Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 4. januarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Brezalkoholna pijanska debata z Miho Šaleharjem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes objavljamo tretji, zadnji del ponatisa. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 48.] Brezalkoholna pijanska debata z Miho Šaleharjem (1.) (8. januarja 2025) in [Obrazi 48./2.] Miha Šalehar: “Omamo sem dojel kot protiutež bolečini.” (10. januarja 2025).

Miha Šalehar, radijski voditelj in podkaster. Humorist in duhovitež. Kolumnist. Talent za opisovanje družbenih bizarnosti. Vrhunski stilist, mojster evfemizmov. “Kvalitetno odžejan” bivši piroman, ki je našel svoj notranji pir.

Kako se kvalitetno odžejati

Marko Crnkovič: Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj zdravljeni alkoholiki — torej “zdravljeni”, ne “ozdravljeni” — nikoli več ne smejo spiti niti kaplje alkohola. Nisem niti psihiater niti alkoholik, ampak ne razumem, zakaj nekdo kot bivši ne bi smel ob posebnih priložnostih popiti nekaj alkohola. Se kvalitetno odžejati — kot znaš temu lepo reči —, potem pa normalno živeti naprej brez te razvade. Do naslednje posebne priložnosti. (Ki pa seveda ne bi smela biti že naslednji dan.)

Miha Šalehar: Pri meni je bila ta pot drugačna. Ko sem nehal, sem imel cold turkey. Nisem poznal življenja brez alkohola. Tudi socialnega življenja nisem imel. Vsa moja družba je bila umerjena po količini alkohola. Ljudje, ki za moje pojme niso popili dovolj, me niso zanimali. Imam par krasnih prijateljev, recimo glasbenika Gašperja, ki mi je res drag, ker se lahko o vsem pogovarjava. Večkrat mi je rekel, da greva na pivo, jaz pa sem raje kot z njim šel z drugo ekipo. To pa zato, ker je on še vedno žulil prvo flašo, ko sem jaz naročal že tretjo. Ko sem nehal pit, sploh nisem imel več družbe. Nisem vedel, kaj bi s prostim časom. Kot da bi se še enkrat učil hodit. Veliko sem premišljeval in tako je tudi prišla ideja, da bi fenomen alkohola opisal. Kaj sem zdaj sploh hotel povedat?

MC: Perko?

MŠ: Ne, nekaj drugega.

MC: Zdravljeni alkoholiki?

MŠ: Aja. Jaz sem sicer nehal, ampak nisem nehal v smislu odločitve bledih členkov, da bom nehal za vedno. Rekel sem si, da bom to poskusil moderirat in da bom ob raznih priložnostih še kdaj kaj spil. Recimo za bratov rojstni dan. In sem spil. Ampak bolj ko sem ozaveščal razloge, zakaj sem se celo življenje tako rad bratil z alkoholom, in do globljih uvidov ko sem prihajal, manj mi je alkohol sploh pasal. Tako sem pred dvema letom spil zadnji kozarec, ko smo bili s frendi z motorji v Dalmaciji. Ko sem videl tisti lepi sončni zahod, sem si rekel, da bom pa ja spil tri pire. In sem jih. Ampak alkohol mi ni več dajal tistega, kar mi je dajal prej.

MC: Ampak čeprav ti ne paše in ga ne pogrešaš, bi Perko vseeno rekel, da si alkoholik. Dokazal bi mu, da nisi, če bi zdaj spil tri pire, potem pa naslednjih šest mescev ali eno leto spet nobenega.

MŠ: Mislim, da bi zmogel.

MC: Misliš ali veš?

MŠ: Vem.

MC: Torej nisi alkoholik.

MŠ: Ja, ampak ne vem, zakaj bi to sam sebi dokazoval. Se ti zdi to taka stigma?

MC: Meni ne. Obstaja še kaj hujšega, kot da človek pije ali je pil. Ampak ti sam praviš: da “dečke vzgojimo v pijančke, ki pod pezo alkohola klecnejo, potem pa jih obsojamo kot luzerje”.

