Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 30. novembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Z Aleksandrom Bratino o medijskih časih in prostorih, ki jih več ni. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo zadnji, tretji ponatisa. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 47./1]: Z Aleksandrom Bratino o medijskih časih, ki jih več ni (4. 12. 2024) in [Obrazi 47./2.]: Aleksander Bratina: “Politika ni hotela tujih medijskih lastnikov.” (6. 12. 2024).

Z vseživljenjskim strokovnjakom za trženje, ki pravi, da v medijih nima več kaj početi, se ni težko pesimistično poistovetiti. Umirjen, a izpostavljen človek v senci se zanaša na številke in vidi svet (medijev) bolj kritično od večine v tem cehu.

Stara garda

Marko Crnkovič: Hja, nekoč je bila ta stara garda. Ampak če že govoriva o teh ponesrečenih ali opuščenih projektih: kaj pa je bilo z Republiko?

Aleksander Bratina: Če mene vprašaš, je bila Republika projekt partijske nomenklature. Lansirali so jo za vsak slučaj, če se ne bi več mogli zanesti na Delo. V bistvu za backup. Takrat še ni bilo jasno, kako močni in ostri bojo desničarji.

MC: Torej ni čudno, da so bili na Delu proti tvojemu projektu novega desnega časopisa.

AB: Zakaj? Saj to bi bil d. o. o. zase. To se ne bi nič prekrivalo.

MC: Seveda, ampak razmišljali so politično, ne tržno.

AB: Saj Doberšek je bil za. Ampak Doberšek je pri vseh svojih kvalitetah imel to slabo stran, da je včasih bil preveč previden. Če se je bilo treba decidirano odločiti, se je raje odločil, da gre s tokom. Ni se pa nikoli spuščal v politiko, to je že treba priznati. Tako je bilo. Škoda. Apihu sem večkrat rekel, da ima Delo monopol. In ko se bo nek časopis vzel skupaj, ga ne bo več imelo. Predlagal sem tudi, da bi Delo prodajali dražje. Po tujem vzoru. Frankfurterca je bila recimo dvakrat dražja od Bilda.

MC: Saj so bile tudi bistveno večje razlike v nakladi. v Nemčiji in Angliji tudi do 1 proti 10.

AB: Seveda. Ampak tabloidi so bili na polovični ceni kvalitetnih. In Delo je vedno pokrivalo vrh izobrazbene in premoženjske piramide. Lahko bi si to privoščilo. Ko sem prišel na Delo, sem imel prvi konflikt s Slivnikom. Bil sem vodja raziskav. Komaj sem prišel faksa, metodološko sem bil purist. In on mi pošlje vprašanja, ki pa so bila tako sugestibilna, da sem mu vse spremenil. In mu pošljem. Nakar me kliče in nadere, da bo tako, kot je on rekel — če ne, bo pa Niko Toš delal raziskavo. Pa naj dela Toš, sem mu rekel, jaz se ne bom pod to podpisal. Nazadnje je Doberšek zadevo zgladil. Pozneje sva se s Slivnikom sicer kar dobro razumela. Leta 2006, ko je postal predsednik uprave, mi je predlagal, naj postanem drugi član uprave. Ko sem ga vprašal, za kaj bi naj bil jaz pristojen, je rekel, da za vse, samo časopis naj njemu prepustim. Brez vsebinskih pristojnosti, skratka. Takrat je imelo Delo okrog 70.000, morda 72.000 izvodov naklade.

MC: Čakaj, ampak ti si bil takrat na Dnevniku!

AB: Ja, seveda, on me je vabil, naj pridem nazaj. Razlagal je, kako misli voditi uredniško politiko in koga namerava imenovati. Takrat sem imel filing za številke in sem mu rekel, da bo naklada padla na kakih 60.000 izvodov. Ah, je rekel, če bo samo na 60.000 padla, smo zmagali. Rekel sem mu tudi, da Peter Jančič ni najboljša ideja za odgovornega. No, če ne bo Jančič, bo pa Darijan Košir, je rekel. Ta da je za vse režime!

Država in mediji

Marko Crnkovič: Saj Jančič ni slab fant. Vsaj prej ni bil. Zdaj se mu je pač na desno odpeljalo. Anyway, kaj pa ti misliš o tem — kar novinarji kar naprej poudarjajo —, da bi morala država nekaj narediti za medije?

