Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 15. junija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Manca G. Renko: “Knjiga ni še nikomur rešila življenja.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 42./1.] Manca G. Renko: “Kaj hoče ženska in ta tip neumnih vprašanj.” in [Obrazi 42./2.] Manca G. Renko: “Umetnost v Ljubljani ne sme biti zabavna.” sta bila objavljena v sredo in petek, 19. in 21. junija 2024. Današnji del je zadnji.

Všeč so mi mlade intelektualke in feministke kot Manca G. Renko. Pogled iz milenijske ženske perspektive na Ljubljano — “mimikrijo večne restavracije” (že od 1821) — in na moške kot Marije Samopomočnice zna človeka razsvetliti. Zlasti moškega.

Pet moških

V pogovoru se seveda ne moreva izogniti znamenitemu, zdaj že ponarodelemu članku v Mladini o tistih petih Marijah Samopomočnicah: Miha Šalehar, Aljoša Bagola, David Zupančič, Klemen Selakovič in Borut Pahor. Mančin elegantno sesuvaški članek z naslovom Moški potrebuje pomoč (Zakaj so priročniki za samopomoč in življenje, ki jih pišejo moški, najbolj prodajane knjige v Sloveniji?) je bil eden od redkih primerov, da je nekaj iz printa postalo viralno na digitalu. K temu je verjetno pripomoglo to, da je Grega Repovž tekst zvito odklenil, ampak saj je vseeno.

Z napisanim se v glavnem strinjam. Sam bi bil do nekaterih od teh petih avtorjev še bolj brutalen. Do tovrstne literature nisem zelo toleranten oz. je globoko ne cenim. Rekel bi kvečjemu, da je naredila krivico Davidu Zupančiču — prav tako iz serije Obrazi (10. december 2022) —, ki po mojem ni iz tega vica. Res pa je, da sem bral samo Življenje v sivi coni, njegove druge pa ne. Ampak Manca vztraja: Znanost mirnega življenja je slabo napisana in slabo urejena. Po njenem gre za šolski spis. Če bi imel David dobrega urednika, bi knjiga lahko bila boljša. Ampak žal ni. Ne zdrži.

MC: No, prav. Hočem povedati, da je teh pet tipov v zadnjih letih morda res napisalo neke bestsellerje, ampak da si se morda krivično spravila samo na moške. Te obsesije s samoizpovedovanjem in z dajanjem nasvetov je tudi med ženskami ogromno. Resda niso avtorice največjih uspešnic — kar je morda založniški problem, če tako gledaš —, ampak takšno pisanje je splošen fenomen. Ni omejen na en spol.

MGR: Moja laična ocena je, da tudi te knjige — tako kot knjige nasploh — berejo predvsem ženske. To ocenjujem po feelingu, dokazov za to nimam. Sicer pa moram reči, da je to bilo metodološko vprašanje. Lahko bi obravnavala celotno priročniško literaturo, ampak v tem primeru bi morala napisati še en doktorat. Ta članek je bil naročen. Repovž me je klical in predlagal, da za prednovoletno številko, posvečeno fenomenom, napišem nekaj na to temo. Nekaj krajšega, dva tisoč znakov. Jaz pa teh knjig do takrat nisem brala in nisem hotela pisati na pamet. Tako sem predlagala, da jih preberem in nekaj napišem za pozneje. Izhajala pa sem iz lestvic najbolje prodajanih knjig zadnjih dveh let. In na njih je kraljevalo teh pet avtorjev. Nobene avtorice ni bilo med njimi. Pri tem pa je zanimivo tudi to, da bi temu tipu priročniške literature lahko rekli literatura, ki jo pišejo ženske. Ampak čeprav ženske to pišejo že leta in leta, zadeva postane prodajna senzacija in fenomen šele takrat, ko se tega lotijo moški. Sem bi lahko spadal tudi Miha Mazzini, čigar knjiga Osebno pa ni bila na teh top lestvicah. Se mi pa tudi zdi, da je to obstajalo že prej. Prijatelji mojih staršev so recimo brali Martina Kojca. Ali pa Pot Nejca Zaplotnika. Na nek način so bili tudi to priročniki. Ta žanr ni nov. Samo drug tip ljudi je to pisal.

Distribucija po mojem ni problem. Vse knjigarne prodajajo vse knjige.

