Kadarkoli je nekdo umrl — ne nujno znana, velika, pomembna osebnost, eventualno tudi njej drag človek —, je neka Pitija vedno zlovešče in v usodo vdano rekla, da bo pa zdaj kmalu odšel še nekdo drug. Ker da ljudje odhajajo v dvoje. Da nekdo, ki odide, prime nekoga za roko in ga odpelje s seboj.
To se mi je ponavadi zdelo lari-fari. Ljudje vendar umirajo vsak dan, pri čemer dve smrti nehote opazimo in ju onostransko povežemo, če pokojnika poznamo in če si po nekem naključju sledita kmalu ena za drugo. In vendar: kako dolgo je kmalu, če je vedno prekmalu? In zakaj ne bi v to verjeli, tudi če ni res — če pa nas lahko potolaži?
To se dejansko dogaja pogosto. Še več, včasih ljudje ne odhajajo po dva, ampak odhajajo celo skupaj. Pa če so se poznali ali ne. Tako so eden za drugim umrli — dobesedno dan za dnem umirali — prejšnjo soboto Milena Zupančič, v nedeljo Miro Kline, v ponedeljek Mile Korun, v sredo pa Matjaž Koželj.
Reproducirano žalovanje
Smrt kogarkoli, ki sem ga poznal — ki mi je bil blizu (vsaj v nekem časovnem obdobju), ki sem ga imel celo rad, ali pa sem ga iz enega ali drugega razloga cenil —, me vedno bolj prizadene. Deloma je to povezano z lastnim staranjem, deloma pa s tem, da postajamo iz dneva v dan neobčutljivejši, ko nas mediji s ponavadi zaigranim, reproduciranim sočutjem obveščajo o smrtih. Krutih, nesmiselnih, množičnih, strašnih, bizarnih smrtih. Zato smo skoraj radi žalostni, kadar enkrat za spremembo umre človek, čigar odhod bo v nas pustil praznino.
Fržmagajo se mi agencijski klikfehtarski prispevki v stilu: “Umrl je pevec skupine, katere največjo uspešnico ste gotovo poznali!”. Ne, nismo poznali. Nikoli slišali. Ne me jebat. Kdo je to poslušal?
Smrt je v vsakem primeru big, breaking news. Dobesedno. Smrt je senzacija. To nas zanima. Tolaži nas, da smo mi sami še med živimi. Iz izkušenj vem, da so nekrologi najbolj brani. O komerkoli že teče beseda. Nekrologi so masovno brani v primerjavi z drugimi teksti, ki tako ali drugače, magari besno opisujejo življenje. Ali ga celo opevajo. Žal je tako. Sreča je nezanimiva. Življenje se šlepa na smrt. Metafizika senzacionalizma dela za nas.
Po dva (ali tri, štiri)
A če se vrnem k Pitiji.
Tako je recimo Tomaž Šalamun umrl samo mesec dni pred svojim sinom Davidom Šalamunom (27. decembra 2014, 31. januarja 2015). Tako je Aleš Debeljak umrl samo dva meseca in pol pred Tomažem Pandurjem (28. januarja, 12. aprila 2016). Tako je Gašper Tič umrl samo šest mesecev pred Jernejem Šugmanom (18. junija, 10. decembra 2017). Tako je Matjaž Gantar umrl samo pet mesecev pred Andrejem Capudrom (18. marca, 22. avgusta 2018). Tako je Mojmir Sepe umrl samo teden dni pred Dušanom Jovanovićem (24. decembra, 31. decembra 2020). Tako je Manca Košir umrla samo mesec in pol pred Terezo Vuk, Tereza samo dva meseca pred Iztokom Aberškom, Iztok pa samo tri mesec in pol pred Vincijem Vogue Anžlovarjem (2. maja, 17. junija, 15. avgusta, 1. decembra 2024).
Življenje ima prednost
V idealnem svetu bi si vsakdo, ki odide, zaslužil dober nekrolog — torej lepo in pismeno napisanega, ganljivega, berljivega … —, vendar velika večina pokojnikov nima oz. ni imela nikogar, ki bi ga znal o njih napisati. Imeti nekoga, ki bo znal napisati o tebi nekrolog, je nekaj, kar bi lahko veljalo za vsaj postransko življenjsko zadoščenje. To bi bilo treba ceniti kot neke vrste srečo ali bi lahko bilo celo merilo.
Toda včasih nas zgoščeno zaporedje smrti prehiteva. Kot v zadnjem tednu. Človek lahko žaluje za več ljudmi naenkrat in se jih spominja, ne more pa napisati v kratkem času več nekrologov. Nekrologov, kot bi jih mogel in moral napisati o Mileni Zupančič, Miru Klinetu, Miletu Korunu in Matjažu Koželju. In to ni vprašanje časa, ampak vprašanje psihične obremenitve. Ker življenje gre vendarle naprej in ima prednost pred smrtjo. Hvala bogu, da so bili deležni dovolj tolažilnih besed od drugih.