Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 12. avgusta 2023, pod naslovom Mitja Čander: Treba je živeti svobodomiselno in radovedno. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Preberite tudi prvi del ponatisa pod naslovom [Obrazi 32./1.] Mitja Čander: Nečak ali bratranec iz ozadja (13. 8. 2023).

Direktor Beletrine se zdi mnogim stric iz ozadja. Meni pa se zdi bolj nečak ali bratranec — ki se resda vedno znajde na debeli črti, ki razmejuje kulturo in politiko. A za razliko od drugih intelektualnih sorodnikov je on precej bolj praktičen in iznajdljiv.

Zraven in ne zraven

Sam pravi, da je vedno bil zraven in obenem ni bil zraven. Vedno se je imel za intelektualca in za pripadnika civilne družbe. Ampak previdno. Kljub izjavam in komentiranju družbenega in kulturnega dogajanja je pazil, da je ohranil distanco in da se nikomur ni (preveč) zameril. Ko je izrazil podporo izbrisanim ali se oglasil v zvezi z Ambrusom, so bili jezni na desni. Ko je protestiral proti izključitvi Janše iz Pena, so bili jezni na levi. Ko je postal član Programskega sveta RTV, so mu zamerili levi. Ko je izstopil — iz protesta: “Politična trenja in pritiski na RTVS so se zaostrili do te mere, da izrazito otežujejo moje neodvisno in strokovno delo v svetu.” —, so mu zamerili desni. (Za programskega svetnika je bil imenovan v času Janševe vlade, odstopil pa je nekaj tednov po zmagi Gibanja Svoboda na volitvah 2022, še pred formiranjem nove vlade.)

Malo iluzorno da si je svétništvo predstavljal. To je (bil) zelo spolitiziran organ. Saj je bil tudi že od nekdaj, ampak vseeno je mislil, da je mogoče biti neuvrščen in liga zase. Da lahko naredi več in še kaj drugega, kot da po pet ur sedi na sejah. Preštevajo naj se zaradi njega drugi. Nasploh pa se mu ni ljubilo več ukvarjati s Svetom RTV kot pa z Beletrino samo.

Zdaj pa še Logar

Kaj pa Logar? (Sam imam o tem eno ločeno in eno malo manj ločeno mnenje.) Zelo je razmišljal, kaj naj naredi — in se nazadnje odločil, da se pridruži tako imenovani Platformi sodelovanja. Povabil ga je Logar. Seveda, sam se pa Čander res ne bi nikomur ponujal. Prvi razlog je bil ta, da se mu zdi, da je današnji javni diskurz radikaliziran. In če nastane pobuda za bolj trezen, pomirjujoč diskurz, potem je treba to podpreti. Tudi kar zadeva druge, ki so se Platformi pridružili. To niso skrajneži. In po vsem, kar Čander ve o Logarju, se mu zdi človek na mestu. Intelektualci se težko identificirajo s politiko, ji priznajo neko kvaliteto. Tako so vzgojeni, da vedno malo pizdijo. Politiki so jim a priori sumljivi. In če za nekoga le rečejo, da je v redu, potem že vnaprej vejo, da jih bo to še dolgo spremljalo. Platforma sodelovanja pa je vendarle društvo, civilna pobuda, zato si je dovolil biti zraven.

Čander nima namena, da bi se resno spustil v politiko. Dandanes še tem manj. Sam sebe že toliko pozna, da ve, da ni za te stvari. Nima živcev za to neskončno premlevanje in sklepanje kompromisov, za sedenje na sejah, na katerih sploh ni cilj, da bi se nekaj resno zmenili, pa za protokol itd. On rad dela to, kar dela. Vidi rezultate. Vidi knjige. Konkretne zadeve.

Zato je šel k Logarju. V Sloveniji je treba preseči to izključevalno logiko, ustaviti konje. V 90. letih smo si predstavljali, da lahko sobivamo. Je to zdaj to? Da so eni fašisti, drugi pa komunajzarji? Ni mu fajn živeti v taki družbi. Niti si ne predstavlja, kako bodo v taki družbi živeli prihajajoči rodovi.

