V nedeljo zvečer sem iz navade najprej gledal tisto dolgočasno radi-imamo-domače courtroom žajfnico V imenu ljudstva³, potem pa se je naenkrat prikazal na zaslonu Jože Možina — ki je v oddajo Intervju povabil “filozofa, publicista, predvsem pa [moj bold] civilnodružbenega aktivista” Aleša Primca.

V trenutku sem brez razmišljanja ugasnil televizor. Tega tipa za nič na svetu nočem gledati na nacionalni televiziji. Možino še lahko prebavim, ampak Primca pa res ne.

A to še ni vse.

Maruša Kerec z Vala 202 je bila tudi zgrožena in je na Twitterju — objavila tole:

“Šokirana sem nad dejstvom, da me še vedno uspejo šokirat.”

Ne smemo ali ne moremo

Stvari na RTV so prišle tako daleč, da ne smemo ali vsaj ne moremo več viti rok v obupu nad medsebojnimi obračunavanji vsakogaršnjih biričev in nikogaršnjih hlapcev. Totalna vojna za RTV je zdaj tudi njihova interna državljanska vojna. 

Toda novinarkina zajedljiva pripomba je imela dober stranski učinek. Direktor TVS Uroš Urbanija se je — čuteč se dolžnega zagovarjati Možino in Primca — pustil sprovocirati in spustil rafal. Za začetek je odgovoril kolegici (ki ji sicer ni direktno nadrejen) milo za drago:

“Šokiran nad dejstvom, da na [RTV] še vedno obstajajo novinarji, ki jim je cenzura, izključevanje in podobna totalitarna mentaliteta še vedno način dela. Kakšnih 40 let ostajajo za časom.”

Skratka: če Možina ne bi gostil Primca — oz. če Primca sploh ne bi smeli gledati na televiziji —, bi to bila “cenzura”, “izključevanje”, “totalitarna mentaliteta”.

“Bebokracija”

Potem se je Urbanija spravil na upokojeno novinarko Nevo Železnik, ki je Primčevo gostovanje na TVS označila kot “bebokracijo”. Takole ji je odgovoril:

“Tak totalitarni pogled na [RTV Slovenija]. Če si kritičen do [vlade] ali [Jankovića], ne smeš imeti vstopa na RTV. Kardelj mora biti ponosen.” 

Predsedničini svetovalki za zunanjo politiko Miriam Možgan, ki je Primčev nastop označila kot “pošasten padec meril”, pa takole:

“Gospa je zgrešila obdobje. Pred 40 leti je res partijski vrh določal intervjuje na [RTV]. Danes je družba vseeno malce bolj demokratična, korak naprej k demokratičnosti in pluralnosti pa delajo prav novinarji, ki jih ni strah političnih pritiskov z Erjavčeve.”

Urbanijeve neumnosti in nesramnosti ne govorijo samo o tem, da je danes sprejemljivo že to, da se direktor TVS križem-kražem krega kot zadnji cinični ali arogantni smrkavec iz kdo ve katere redakcije, ampak da dosledno uresničuje temeljno agendo desnice za ideološki prevzem RTV.

Masterplan

Ker če je kdo slučajno pozabil, je njihov masterplan naslednji:

• Zadeve prikazujmo tako, da bo izpadlo, kot da imamo pri svojih prizadevanjih podporo “spregledanih”, “prikrajšanih”, “utišanih” — od Primca do anonimne drhali na Twitterju —, ker to kao od nas zahtevajo mnogi frustrirani plačniki RTV prispevka.
• Delajmo tako, da bomo sprovocirali burne reakcije. Kot nasprotniki bodite raje tiho, sicer bo vse, kar boste rekli, uporabljeno proti vam. V vseh naših medijih, ne samo na RTV. Podeseterjeno. Delajmo se nedolžne žrtve, ki nikomur niso lasu skrivile.
• Na podlagi preteklih medijskih, političnih, zakonodajnih in operativnih samoumevnostnih anomalij levice si jemljimo pravico delati to, kar so sami očitali ta levim za štirideset let nazaj in kar jim pripisujejo tudi štirideset let za naprej.

Ali z drugimi besedami: “Drage gledalke, spoštovani gledalci, jebite se! Zdaj smo mi na vrsti.” S to fusnoto, seveda, da vas bomo desničarji deratizirali bistveno bolj učinkovito, kot ste vi kdajkoli prej nas.

Pravica kogarkoli do česarkoli

Gostje, ki jih jih vabijo pred kamere Možina, Pirkovič in Vida Petrovčič, so za ljudi starega in resnega kova resda “pošasten padec meril”, vendar obenem v duhu časa. Danes je normalno, da demagogi kot Primc in butli kot Tomašič nastopajo na televiziji, ker je jih itak kot dreka na vsakem Facebook ventilatorju.

Normalno je, da tak folk velja za kultivirane, ker zgledata kot simpatično poredna, vendar prijazna, a cinična strica. In normalno, da Primca spet kujejo v zvezde, ker se je tokrat lotil Jankovića.

Ali pa to, da Tomašič gobca, kar hoče. To je čisto v kontekstu degradacije javne sfere. Desnica kokodaka, da je človekova pravica do mnenja glavni postulat demokratične družbe. Namreč pravica kogarkoli do česarkoli. Neglede na človekove kompetence, znanje, izbrazbo, intelekt, razgledanost, retoriko in kultiviranost in resnicoljubnost.

Desnici gre vse na roko

Desnici gre vse na roko. Vse. Čeprav ne vse po lastni zaslugi, temveč tudi po zaslugi univerzalnega in udomačenega stanja duha, ki se prilega temu, kar oni hočejo. Hočejo pa enake pravice za vse. Hočejo kao pravičen delež programskega časa za ob vse obregujoče se nakladače, ki so prepričani, da se na nekaj spoznajo, ker imajo o tem mnenje.

Upam, da se še spomnite, ko je pred štirimi leti Boštjan Videmšek v Odmevih rekel, “da je diskurz in interpretacijo sveta, ki sta nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal”. 

Razumete, kaj se na RTV dogaja? Zdaj kao prenovljeni, očiščeni, deratizirani, odprti, končno osvobojeni medij vozi v studio ljudi, ki jim po novem pripada pravica — človekova pravica! —, da sodelujejo pri diskurzu in interpretaciji sveta. In jih pri tem reklamira kot prej utišane, odrinjene, spregledane reveže.

Fiat iustitia, et pereat minimundus

Ta folk je najprej osvojil komunikacijske tehnologije in jih zahvaljujoč cenenosti, brezplačnosti, dostopnosti tudi izkoristil na škodo tradicionalnih medijev. Tudi po zaslugi njihove lastne nerodnosti, nespretnosti in kratkovidnosti, to je že treba priznati.

In kot da že to ne bi bilo dovolj, te ubožčke zdaj s panpravičniškim politikantstvom in kvazidemokratičnimi argumenti forsirajo in legitimirajo še oportunistični medijski menedžerji. In to v mediju, ki bi moral biti ne samo zgled, temveč tudi zadnji medijski branik pred naraščajočim in vseizenačujočim poneumljanjem.

Golobovi vladi se niti ne sanja, kakšno ireverzibilno škodo povzroča desnica nacionalni televiziji. Ker si pač prosto jemlje vse, kar je novim disidentom neovirano na razpolago. In le kako bi se vladi sploh sanjalo, če pa jih tlači mora Ustavnega sodišča? Fiat iustitia, et pereat minimundus.