Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. aprila 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Izpoved Mojce Šetinc Pašek o nezgodah na oblasti in o premikih na levici.

Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. V sredo in petek sta bila pod naslovoma [Obrazi 40./1.]: Mojca Šetinc Pašek: “Vidiš, kje sem pristala …” (10. 4. 2024) in [Obrazi 40./2.]: Mojca Pašek Šetinc: “Golob preveč rad nastopa in govori.” objavljena prvi in drugi del ponatisa, danes pa sledi še nadaljevanje in konec.

Več ko novinark in novinarjev preskoči v politiko — uspešno ali ne, vseeno —, manj mi je jasno, zakaj to sploh delajo. Toda MŠP nekako razumem. Všeč mi je to njeno vztrajanje po izgubljenih iluzijah o Gibanju Svoboda. Da ohranja optimizem in trmasto dela naprej.

Vesna Vuković

A gde je Vesna Vuković u toj priči?

Bili sta sošolki na novinarstvu. Guess what: Mojca je bila pridna študentka, Vesna pa ne. Najprej je bila na Republiki, potem vmes piarovka na Ministrstvu za pravosodje, pa spet novinarka na Dnevniku oz. v Poslovnem Dnevniku, dokler ni skupaj s Primožem Cirmanom in Suzano Rankov prestopila na Siol, kjer so pobrali tudi Tomaža Modica. To je bila ta božja Providentia. Odtod njena naveza z Golobom, Debeljakom, Jamnikom …

Kar mene zadeva, smo z Vesno nekajkrat sedeli skupaj v Žmaucu, kjer smo v starih časih imeli štajerski štamtiš. Ona in Suzana Rankov sta se šlepali na Braneta Pavlina, ki je bil takrat predsednik uprave Dnevnika. Postrani smo ju gledali že zato, ker je bila to ekskluzivno moška družba. Hvalila se je — namreč zdaj, ne takrat —, da je bila ona tista, ki je prepričala Goloba, da gre v politiko. Mojca ni vedela, da je Vesna Vuković tako zelo zraven. To je bila ta Golobova druga, skrita ekipa. Javna je bila tista z Ribičem na čelu, ti pa so bili backup. Potem pa so se začeli pojavljati očitki, da si Ribič hoče prilastiti stranko. Omenjena gospa je najprej postala piarovka in šefica za marketing, potem pa generalna sekretarka. Edina z direktnim in permanentnim dostopom do Goloba. Zato Mojca ne verjame v zgodbo njenega popolnega umika. Vukovićka bo zdaj po njenem teta iz ozadja.

Mrzla teta, dodam.

Ogrska preiskovalka

Mojca Šetinc Pašek je bila do izključitve iz Gibanja Svoboda predsednica “preiskovalke” — kot se temu reče v parlamentarnem argoju — sumov (ali celo ljudskega prepričanja) o invazivno ogrskih in avtohtono domačijskih finančnih malverzacijah, s katerimi se financirajo desničarska medijska trobila. (To je moj opis.) Komisiji pa se uradno reče (to je citat) Preiskovalna komisija o ugotavljanju politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi domnevnega nezakonitega financiranja političnih strank in strankarske politične propagande v medijih pred in med volitvami poslancev v Državni zbor leta 2022 s finančnimi sredstvi podjetij v državni lasti, državnih institucij ter subjektov iz tujine. (Konec citata. Naziv je uradno dolg 44 besed ali 340 znakov.)

Kar lahko MŠP reče, je naslednje. Njeni glavni očitki letijo na to, kar so ti mediji delali z Madžari oz. kar se je kolega Janša dogovarjal z Orbánom. Za tem stoji. Njeno stališče je, da so SDS-ovci izdali slovenski nacionalni interes. Iz madžarske medijske fundacije KESMA (Közép-Európai Sajtó és Média Alapítvány, torej Srednjeevropski tiskovni in medijski sklad) je v ta propagandistična glasila prihajal denar iz madžarskega proračuna. SDS pa je seveda morala nekaj obljubiti v zameno. Obljubila pa je to, kar je v slovenskem nacionalnem interesu. Vitalne gospodarske panoge: bančni sektor, logistiko, turizem, energetiko … — celo do nakupa velikega trgovskega podjetja. Zdaj bojda hočejo kupiti Mercator.

Corpus relicti

Pa je to dokazljivo?

MŠP je toliko rezervirana ali previdna, da ne pozabi omeniti, da se ni spremenila v muho na steni, ki bi prisluškovala njihovim sestankom. Ampak zbrano dokazno gradivo je po njenem prepričanju dovolj obremenjujoče. Orbán je hotel poskrbeti tudi za svoje osebne interese in interese svojega sorodstva in drugih pripadnikov tega kroga. Recimo Orbánova hčerka in njegov zet sta bila zainteresirana za biznise v turizmu. Nekatere stvari so že bile izvedene, nekatere pa še čakajo na realizacijo ob eventualni vrnitvi SDS na oblast. Zato MŠP govori o izdaji slovenskega nacionalnega interesa. Zraven so pa še druge zgodbe. Recimo petletno izčrpavanje Telekoma v višini 106 milijonov evrov za financiranje teh medijev. Poleg tega pa so si desničarji izmislili sistem oglaševanja v korist Novih Obzorij in Demokracije, ko so od občin vlekli majhne zneske. Evro na evro palača. Tu je še problem medijskih agencij. Mojca srčno upa, da bo njena naslednica Tamara Vonta preiskavo pripeljala do nekega epiloga.

