Levica samo hoče SDS vrniti milo za drago? Videti je že tako. Pa če imajo še tako prav.
Toda na žalost s tem Levica dokazuje, da se je od SDS marsičesa naučila. Da je začela uporabljati metode norih in brezobzirnih mojstrov političnega wrestlinga. Hoče biti podobna SDS? Tako učinkovita in poniglava kot SDS? Očitno. Za politično uspešnost vse.
Na predlog
Drugi do tretji razlog za nekredibilnost vložitve ovadbe proti SDS pa je institucionalen.
Kršitev avtorskih pravic kot recimo nepooblaščeno reproduciranje umetniškega dela v druge, konkretno politične namene se seveda ne preganja po uradni dolžnosti, temveč na predlog. Toda zakaj se je to moralo zgoditi na predlog Levice? Zakaj ne na predlog oškodovane avtorice? Ali recimo — če se njej sami morda ne ljubi s tem ukvarjati — na predlog neke tretje ali petnajste osebe, ki ne bi izpadla kot koristni idiot, ki se je pripravljen v to spustiti?
Stranka in ministrstvo bi lahko kvečjemu sodelovala pri iskanju in izbiranju vlagatelja kazenske ovadbe in mu pri tem pomagala. To bi bilo veliko bolj elegantno in diskretno. Pri vseh teh nevladnikih — recimo, če ne bi mogli najti koga bolj oddaljenega ali manj povezanega —, s katerimi so levičarji tako veselo skonektani, to ne bi smel biti kdo ve kakšen problem.
Ne pričakujmo preveč
V naši slavni pravni državi pričakujemo preveč, če pričakujemo, da bo morebitne kršitve spremljali tisti, ki so za nadzor poklicani. Kot recimo Ministrstvo za notranje zadeve (ali bog ne daj Upravne enote) v primeru zbiranja podpisov za razpis referenduma. Ali recimo Inšpektorat za medije — organ v sestavi samega Ministrstva za kulturo —, za katerega itak ne vemo, čému pravzaprav služi.
Tako pa smo nazadnje dočakali SDS-izacijo Levice. Prvenstvo v političnem pingpongu. Ti mene, jaz tebe. Medsebojno klofutanje. Pravici bo morda zadoščeno, strankarskemu prepucavanju pa tudi. In to na plečih — pardon: dojkah — dotične umetnice, za katero se Levica zavzema.