Aleksander Bratina: Na predlog Zakona o medijih sem na Ministrstvo za kulturo oddal svoje pripombe. Če hoče država pomagati medijem, naj pomaga tako, da bo denar dejansko namenjen novinarjem. Ne pa lastnikom. Prvič, ta znesek mora biti dovolj visok. In drugič, lastnik se mora zavezati, da bo dodeljena sredstva porabil za novinarsko delo. Da bo dal toliko in toliko za novinarske plače določenega števila novinarjev. Zakaj bi država subvencionirala lastnike? Če ne bo tako, se bo dogajalo isto kot doslej. To bi bila targetirana pomoč. Mediji, ki imajo dobiček, bi lahko imeli malo večjega, tisti, ki imajo izgubo, pa bi imeli malo manjšo. Ampak to trenda ne bi spremenilo. Glede tega sem pesimističen. Pogovarjava se o časih, ki jih več ni. Poglej ameriške volitve. V Ameriki so mediji razviti, čeprav jih veliko propade. Ampak klasični mediji so bili vsi proti Trumpu. Pa je vseeno zmagal. Mediji ne vplivajo več bistveno, da nekdo zmaga na volitvah. Čeprav imajo pri nas imajo politiki še vedno apetite, da bi se polastili medijev.

MC: Pri nas mogoče še vplivajo. Kolikor toliko.

AB: Tudi pri nas vedno manj. Bolj kot v Ameriki, ampak vedno manj. Pri nas se te zadeve selijo na neko komunikacijsko področje, ki ga sam ne razumem. Ampak deluje. Razumem pa, da po osamosvojitvi ni bilo klasičnega konservativnega medija. In to je v Sloveniji problem.

MC: Če bi bil, danes morda ne bi bilo takih ekscesov, kot so danes desničarski mediji …

AB: Verjetno ne. Čeprav nisem razmišljal v tej smeri, ko sem po ugasnitvi Slovenca predlagal, da bi Delo lansiralo konservativni medij. Razmišljal sem poslovno. Tam je bil prostor in zato sem mislil, da bi se to dalo narediti. Verjetno pa bi to res vplivalo tudi na to. Ampak kaj je naredila desnica? Ker ne morejo nabrati toliko denarja in ker nimajo dovolj ljudi, ki znajo, so šli v to, kar je najbolj poceni. Desnica je digitalno zelo pismena. Predvsem okrog SDS. Vzpostavili so mrežo majhnih portalov in s tem preplavili informacijski flow v Sloveniji. To so naredili, ker niso imeli močnega medijskega centra, ki bi to držal pokonci. In zdaj smo tu, kjer smo. Po isti poti je v Ameriki šel Steve Bannon. Zdaj mi pa povej, kakšna je prihodnost. Je možno ta trend zaustaviti? Dejstvo je, da desni mediji svinjajo grozno. Ampak če bodo levi mediji, ki svinjajo nekoliko manj, ugotovili, da bi bilo dobro, če bi tudi oni svinjali malo bolj, bo svinjarij še več.

MC: Točno to. Mediji so soodvisni, tudi če si nasprotujejo.

AB: To se bo še bolj radikaliziralo. Vsak dan obiščem določena spletna mesta. Ne grem izven tega kroga. In potem so tu še algoritmi, ki ti ponujajo to, kar bi te najbolj verjetno zanimalo. In to delajo tudi časopisi. Kako me to moti! Zanima me politika, zanima me gospodarstvo, zanima me šport, ampak zanima me tudi kultura. Ampak nobena vstopna stran nima nikoli ničesar s področja kulture. Namatram se, preden kaj najdem. Da ne omenjam tega, da naslov članka govori eno, vsebina članka pa je nekaj povsem drugega. Ampak to je trend. Ker bodimo si na jasnem, da je monetizacija vsebin v Sloveniji ne deluje. In tudi ne bo delovala.

Nelojalna konkurenca

Marko Crnkovič: Na dvomilijonskem trgu že ne.

Aleksander Bratina: Preden sem končal z Večerom, sem se s tem še največ ukvarjal. Ljudem, mlajšim od 40 let, ne boš prodal vsebine niti za en cent. Nobene vsebine. Ni šans.