Že mogoče, ampak če imaš te knjige konstantno v izložbi Knjigarne Konzorcij … Saj ljudje ne spremljajo natančno, kaj izhaja. Desetkrat grejo mimo in potem kupijo knjigo, ki so jo največkrat videli. Teh pet knjig je bilo res najbolj prisotnih. Knjige Nine Gaspari ni bilo videti v izložbah, ker je izšla v samozaložbi. Tudi knjiga Nine Osenar se je pojavila v izložbah šele pozneje in je bila samo še ena od mnogih. Sicer pa ta moj tekst ni bil mišljen kot obračun z moškimi. Če bi že hotela obračunavati z moškimi, bi se mi zdele druge stvari bolj ključne. Zanimal me je fenomen, da se o teh knjigah toliko govori, čeprav jih ni nihče prebral. V tem smislu sem jih hotela prebrati za ljudi, ki jih niso brali.

To boš pa morala elaborirati. Misliš, da ljudje ne preberejo knjige, ki jo kupijo? No, nek procent zagotovo ne.

Mislim, da ogromno ljudi — ki so jih kupili — teh knjig ni prebralo. Ogromno jih je bilo podarjenih. Kupljenih za božično ali novoletno darilo. Ko ne veš, kaj bi podaril nekemu prijatelju ali sorodniku, in se nazadnje odločiš za tisto, ki si jo največkrat videl, o kateri se največ govori in ki je domnevno vsem všeč. Seveda jih je marsikdo prebral. Opazovala sem tudi, kako se zapisi o teh knjigah pojavljajo na družbenih omrežjih. Zlasti na Instagramu. Predvsem punce — ker je to pač njihova domena — objavljajo te influencerske ali semiinfluencerske fotke, na katere prilepijo nek globokoumen citat iz ene od knjig. Citati pa so seveda generični. Tako so te knjige narejene. Kjerkoli boš odprl knjigo, boš našel nekaj, da “ljubezen prenese vse” ali “jutri bo boljši dan”.

Misliš, da ti avtorji to znajo?

Te knjige so narejene po nekem kopitu. Saj nič ne rečem, vsako knjigo je težko napisati. Ni lahko napisane knjige. Dela teh avtorjev ne dajem v nič. Gotovo so se nagarali. Obenem pa so to knjige, narejene po nekem muštru. In tega muštra ni bilo treba izumiti. To je žanr. To so teme, ki jih ljudje imajo radi — duhovnost, finance, predvsem ljubezen, seveda tudi zdravje —, zraven pa dodajo še življenjske anekdote, ki so zanimive že same po sebi, ker so avtorji javne osebnosti. Ljudi zanimajo trači. Recimo privatno življenje Šaleharja ali Bagole. Da je to kombinacija duhovnosti in tračev.

Avtofikcijski trač?

Ja, recimo.

Hotel sem te napeljati na to, da je vse skupaj odraz fenomena, da je — prvič — treba vse povedati …

Ne, vsega ne.

No, lahko malo obrneš, da izpade bolje.

Saj ravno za to gre. Vse povedati je težko. Povedati vse je zajebano. Povedati vse pomeni, da moraš biti radikalno artikuliran in iskren. Povedati vse je lahko umetnost. Izpovedati samo toliko, da izpadeš kul — to je pa kič.

To si lepo povedala. Ampak če nadaljujem: drugi del fenomena pa je, da preboliš osebno stisko — od izgorelosti do stresa ali bog ne daj celo bolezen kot telesno malfunkcijo — in da si na podlagi te svoje izkušnje vzameš pravico, da se boš razglasil za zdravnika z licenco ali vsaj za terapevta. Mogoče je to res samo duhovni kič ali pa želja, da bi izpadel priljuden, prijeten, odprt, iskren ali vsaj pameten, ampak meni se to zdi lažna solidarnost. Da je svojo nesrečo in izkušnjo treba deliti z ljudmi, da se bodo tudi drugi znali iz tega izkopati.

Nisem dovolj podkovana, da bi o tem govorila, ampak verjamem, da lahko ljudem v težavah res pomagajo samo za to usposobljene osebe. Poklicni terapevti, psihiatri, karkoli. In še pri teh ljudeh moraš imeti res srečo, da najdeš nekoga, ki ti lahko res pomaga. Knjiga ni še nikomur rešila življenja. Ali pomagala prebroditi stisko. Dala uteho.

Tak tip knjige ali katerakoli knjiga? Je eksistencialna pomembnost knjig samo romantična utvara?

Pri osemnajstih bi se morda še lahko zaljubila v modela, ki bi mi rekel, da mu je Kafka rešil življenje. Zdaj pa ne bi šla več tako daleč.