Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 4. novembra 2023, pod naslovom Slavko Avsenik: “Kaj dela narodnozabavna glasba? Zabava narod?”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ta del ponatisa je nadaljevanje in konec prvega in drugega dela z naslovoma [Obrazi 35./1.] Slavko Avsenik: Kaj loči narodnozabavno glasbo od zabavne? (7. 11. 2023) in [Obrazi 35./2.]: Slavko Avsenik: “Glasbena industrija ima zelo svoja merila.” (9. 11. 2023).

Nekoč sta pod Alpami živela dva brata in se izražala z glasbo. Danes jih je za celo dinastijo. Na čelu z najstarejšim med nasledniki. Glasbenim sinom in stricem iz ozadja. Jazzistom, pianistom, skladateljem, ljubiteljem Mahlerja. Akademskim narodnjakom.

Med iskrenimi ljudmi

Pred mnogimi leti je imel Slavko Avsenik z Miho Zadnikarjem in dirigentom Antunom Poljanićem v Cankarjevem domu serijo predavanj o filmski glasbi za osnovne in srednje šole. In na koncu je bilo vprašanje: katera glasba je pa vam všeč? In eden od otrok ali dijakov je rekel: rock in narodnozabavna. Aja? Kako pa gre to skupaj? Ja, zato, ne, ker oboji res igrajo.

To je po njegovem odgovor, zakaj tako imenovani preprosti ljudje radi poslušajo narodnozabavno glasbo. Narodnozabavna glasba je uspešna, če je res iskrena. Resda je sestavljena samo na dveh harmonijah. Tako kot Na Golici ali Na Robleku in ti očetovi hiti. Ampak v teh dveh harmonijah je toliko iskrenosti, da jo dojamejo in začutijo tudi ljudje, ki niso tako izobraženi. Začutijo pa tudi, če jim lažeš.

Na koncertih bolj umetniške glasbe je pa čisto druga zgodba. Poslušajo jo izobraženi, vsak s svojo teorijo. To glasbo je mogoče razložiti na veliko različnih načinov in o njej filozofirati. Šele ko bereš razlage, vidiš, da je to nekaj fantastičnega — ampak v tem primeru gre glasba ne skozi srce do razuma, ampak skozi razum do srca.

Pri sodobni umetnosti je pač tako. Poslušalcev, ki glasbeno niso tako izobraženi — da ne bova spet koga užalila (njegova pripomba) —, ne moreš dolgo slepiti. Lahko jih pritegneš z izgledom, z zabavnim pristopom, z mladostjo, z zanimivim videom … Ampak to so samo trenutne stvari. Če ni zadaj produkta, če ni dobre glasbe, ki jo lahko poslušaš tudi v dnevni sobi ali na privatni zabavi, potem to ne živi.

Pri bolj sofisticirani glasbi pa nekaj časa traja, da ugotoviš, ali si v njej nekaj našel ali ne. Njemu osebno ravno Šostakovič dolgo časa ni bil všeč. Še posebej pa ne Mahler. Potem pa je nekega dne ugotovil, da z njima ni seveda nič narobe, ampak z njim, ker prej pač še ni bil na primerni stopnji razumevanja. Šele potem ju je začel ceniti. Kar pomeni: tudi če si izobražen glasbenik, moraš doseči določeno intelektualno, čustveno, duhovno zrelost, da dojameš, da so nekatere umetniške vredne veliko več, kot si predstavljaš. Moraš biti na neki stopnji osebnega razvoja.

Pri narodnozabavni glasbi pa tega ni. Njena funkcija je zabava. Da se ljudje imajo fajn. Na ohceti ali kjerkoli. Iz Nemčije pozna primere, ko to glasbo poslušajo zdravniki med operacijami. Izbrane skladbe — seveda ne na slušalke —, recimo Veter nosi pesem mojo. V Švici ima znanca, ki je bil policist in je tudi tekmoval v streljanju. Pravi, da mu je pri zmagah vedno pomagala Avsenikova glasba. Da se je lažje skoncentriral. Pa saj ni nujno, da pri takih stvareh pomagajo samo Avseniki. Če glasba nastane iz potrebe ali če okolje sámo sproži ustvarjalnost ustvarjalcev, potem dobi ta glasba trajnejši naboj.