MC: Kaj pa, ko bojo stari 60 let?

AB: Tega ne vem, ker ne vem, kako bo takrat. Tistim, ki so že danes stari 60 let, pa lahklo eventualno prodaš to, kar zdaj berejo. Če berejo zdaj Delo, so pripravljeni plačati vsaj 10 evrov, če že ne 40 evrov kot prej.

MC: Vsekakor ne 300 na leto.

AB: Tako. Predstavljaj si upokojenca. Če ni zelo star, ima tudi internet. Potem pa da bi še plačeval naročnino? Za te komunikacijske zadeve pa res ne bo dajal več kot desetino svoje pokojnine. Pa še to: mladi najdejo dovolj medijskih vsebin na platformah. Večina jih bere 24ur.com in Žurnal. Če si kdo želi bolj resnih vsebin, pa bere MMC. To so vse zastonjske vsebine. Tu je potem še Siol in relativno dober portal N1 in nenazadnje tudi tabloidni Svet24. To je vse zastonj.

MC: Jaz to čutim kot nelojalno konkurenco.

AB: Nelojalna konkurenca je od naštetih samo MMC. Ker se financira iz paradavka. MMC je dnevni časopis. Ima vse rubrike, ki jih medij mora imeti. Da se financira iz prispevka za RTV, je čista nelojalna konkurenca! Da so vsebine brezplačno dostopne na RTV 365, je sicer v redu, ker je to kompletna produkcija Radia in Televizije. Ampak da RTV z javnim denarjem izdaja dnevnik, pa čeprav digitalen, je narobe.

MC: Da so pa drugi, privatni mediji dostopni brezplačno, pa šteješ kot svobodno podjetništvo?

AB: To so komercialni projekti. Davkoplačevalcem tega ni treba plačevati. MMC pa morajo.

MC: To razumem. Ampak kot udeleženec v tem medijskem pogonu se čutim prikrajšanega, ker sem manj bran, ker so moji izdelki zaklenjeni, od tistih, katerih izdelki so odklenjeni.

AB: To je klasični novinarski konflikt interesov. Morda se spomniš projekta Piano. To je bil projekt, ki je ponujal vsebine različnih medijev za eno samo, relativno nizko naročnino, ki bi jo pozneje sicer zviševali. Kako se je to delilo? Piano je vzel 30 procentov kot fee — ki bi se pozneje zniževal —, ampak za to so mediji dobili vse podatke, ki so jih rabili. Potem se je 40 procentov razdelilo posameznim medijem glede na čas, ki so ga uporabniki prebili na njihovih straneh. Nazadnje pa je še 30 procentov dobil medij, na katerem se je uporabnik odločil, da se bo naročil. Ampak ta projekt je bil zasnovan tako, da moramo mediji naučiti bralce, da vsebine niso zastonj. To pa narediš tako, da vsebine zakleneš. In tu je nastal problem. Zlasti kolumnisti so prihajali k meni in se pritoževali, češ, kdo bo to bral, če bo zaklenjeno. Pa saj dobiš honorar ali plačo! Me ne briga, če me nihče ne bere! Saj to je sicer razumljivo, da pisec hoče vzpostaviti neko agendo, česar pa mu sistem ne omogoča, če je tekst zaklenjen. Tomáš Bella je potem Piano prodal naprej Američanom. V bistvu pa je ta projekt v Sloveniji zminiral Jurij Giacomelli, ki je hotel, da bi Delo dobilo več.

MC: Skratka, ti ne vidiš neke svetle prihodnosti?

AB: Nekateri tiskani mediji bodo še nekaj časa živeli, nekateri pa malo manj. Če monetizacija vsebin ne gre, ti preostane samo še oglaševanje. Seveda pa tu ne moreš konkurirati Googlu in Facebooku. Recimo Delo s svojimi oglasnimi prihodki na spletu ne more preživeti več kot kakih trideset novinarjev. Dnevnik in Večer lahko preživita kakih deset novinarjev. Govorim o situaciji, ko tiska ne bo več, in hipotetično, da so prihodki samo še od oglaševanja. Nekateri mediji bodo skratka preživeli. V bistvu pa se bo vse skupaj vedno bolj približevalo tistim digitalnim kanalom, ki se jim niti ne reče več mediji.