Tudi Mojca Šetinc Pašek je glede tega deloma skeptična. Pa ne tako kot jaz zaradi Tamare Vonta, ampak bolj zato, ker so preiskovalke politična zadeva, ne kazenska. Ugotavlja se politična odgovornost.

Že prav. Ampak recimo, da se izkaže, da je nekdo politično odgovoren. Kaj pa potem? Preiskujoči parlamentarci so en tak brezzobi tiger, mar ne? Stranska fronta političnega boja.

Ja, saj to je problem parlamentarnega nadzora. Slovenija je Zakon o parlamentarni preiskavi in poslovnik parlamentarne preiskave prekopirala od Nemčije. Ampak v Nemčiji se tega lotevajo bolj resno. V Sloveniji so preiskovalke del političnega cirkusa, kot je bilo rečeno v tistem nesrečnem Delovem podkastu.

Saj res: zakaj so ta že posneti podkast oz. intervju cenzurirali, torej skenslali objavo?

Odgovorni urednik Bojan Budja se je posvetoval z Delovo pravno službo in upošteval mnenje, da bi jih lahko kdo tožil. Čeprav Mojca sama decidirano trdi, da ni nikogar omenjala poimensko.

Sam mislim, da bi me bilo treba ubiti, če bi točno vedel, za kaj gre, zato niti nočem vedeti. Se mi pa zdi to tipično za Delo. Navsezadnje je to vendarle glasilo korporacije, ki ne mara disruptivnih maverickov in se takim konfliktom že vnaprej izogiba. Ker mu nekdo dá vedeti, da vladi nekaj ne bo všeč. Budja je po mojem pravilno sklepal, da Mojca iz tega ne bo delala drame. Kot je že prej ni zaradi česa hujšega.

Po mojem bi se kot političarka morala naučiti, da iz vsega slabega, kar se ji zgodi — ali magari tudi dobrega — naredi veliko dramo in opozori na zaton (ali razcvet) demokracije. To se politikom splača. Novinarjem tudi. Seveda pa moraš biti takšen tip, da se rad delaš podružbljeno bogega.

V starih časih so bile tudi v Sloveniji resne preiskovalke. Bila je recimo Hvaličina komisija, ki je preiskovala novogoriški Hit. Bile so tudi tri komisije v zvezi s trgovino z orožjem.

Resne že mogoče, ampak ne vem kakšnih rezultatov — razen da so bili na koncu vsi skregani — ni dala nobena, pripominjam. No, z leti se je to spremenilo v način diskreditiranja političnih nasprotnikov, odgovarja na to Mojca. Danes gre v glavnem za politični popkorn. Tako je bilo zlasti v prejšnjem mandatu. Ona pa je resen človek in to resno jemlje. Kot ji je svetoval odvetnik Stojan Zdolšek: vodi preiskavo lege artis, by the book, ne delaj političnega šova in ne zaslišuj ljudi po nepotrebnem, če imaš dostop do dokumentacije. Njeni kolegi poslanci pa delajo drugače. Raje zaslišujejo priče in delajo medijski šov in se promovirajo.

Kaj pa naprej?

Glede na vse, kar se ji dogaja, sem tudi skeptičen, ali bo v naslednjem mandatu izvoljena. In pri kateri stranki. In kar je še huje: novinarji, ki grejo v politiko, ne morejo nazaj.

V novinarstvo zagotovo ne gre več nazaj. To je ad acta. Sicer pa še ni obupala nad politiko. Kljub vsemu. Zdaj je najbrž v stanju neke hibernacije. Pri statusu neodvisne poslanke je najbolj zabavno to, da vsi mislijo, da si na trgu in da se ponujaš.

Ampak ne za pičlih 35 evrov, kajneda? (To ji izvabi kisel nasmešek.)

Mojca Šetinc Pašek se referira na mojega prejšnjega portretiranca Andraža Zorka in na njegove teze o slovenskem volilnem telesu in težavah na levem političnem polu. Nekaj je na tem, očitno. Ker toliko da veste: na levici se nekaj dogaja. Mojca je zaenkrat še skrivnostna, ker dotičnih posameznikov, ki prihajajo k njej na pogovore — da ne bo spet pomote: samoiniciativno, ne na njeno pobudo — še noče razkriti. Ampak prihajajo. Ker imajo razlog. Njena teza je, da so na levi tri stranke, ki propadajo ali vsaj nazadujejo. Levica se čisti svojega ekstremnega krila. Socialni demokrati imajo dolgoročne probleme, ki jih bodo poskušali rešiti s kongresom. Gibanje Svoboda pa v bistvu sploh še ni stranka v pravem pomenu besede. Vsaj ne v tem smislu, da bi imeli neko resno politično ideologijo.

Zato je po njenem edina rešitev za to nesrečno zgodbo levosredinski ali socialnoliberalno demokratski blok. Vsem pove to. Za levo sredino je edina rešitev, da vsi stopijo deset korakov nazaj in požrejo lastne egotripe. Problemi njenih avtogolov in Golobovih avtogolov in tako naprej so problemi egotripov. Te bo treba požreti in začeti sodelovati.

No, držimo pesti. Te obstoječe leve scene imam že tudi jaz poln kovček. Kot sem je imel že večkrat.