MŠ: Ja, saj. Očitno nisem dosegel teh fotrovih imperativov. Češ, pravi dedci prenesejo alkohol, pičke pa klecnejo. Jaz sem klecnil.

MC: Ma nisi ti klecnil. Po vsem sodeč, kar v knjigi razlagaš, nisi. Razen da zdaj kadiš neke čudne zadeve.

MŠ: Saj ne kadim. To je tobak za v nos. Njuhanec. Boš probal?

MC: Nein, danke.

Heinz G. Konsalik v JLA

MŠ: Jaz imam odvisniško strukturo. Ko je prišel v Ljubljano prvi val kokaina, sem bil z nosom prvi zraven. Sem ga pa tudi hitro opustil.

MC: Jaz pa sem se vedno držal principa, da nikoli ne vzamem nobene droge — ne prepovedane ne dovoljene —, ki bi jo moral vnesti v telo drugače kot oralno ali v pljuča. Nikoli si ne bi dal nič v nos. Kaj šele, da bi si špikal kožo oz. žile. No go.

MŠ: Tega jaz tudi nisem nikoli poskusil. Kaj pa tablete?

MC: No, morda enkrat na mesec ali dva vzamem aspirin. Pa kdaj kak lekadol in septolete. Ali včasih ibuprofen.

MŠ: Ma ne to. Ekstazi mislim!

MC: Saj res, to je tudi oralno, nisem niti pomislil! Ne, niti slučajno.

MŠ: Nisi nikoli?

MC: Nikoli. No, ko sem bil še v gimnaziji, sem enkrat ali dvakrat vzel LSD. Ja, točno, ta drugič je bilo pri vojakih. Domišljal sem si, da me je zadelo, ampak nisem ziher, če me je res.

MŠ: V JLA si vzel LSD?!

MC: Ja. Za silvestrovo sem sedel na tleh na veceju, poslušal svojo muziko na walkmanu in si domišljal, da sem totalno drukčiji od drugih, ki so poslušali Šabana Šaulića.

MŠ: Poslušal si pa Franka Zappo?

MC: Tudi.

In kino veritas

Marko Crnkovič: Pustiva zdaj te ilegalne droge. Še to sem hotel vprašat: ti res misliš, da v vinu ni resnice? Da je to laž?

MŠ: V kakšnem smislu?

MC: To imaš v knjigi. Tudi v predstavi to poveš. Da je to največja izmišljotina človeštva.

MŠ: In vino veritas?

MC: Ja. Po mojem to drži. Pijan človek je takšen kot v treznem stanju, samo potenciran.

MŠ: Jaz pa mislim, da ne. Pijani lažje nosimo maske, ki smo si jih nadeli. Maske socialnih norm, maske predpisov. Da pijani lažje z njimi shajamo. A veš, fantje se dobivajo za šankom. Predstavljaj si isto ekipo ljudi nekje na vasi, ki se celo življenje samozlorablja z alkoholom, nazadnje pa se pospremi še na sedmino. Ti ljudje se v petdesetih letih ne vprašajo, kako je v resnici z njimi. Alkohol je tisti, ki jim pomaga vzdrževati ta visok nivo neiskrenosti do sebe, odnosa do sveta, do svojega lajfa.

MC: Mogoče ne govoriva o isti stvari.

MŠ: Na ta fenomen sem se jaz referiral. 

MC: V mislih sem imel to, da če je recimo človek po naravi agresivec — magari prikrit —, bo v pijanosti razfukal pol gostilne.

MŠ: Ja, no. Ta izrek, da je v vinu resnica, nagovarja naš frontalni reženj možganov. Naš nadzorni modul, ki seveda odpove, ko smo pijani. Ampak takrat ne plane na dan naša dejanskost. Ne to, kar v resnici smo. V pijanosti planejo na dan frustracije.

Raje pišem kot mislim

Marko Crnkovič: To mi tako prepričljivo razlagaš, da se mi zdi, da je z mano kaj narobe. Ker se mi zdi, kot da ni pri meni nič tako, kot ti praviš.