Obstajata samo dve glasbi. Dobra in slaba. Če je nekaj dobro, lahko preoblečeš v katerikoli stil. Če pa je glasba slaba, ji ne pomaga nič.

Laibacher Oberkrainer

Ampak govorila sva o Slakovi skladbi V dolini tihi. Oče ni imel takih ponudb? Ali idej, da bi s kom na tak način sodeloval?

Takih ponudb ni bilo. Je pa res, da je Jani Novak iz skupine Laibach že davno predlagal, da bi posneli album s samimi predelavami Avsenikov. Pa je Slavko (ml.) rekel, da raje ne, ker da čas še ni zrel. Vprašanje, če bi to res bilo potrebno. Ampak ja, ideja je prišla z njihove strani. Drugi rockerji pa niso imeli teh idej. Niti za kake tehno predelave. Saj ni problem zamenjati trobento in klarinet z dvema solo kitarama, ampak to bi morali igrati glasbeniki, ki imajo občutek za narodnozabavno glasbo. Ne rockerji.

To je še vse odprto in bi bilo možno. Povezano je pač s tradicijo, ki je pogosto več desetletij za časom. Radio in televizija in glasbena industrija se razvijata počasi. Ko je bil Avsenik urednik pri Helidonu, je bila vsaka novost v narodnozabavni glasbi kar malo nezaželena. Če ni bilo podobno Avsenikom ali Slakom, ni šlo skozi. Z električnimi kitarami sicer niso poskušali, bile so pa kakšne orgle ali elektronika. Sicer pa, inštrumenti so samo podaljšek duše in sami po sebi še niso glasba. Važno je, kdo igra kaj.

Ampak instrumenti definirajo nek žanr?

To pa zato, ker ljudje rabimo kategorije. Resna, zabavna … Danes je veliko crossover, fusion variant, pri katerih se to združuje. Po Avsenikih in Slakih se je zgodila ena taka večja sprememba z ansamblom Slapovi. Oni so bili prvi, ki so opustili narodne noše in začeli nositi usnjene jakne. Peli so sicer dolenjsko glasbo, zasedba pa je že bila malo posodobljena. To sta bila brata Štibernik, glavni pevec Jože Skubic. Kasneje so se razvili Modrijani, kar je že čisto drugačna instrumentacija. Vmes so bili pa še Brendi in Don Juani. To je bila bolj zabavna kot narodnozabavna glasba. Slovenija je zelo raznolika. Gorenjska melodika Avsenikov ni edina definicija slovenske narodnozabavne glasbe. Zdaj itak prihaja do fuzije med kvintetno, torej Avsenikovo glasbo, in Slakovo. Prvič, na trgu ni več dovolj denarja, da bi sestavljali osemčlanske ansamble, torej kvintet z veliko klavirsko harmoniko plus pevce, pa še kakega tonskega mojstra za zraven. Zdaj se uveljavljajo tričlanske zasedbe s frajtonarco, kitaro in basom ali kontrabasom, pa vsi trije zraven pojejo. Ampak to diatonično harmoniko, ki je sicer značilna za Dolenjsko in Štajersko, igrajo tudi na Avsenikov način. Bolj poskočno, z drugo ostrino in z drugim ritmom. Prednost je tudi v tem, da je ta harmonika veliko lažja in cenejša, pa tudi naučiti se je je lažje. Trije glasbeniki stanejo veliko manj kot osem. Trg dela svoje. Tako se zdaj skozi trio, ki je bil nekoč značilnost Lojzeta Slaka, zdaj izraža tudi gorenjska, kvintetna glasba. Pa da ne bo pomote: Avseniki in Slaki so se vedno dobro razumeli in se medsebojno spoštovali.