ŠOU must go on

Dobiva se v Čandrovem priljubljenem lokalu Slamič. Navadil se je tja hoditi, ker je bil sedež Beletrine dolga leta na Kersnikovi (4) — dokler jih ni MOL vrgla ven, ker so célo hišo prodali za (domnevno) komercialnejšo dejavnost. Založba zdaj domuje na Neubergerjevi oz. na Linhartovi v enem od tistih okroglih paviljonov (ki pa se je nekomu zdel preveč okrogel in je zdaj oglat).

Od začetka — torej od leta 1996, ko sta jo pod kapo Študentske organizacije (ŠOU) oz. revije Tribuna ustanovila Čander in Šteger, Aleš Šteger, takrat dvaindvajset, triindvajsetletna študenta primerjalne književnosti — pa na Beethovnovi. Beletrina takrat seveda ni bila založba, ampak knjižna zbirka.

Glavni urednik Tribune je bil tiste čase Primož Zevnik, Čander urednik za družbeno tematiko, Šteger za kulturo. Po dveh letih je bilo že (skoraj) vsega konec, ker so zabredli v težave. Deloma ideološke, ker so se delali norca iz nekaterih ljudi, tudi iz Cerkve, deloma pa v finančne, ker so delali minus. Nakar so se še spomnili, da bi naredili mis Tribune. Komercialna operacija je naredila še večji minus (verjetno pa tudi nekaj seksističnega plusa). Tedanji predsednik ŠOU je rekel: ti pa ti pa ti nimate več vstopa, Čander pa Šteger pa lahko na leto izdata kaki dve knjigi.

Ko jebe revije

Do takrat je veljalo, da so revije tiste, ki so nosilci kulturnega, literarnega, intelektualnega dogajanja. Bila je Nova revija, Problemi, Problemi–Literatura, Razgledi pa še kaj. Čandrova generacija pa je trčila ob to, da si revije ni mogla privoščiti. In si je rekla: eh, ko jebe revije, bomo pa kar knjige izdajali.

Mogoče on to mitizira za nazaj, ampak 90. leta so bila res svoboden, produktiven čas. Takrat je bilo vse možno. Danes si ne predstavlja, da bi neka mularija naredila knjižno zbirko in založbo. Mogoče je to bil še odmev civilne družbe 80. let, neke svobodomiselnosti. Ali tega, da so primerjalci posebne vrste frajerji, ki so sposobni česarkoli. (Čemur domišljavo pritrjujem.) Tudi raznolikost je bila veliko bolj upoštevana kot danes, ko smo bolj sektaško nastrojeni. Seveda so že takrat obstajali krogi in krožki, ampak zavest, da lahko različno misleči in različno delujoče ljudje sobivamo, je bila bolj iskrena. Na takratni Študentski založbi so bili katoliški intelektualci, totalni anarhisti, antiglobalisti, pa levičarji, pa liberalci, pa taki, za katere sploh nisi vedel, kam spadajo. In ves ta folk je normalno sedel za mizo in se pogovarjal in pil in kadil. Čandru se je zdelo, kot se uresničuje to, kar si kot mulc predstavljal, da bi Slovenija morala biti.

Nepostranska dejavnost

Tako je Študentska založba v okviru ŠOU vedno bolj prevzemala pobudo. Resno so jemali vse skupaj, ne samo kot svojo postransko dejavnost kot drugi. Začeli so organizirati Dneve poezije in vina, nastala je Fabula kot festival in tudi zbirka zase, 2007 še Air Beletrina kot prvi literarni spletni portal.

Beletrina se je dokončno osamosvojila od ŠOU leta 2014. Deloma zato, ker so bili fantje stari že okrog 40. Po drugi strani pa je bil problem, da jih je dvoumni status ŠOU začel bremzati pri kandidiranju na razpise. Včasih so ŠOU tretirali kot civilnodružbeno organizacijo, v nekaterih drugih postopkih pa kot osebo javnega prava. Tako se je dogajalo, da so se prijavili na razpis kot nevladna organizacija, potem pa so jih kot javno financirano organizacijo vrgli ven. Ali obratno. Zato so zdaj zavod kot neprofitna organizacija, ki vse prihodke vlaga naprej v svoje delo. To je bila konsolidacija. Med nama povedano, tudi bi bilo naporno vsako leto znova razlagati študentskim funkcionarjem, za kaj pri tej založbi gre.