Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. marca 2023, pod naslovom Lajf in literatura Tereze Vuk: “Men je fajn bit munjena”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana.

Nadaljevanje tekstov Literatura in lajf Tereze Vuk (1.): “Jaz imeti kolumna. Dejstvo.” (7. 3. 2023) in Literatura in lajf Tereze Vuk (2.): “Nimam kaj zgubit.” (9. 3. 2023).

Nakar mine šest, sedem let … — in glej, glej: leta 2023 Tereza Vuk izda 357 strani dolg roman pri Beletrini! Pri veliki, etablirani založbi. In pove še več, še bolj odkrito in še bolj vulgarno.

Postmoderna ironija

In ne boste verjeli: Zakaj ima moj hudič krila je tudi dejansko literarno delo in ne več samo publicistično.

Ko sem se lotil branja, sem bil skeptičen. Mislil sem, da bo to samo naracijska nanizanka recikliranih kolumen. Pa ni. Na koščke nasekljane zgodbe iz zanjo najpomembnejših etap njenega življenja se prepletajo s tako rekoč dnevniškimi zapisi iz koronskega obdobja.

Pa se ta nit potem razvije? Niti ne. Zakaj ima moj hudič krila je od začetka do konca hudournik misli in besed, ki pa ne samo da niso neorganizirane, ampak so zahvaljujoč formi zajetnega romana čisto nekaj drugega kot publicistika, napisana v nižje pogovorni ljubljanščini. Zadeva ima rep in glavo, da tako rečem. Literatura brez literarnih prijemov.

Razen na koncu. Ker ko je po 356 straneh konec tega bučanja, dobimo na zadnji strani spet ta njen death wish. Ne bom povedal, za kaj gre, ker spoiler alert. Povem pa lahko, da ta pol strani dolg, skoraj genialen epilog človeka preseneti in presune. Ima me celo, da bi napisal, da gre za originalen primerek že pozabljene postmoderne ironije in relativiziranja avtorja in avtorskega dela. Pa ne bom — ker se bojim, da bi v tem primeru moral vrniti diplomo iz primerjalne književnosti.

Ponosna starša

Njena mama in oče še nista prebrala knjige. Zelo jo je skrbelo in jo še vedno skrbi, kako bosta regirala. A zaenkrat je še nista. Jo pa zelo reklamirata, pravi. Ponosna sta nanjo. To ji zelo imponira. Foter jo je dal prebrat Petru Umku. A veš, un forenzični psiholog.

Brat je pa prebral. In pohvalil. In priznal, da jim je marsikaj prihranila, kar se njega in njegove familije tiče. Svaka mu čast. Ker če bi res hotela vse napisat, bi bilo drugače. Samo en stavek bi drugače napisala, pa bi knjiga čisto drugače izpadla. Ampak tega ni mogla staršem narediti.

Presenečen sem, da se cenzurira. Nisem imel občutka, da Tereza Vuk kaj takega počne. Da napiše vse, česar se spomni. Mislil sem, da nekontrolirano bruha iz nje. Da je to tako rekoč njen tok zavesti, ki ga po nekem čudežu zna pretipkati in poslati old-school uredniku. En tak Finnegan’s Wake po srcu mlade literarne marginalke.

Vojkova 4

Pa še to. Konec 80. let — med 1987 in 1990, če se ne motim — sva bila s Terezo Vuk soseda na Vojkovi 4. Jaz se je nje ne spomnim, ker je bila majhna, enajst-dvanajst letna punčka, ona pa mene ja. To je že nekajkrat omenila v kolumni. (Ja, včasih se ponavlja.) Petintrideset let pozneje pravi, da sem bil v liftu vedno nekaj namrgoden — aja, že takrat? —, v nekem dolgem plašču, njej pa da je foter razlagal, da je to “tisti, ki piše za Teleks”. Jaz sem ravno diplomiral in bil v svoji prvi službi na Delu. Blizu sem imel. V istem štuku kot jaz je stanoval Veljko S. Rus.

Plašč, ki se ga Tereza spomni, je bil svetlo siv balonar v BCBG stilu, nekaj à la Paul Weller iz The Style Councila ali David Bowie v Absolute Beginners. Ta plašč sem nosil, ko me je Dragan Živadinov polil s kečapom.

In če že omenjam očeta, sočustvujem s Terezinim očetom. Mora biti res hudo imeti takšno hčerko. Zlasti v mladih letih, ko jo je šele začelo zanašati na stranpoti. Z leti se človek sprijazni, domnevam, četudi si ne neha očitati, da je sam kriv, da je otrok zabluzil. Ali se vsaj spraševati, kaj je naredil narobe.

Naj prvi vrže kamen, kdor …

Otroci si ne izbirajo staršev, radi rečemo, ampak tudi starši si ne izbirajo otrok. A keč je v tem, da so zanje odgovorni. Starši so prepričani — in se psihološko gledano niti ne motijo zelo —, da so otroci tudi po njihovi zaslugi ali krivdi takšni, kakršni pač so. Tudi ko so odrasli. Čeprav nam (ne)ravnovesje med nurture and culture nikoli ni čisto prezentno.

Tereza v romanu vsakih par strani molče trobenta: “Objemte me! Objemte me!” ali: “Zakaj me noben ne objame?” — kar je ponavadi naslovljeno na njenega fotra. To je nek Leitmotiv in je kot literarni specialni efekt učinkovito. Prime in zadene. Direkt v žilo. Fiziološka raztopina, seveda. Solze. (Po drugi strani pa skoraj nič bolj poredko zakliče: “Ne me met rad! Ne me met rad!”)

To me je morda res najbolj ganilo v knjigi. Ne to, da je oče ni objel. Ne to, da je njo to bolelo. Bolelo me je, da sem si njenega očeta predstavljal kot človeka, ki ni vedel, kaj naj s takšno hčerko naredi. Čeprav je hotel nekaj narediti. Verjetno nekaj dobrega. Jo rešiti, ji pomagati. Jo magari objeti, pa je iz enega ali drugega razloga ni mogel ali znal.

Ga je bilo sram, da ima takšno hčerko? Je bil jezen nanjo? Ga je spravljala ob živce? Mene bi že. Ampak jaz hvala bogu nisem njen foter, niti njen frend. Zato mi je ni treba niti obsojati niti objemati. Njen oče pa … Bi jo (bil) moral objeti? Zakaj je ni? Zakaj je ne?

Karkoli že je razlog — in v to se ne bom vtikal —, kot zunanji opazovalec ga razumem še predobro. Ravno tako kot Terezo. Ampak če razmislimo trezno (no pun intended), kdo hudiča bi pa Terezo objel in ji namenil prijazno in toplo besedo? Ker naj prvi nameni prijazno in toplo besedo Terezi Vuk tisti — če si upa —, komur ne bo vrgla kamna kletvic v glavo. Že če bi samo zaslutila, da mu gre po glavi nekaj tako patetičnega.Tako si jaz sam to predstavljam. Ker navsezadnje je to vendarle samo literatura. Čeprav je v resnici njen lajf.