Teta Majda in stric Jože

Saj res: kaj smo pri Avsenikih pravzaprav počeli Crnkoviči 26. junija 1974? Smo se poznali?

Pravzaprav da. Posredno. Sorodstveno-prijateljske veze. Del te zgodbe je namreč tudi zgodba o stricu Jožetu in teti Majdi. S Slavkom Avsenikom mlajšim sva imela namreč skupno, isto teto. Teto Majdo. S to pripombo, seveda, da je bila teta Majda dejansko njegova teta — sestra njegovega očeta Slavka in strica Vilka —, jaz pa sem jo teta samo klical, ker sem jo poznal že od malega, ko sem odrasle še tituliral kot tete in strice.

S Kušarjevimi smo bili skratka družinski prijatelji. Kako sta se moja mama in oče spoprijateljila s teto Majdo in stricem Jožetom, ne vem ali se ne spomnim. Niti ne vem, kako sta se Gorenjca znašla v Mariboru. Jože Kušar je bil nekoč direktor Radia Maribor. Pa še ta fun fact: Kot pravkar osvobojeni vojni ujetnik nekje v Italiji je leta 1945 statiral v Rosselinijevem vojnem filmu Rim, odprto mesto. Z Anno Magnani. Sem gledal in ga tudi prepoznal v tistih nekaj sekundah. Teta Majda pa je delala v mariborski poslovalnici Intereurope na Kopitarjevi in mi je v mojem prvem ali drugem letniku gimnazije zrihtala v firmi počitniško prakso. Knjižil sem dospele kontejnerje.

In ja, teta Majda je bila tista, ki je pred tridesetimi leti poklicala brata in ga prepričala, češ, “Markcu” — vedno mi je rekla Markec — “gauš pa ja dou, intervju”. (Po celih desetletjih med Štajerci sta oba s stricem Jožetom še vedno tolkla eht gorenjščino.)

Glasba pomaga preživeti

Svobodni smo. Vsak lahko posluša, kar hoče in kar mu je blizu. Ljudje rabijo glasbo, ki jim pomaga preživeti. Gre za različne eksistenčne nivoje. Tako imenovana visoka kultura se dogaja v urbanih središčih. Pa saj se drugje tudi ne more. Ampak če nekdo vstaja ob štirih zjutraj, da lahko za zajtrk jemo sveže žemlje, ali če dela šestnajst ur na polju, tak človek pač ne gre zvečer poslušat Mahlerjeve simfonije.

Ker sva ravno pri teh ljudskih temah, asociativno omenim nepozabno, zame precej šokantno — v pozitivnem smislu — predstavo Butalci, ki sem jo pred desetimi leti gledal v Poletnem gledališču Studenec. In glej, kot da bi vedel: Slavko pove, da je zanjo prav on sam napisal glasbo. (Milčinskega je za na oder priredil Ervin Fritz.) Ta amfiteater v Studencu (pri Krtini, ex-d’Ampezzo) je res en hecen fenomen. Cankarjev dom podeželja.

Pa še posluša kaj jazz? V starih časih sva o tem veliko, če že ne pogosto debatirala. Ne, pravi, ne jazza ne česarkoli. Ker preveč komponira in ga vse moti.

Evo, s tem se pa lahko poistovetim: tudi jaz bolj malo berem, ker preveč pišem.

Mora pa priznati, da njegova potreba po poslušanju jazza narašča. Tudi igral bi še kaj. Vsaj bolj na easy. Glede na to, da dolgo ni igral, se je motorika verjetno malo upočasnila, tako da bi moral malo povaditi. Ampak občutek je še tu. In če sva že pri tem, verjetno mu je šele dandanes jasno, kaj je sploh to dober jazz. Bolj kot takrat, ko ga je delal in igral.