V ponedeljek zvečer sta se na TVS pogovarjala dva sivolasa modreca. Milan in Marcel. Zaskrbljeno sta pametovala o aktualni politični situaciji in se spominjala starih, boljših časov.

Da je Štefančič gostil Kučana, je bila dobra uredniška poteza — pa marketinška najbrž tudi. Marsikdo si je najbrž vsaj za nazaj zavrtel oddajo, ki po skoraj dveletnem prisilnem premoru med Studiom City in Marcelom ni več to, kar je bila.

Sam Marcela niti neredno več ne spremljam, ker se ob ponedeljkih zvečer sploh ne spomnim — za razliko od starih časov, ko sem Studio City še kar redno gledal vsaj iz kratkočasja —, da je še vedno na sporedu. To je žalosten dokaz, kako minljivi znajo biti mediji in medijski izdelki.

Diskvalificirali in likvidirali

Videti Kučana po dolgem času je mnoge, premnoge vrglo iz tira. Pričakovano najbolj tiste, ki nekdanjega predsednika že več kot trideset let permanentno diskvalificirajo in likvidirajo. Likvidirajo vsaj v mislih, če že ne fizično. 

Neverjetno, kako dobro je SDS zdresirala svoje sledilce, da se jim totalno um zmrači, kadar vsake kvatre zagledajo ali zaslišijo Kučana, ki narodu nekaj razlaga.

Lotili pa so se tudi voditelja oddaje. Da so v en in isti maščevalni, v bistvu damage control tekst o Marcelu Štefančiču stlačili tudi podatek, da je pod “rdečo zvezdo umrlo med 80 in 100 milijonov ljudi”, je vzorčni primer za anale desnih debilizmov.

Kučanovo gostovanje pa je sicer vznemirilo tudi tiste, ki verjamejo, da so strici iz ozadja realni varuhi političnega reda in miru in da se diskretno vtikajo v zadeve, ki teh verovalcev nič ne brigajo — ne vidijo pa v tem problema.

Izkrivljena interpretacija

Kučan je bil gost zato, ker ga je Pahor — ne da bi ga poimensko omenil — v funkciji nekdanjega predsednika vlade pri Možini interpeliral kot enega od stricev iz ozadja, ki da mu niso dovolili v miru vladati.

Očitek je Kučan v oddaji pripisal temu, da je bil Pahor pač “slab vladar”. Tudi zato, ker si je izkrivljeno interpretiral njegovo odkritost, da mu je nekega dne prišel povedat, da bo na takratnih naslednjih volitvah podprl Jankovića.

Ob tem naj opozorim še na javnosti manj znano, s tem ne sicer direktno povezano dejstvo o “pasjih procesijah”, ki jih je Kučan sam omenil kot v 90. letih aktualen pomislek — v tem smislu, da je hodil na toliko dogodkov in srečeval toliko ljudi zato, da ne bi kdo pomislil, da favorizira samo nekatere.

“Pasje procesije”

Sintagmo “pasje procesije” — konkretno, da se tedanji predsednik udeležuje “vsake pasje procesije” — sem skoval jaz. Kdaj točno, se ne spomnim oz. ne najdem dotičnega teksta. Edina dokazljiva referenca je moja kolumna v Sobotni prilogi Dela z dne 1. aprila 2000, v kateri omenim, da sem o “pasjih procesijah” pisal “že pred leti”. Morda v kakem uvodniku v Razgledih? V Sobotni to ni bilo, ker imam shranjenih vseh 300 plus 210 kolumen (1995–2000, 2010–2014), začenši s prvo z dne 7. januarja 1995.

Spomnim pa se tudi, da sva se s Kučanom enkrat davno srečala na neki prireditvi in da me je takrat v svojem stilu ironično vprašal, od kdaj pa jaz hodim na pasje procesije.

Pomembnost ali percepcija pomembnosti

O fenomenu tako imenovanih stricev iz ozadja se je na Fokuspokusu in v Večeru dovolj dobro razpisala naša kolumnistka in antropologinja (postsocializma) Vesna V. Godina. Naj opozorim samo na eno njenih tez.

Pomembnost ali percepcijo pomembnosti stricev iz ozadja VVG interpretira kot “socialni kapital tistih, ki so v postsocializmu ostali brez formalnih političnih funkcij, ne pa tudi brez [že prej ustvarjenega] socialnega kapitala”, in da jim tega “nihče ni mogel vzeti”. In še: “Če institucije ne delujejo, se vloga in moč socialnega kapitala povečata.”

Novi strici

V zvezi s socialnim kapitalom se bom navezal na fenomen novih obrazov. Ti seveda niso isti kot strici — ali so kvečjemu novi strici —, a ravno to nam daje misliti.

Socialni kapital — recimo Kučanov osebni, oplemeniten s splošneje rečeno dediščinskim, zgodovinskim, socialističnim, tranzicijskim — je tisto, kar glede na trenutno institucionalno in politično disfunkcionalnost v nas vzbudi nostalgično obžalovanje, da je nekoč bilo bolje in da ne delajo več takih, kot je Kučan.

Socialni kapital pa očitno imajo tudi novi obrazi, sicer jim na volitvah ne bi serijsko uspevalo. Ampak odkod ga jemljejo?

Moja hipoteza je, da se jim to — vsaj začasno — obnese zato, ker si novi obrazi napaberkujejo socialni kapital na levici. Torej tam, kjer po zaslugi tradicionalne mentalitete in tekovina revolucije te vrednote tako rekoč ležijo vsepovsod. Spretnejši in pametnejši se morajo samo skloniti in ta socialni kapital pobrati.

Ne brez boja

Medtem pa na desnici tega ni. Politična desnica ima v očeh večine negativni socialni kapital, ker sproti revolucionarno ruši obstoječo zgodovino in socialo in zmanjšuje vrednost že izgrajenega in s konsenzom večine sprejetega in potrjenega. In to cenijo samo negativistično nastrojeni, ki si želijo živeti v novokomponirani, preurejeni, revalorizirani družbi. Kjer v primerjavi s staro družbo niti kamen ne bo ostal na kamnu, niti odnos na odnosu.

Zato je vsake toliko prijetno in pomirjujoče videti na televiziji ljudi kot Kučana. Pa če je stric ali dedek ali karkoli. In čeprav ni na oblasti, nam to vliva upanje, da ne bo šlo vse k hudiču. Ali četudi morda bo šlo, da ne bo šlo brez boja.