Miha Šalehar: Hja, Marko, ti se mi vsekakor zdiš zelo poseben človek.

MC: Ne vem, no. Jaz nimam frustracij. Glej, sem kvečjemu introvertiran, ni pa to frustracija. Moj stari ponarodeli slogan, da raje pišem kot govorim in da celo raje pišem kot mislim, je v skoraj tridesetih letih pisanja postal psihološki problem. Tako rekoč materializiral se je kot samouresničujoča se prerokba. To je danes moj problem. Meni se včasih res ne ljubi govoriti, ker že tako dolgo in toliko pišem. In če sva že pri tem: ne vem, kaj mi je danes, da toliko čvekam.

MŠ: Hočeš povedat, da ko nekaj spiješ, lažje govoriš?

MC: O tem govorim. Očitno tudi kavo z mlekom. Če nisem ravno v super družbi, med redkimi ljudmi, ki so mi res blizu, sem raje tiho. Tudi nimam dobrih social skillsov. Small talk mi gre na živce. To se mi ne ljubi. Ampak ko nekaj spijem, mi ni treba dvakrat reči, da postanem družaben in zgovoren in da začnem nekaj zelo zanimivega ali zabavnega razlagat.

MŠ: Ampak zdaj si dokazal to, kar jaz trdim. My point je, da si ti introvertirani Marko, ki rajši piše kot gobca. Ne ljubi se mu pogovarjat s kreteni in v glavnem ždi v kotu in tapka svoje tekste. Ko nekaj spiješ in si dezihibiran, pa postaneš neki drugi Marko, ki je čisto prijazen. Alkohol ti pomaga vzdrževat neko verzijo Marka, ki je ljudem všeč. Ampak to v resnici ni Marko.

MC: Hja, tudi to sem jaz! Saj ne, da ne bi znal bit prijazen tudi brez alkohola. Precej ljudi, ki so me šele spoznali, so bili presenečeni, da sem tako prijazen. Ni pa to moja najljubša verzija samega sebe, to že moram priznat. 

MŠ: Saj stvar ni tako črno-bela. V resnici je siva.

MC: Še nekaj, potem pa nehava. Ni mi jasna tvoja teorija samopotrjevanja. V adolescenci že. Razumem, da si se na šolski ekskurziji na Prešernovino napil, ker si hotel postati moški. To je puberteta. Alkohol je del iniciacije v odraslost. Kaj pa pozneje? Zakaj bi se odrasel moški potrjeval s pitjem? Ne vemo, zakaj pijemo. Ampak zato pa najbrž res ne!

MŠ: Misliš, zakaj je akt pitja vezan na moško samorealizacijo? Kulturne norme so pač take. Ali so vsaj bile, vsaj času mojega odraščanja. Odraščal sem v časih in okolju, kjer so si moški otirali pivsko peno z brkov. In teh vzorcev sem se pač navzel.

Kdo koga intervjuva

Tako nazadnje s Šaleharjem še za nekaj časa obsediva in govoriva tja v en dan, čeprav ne nepovezano s temo, ki sva jo večidel načenjala. Njegova epizoda iz knjige in predstave, ko se ga je oče na nekem pikniku tako napil, da so morali domov s taksijem — kar je bil višek socialne sramote po standardih možatosti, ko je Mihi bil majhen —, me pripelje do tega, da še jaz njemu razlagam nazaj, kako je bilo, ko se ga je moj oče edinkrat v življenju napil vpričo mene. Pa čeprav prijazno in skorajda z razlogom.

Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se Šaleharju tako odprl. Skoraj bolj kot on meni. Na trenutke se mi je celo zdelo, kot da je on tisti, ki dela intervju z mano — ne pa obratno, kot je bilo zamišljeno.

Morda pa je tak intervju idealen. Vsaj za spraševalca, če že ne za vprašanca. Upam, da ne bo nezadovoljen. Meni je bilo super in bi s Šaleharjem še kdaj to ponovil. Kar tako. Brez snemanja. Čeprav se bojim, da bi mi bilo slabo, če bi spil tri brezalkoholna piva.