Glede napada Izraela na Iran je dobro rekel nemški kancler Merz: “Netanjahu opravlja umazano delo za vse nas.” Točno to. Nobenega razloga nimamo, da bi zagovarjali teokratski režim, ker si vsi želimo, da bi Iranci živeli v demokraciji. Na nerazumevanje pa je Merz naletel zato, ker je problem seveda v tem, da je Netanjahu bad guy, ki ga vsaj pol sveta sovraži zaradi nečloveškega tretmaja Palestincev, in da se ljudem, obtoženim vojnih zločinov, ne spodobi priznavati zaslug za dobra dela. Niti za umazana dobra dela.

Hipersenzibilni in desenzibilizirani

Današnjo javno mnenje v zvezi z vojnami je hipersenzibilno, obenem pa desenzibilizirano. Ljudje se po eni strani moralno orientirajo na podlagi instantne, nepremišljene in enostranske pravičnosti in pomanjkljive, slabo informirane ad hoc humanosti, po drugi pa spričo informacijskega overloada nezainteresirano odvračajo pogled od celotne slike. Ta pa je preveč kompleksna in komplicirana, da bi se jim jo v okviru povprečnega dometa pozornosti in razgledanosti sploh ljubilo razumeti.

Zato izkoriščam priložnost, da osvežim spomin in védenje o režimu, ki je že skoraj pol stoletja na oblasti v tej fascinantni deželi, ki smo jo nekoč slikoviteje imenovali Perzija.

“Veliki Satan”

Iran — dotlej večtisočletna monarhija — je postal islamska republika po zaslugi imama, pozneje ajatole Homeinija, ki se je 1. februarja 1979 zmagoslavno vrnil iz štirinajstletnega izgnanstva v Iraku in s tiho podporo tedanjega ameriškega predsednika Carterja dokončal revolucijo. Šah Mohamed Reza Pahlavi se je bil prisiljen evakuirati v ZDA, kjer je že bolan dobil azil iz zdravstvenih razlogov.

Še isto leto, a že po ustanovitvi Islamske republike Iran, je ajatolin podmladek vdrl v ambasado “Velikega Satana” v Teheranu in zajel talce, da bi izsilil šahovo izročitev. Zasedba ambasade je trajala 444 dni in se je končala s podpisom tako imenovanega alžirskega sporazuma med ZDA in Iranom (slučajno prav na dan Reaganove inavguracije). Iran Hostage Crisis je bil eden od bistvenih razlogov, da je Carter leta 1980 izgubil volitve.

Pojem islamskega fundamentalizma

Homeini je bil pojem islamskega fundamentalizma in verjetno tudi njegov največji izvoznik. Pred revolucijo že dodobra modernizirani, vesternizirani Iran se je vrnil v srednji vek. (Se opravičujem za to zahodnjaško prispodobo.) To je bila popolna retradicionalizacija in seveda nazadnjaška vrnitev v teokratski totalitarizem. Če državnega in verskega nasilja — kar je v bistvu tam eno in isto — nad državljani sploh ne omenjam, se je na zunaj to poznalo z za ženske obvezno nošnjo hidžabov in uvedbo moralne policije, ki je patruljirala po mestih in sankcionirala kršiteljice. Najbolj odmeven primer je bila v zadnjem času (2022) Mahsa Amini, ki je bila po aretaciji zaradi nepravilne nošnje hidžaba brutalno pretepena in je umrla.

Rushdie, Panahi

Verjetno se še spomnite atentata na britanskega pisatelja Salmana Rushdieja pred tremi leti. Ameriški državljan libanonskega porekla — privrženec Hezbolaha, ki ga spoznorira Iran — ga je pred predavanjem o (ironično) svobodi govora naskočil z nožem in tako ranil, da je komaj preživel.

Pa še veste, kako se je več kot trideset let prej to sploh začelo? Ajatola Homeini je zaradi muslimanom nevšečnega — domnevno blasfemičnega — Rushdiejevega romana Satanski stihi nad njim razglasil tako imenovano fatvo. Da ga lahko kdorkoli ubije. Alahu na ljubo. (In za visoko, večmilijonsko nagrado, seveda.) Rushdie je leta in leta živel pod policijsko zaščito na neznanih lokacijah in pod izmišljeno identiteto. Homeinijevi sledilci pa so podtikali bombe v knjigarne in napadali tudi prevajalce romana. Najmanj eden je bil ubit.

In če sem že pri (ne)svobodi v Iranu, si ne morem kaj, da ne bi omenil tudi Džafarja Panahija, meni izjemno ljubega, poleg pokojnega Abasa Kiarostamija najbolj priznanega in cenjenega iranskega režiserja. Kaj je vse ta človek doživel! Pripore, zapore, hišne zapore, prepoved potovanja na mednarodne festivale, prepoved snemanja filmov. In s kakšno osupljivo, duhovito, skromno, a tem bolj udarno kreativnostjo se je vsemu temu zoperstavljal! Kadarkoli slišim razvajene zahodnjaške ustvarjalce, da se pritožujejo nad ideološko represijo, ker jim nekdo slučajno ni podelil subvencije, se spomnim na Panahija.

Razvoj dogodkov

O naravi iranskega režima bi lahko naštel še kaj, vendar naj bo dovolj. Hočem povedati, da nimam razloga, da bi se zgražal nad napadom Izraela na Iran. Zdi se sicer nenavadno, da to dela prav država, ki po drugi strani dela v Gazi to, kar pač dela. Toda če bo iranski režim po zaslugi te akcije padel, ga ne bom objokoval. (Ha-ha, saj res! Se še spomnite, ko je naša vrla zunanja ministrica — in to v intervjuju za izraelsko televizijo! — lani objokovala tragično usodo iranskega predsednika Raisija, ki je preminil v helikopterski nesreči?)

Razvoj dogodkov me sicer skrbi, ker nikoli ne vemo, v kaj se ta konflikt lahko razvije. Še posebej, če se bodo vanj vpletle ZDA. A kot rečeno: Netanjahu namesto nas opravlja umazano delo. Poskuša strmoglaviti teokratsko diktaturo. Ker tudi to mora nekdo narediti.