Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 1. februarja 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Povečava: Majde Širca hvala bogu ne zanima več medijska zakonodaja. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji in zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 49./1.] Majde Širca hvala bogu ne zanima več medijska zakonodaja (5. 2. 2025) in [Obrazi 49./2.] Majda Širca: “LDS je bila profesionalna stranka.” (7. 2. 2025).

Tukaj so ključne besede: televizijka, dokumentaristka, film. Kras in Vojteh. LDS in Zares. Poslanka, državna sekretarka in ministrica za kulturo. Pa še marsikaj osebnega. Dobri, stari časi.

Mediji

Dogovoriva pa se tudi, da mi bo poslala zgoščen historiat epizod sestavljanja, prenavljanja, sprejemanja medijske zakonodaje — “čeprav zelo dvomim, da bo to zanimivo”.

In res. Namreč res pošlje in res ni (preveč) zanimivo. Zato bolj na kratko.

Bilo je kar nekaj poskusov, da bi prišli do konsistentnih rešitev. Tudi kup flopov in muk. Zaradi interesnih, bodisi političnih, ekonomskih, prestižnih razlogov.

Je pa res, da gre za eno od zahtevnejših področij, saj je vanj vgrajen konflikt — namreč obenem svoboda izražanja in omejevanje svobode. Omejevanje v primerih, ki so sporni s civilizacijskega, etičnega, ustavnega vidika, sploh v luči človekovih pravic. Pa tudi v primerih, ko sta pluralnost in dostopnost lahko ogrožena. Čeprav prihodnost napoveduje, da bo vse to postalo nepomembno.

Najpomembnejša zakonodajna zadeva, ki jo je Majda Širca delala, je tudi največje razočaranje. Največje njeno razočaranje, seveda, da ne bo pomote. Nasprotniki pa so bili verjetno navdušeni. Majdin Zakon o medijih je bil po njenem zelo dobro zamišljen, vendar nazadnje ni bil sprejet. Narejen je bil v strokovnih skupinah od leve do desne in tudi javna razprava je trajala vsaj leto dni. Pa vendar niso mogli ugoditi vsem interesom. Zakon je prišel do prve obravnave, potem pa ni šlo več naprej. V glavnem po zaslugi SD.

Majda danes pravi, da je to bila izdaja. Tudi s strani novinarjev. Ko je bil na mizi samo še problem medijske koncentracije, je Društvo novinarjev predlagalo rešitev — še eno zanko več —, ki se je zdela super in za katero je Ministrstvo obljubilo, da jo bodo dodali v drugi obravnavi kot amandma. Na razpravi v DZ pa je bilo vse drugače. Bili so proti, češ, zakon je slab. To je ta objestnost. Vsi ti Milosavljeviči in Sandre Bašić Hrvatin so bili ves čas zraven in so jih tudi upoštevali, pravi Majda, ampak ko je bila razprava v DZ, pa so bili naenkrat vsi proti. To ni v redu, to ni v redu, to ni v redu. To je stalna praksa. Včeraj za, danes proti.

Grda igra

To pa je prišlo prav Socialnim demokratom, ki niso bili nikoli iskreno za ta zakon, ker so mutili z Oblakovimi lastniškimi deleži. Z nasprotovanjem stroke oz. uporabnikov so skratka dobili argument, da so glasovali proti. Zakon je padel. Konec. Majdi se je strgalo oz. se ji je vsaj trgalo srce. Tudi RTV je igrala svojo grdo igro. Zakon je namreč predvideval tudi tematske programe, ki jih je poznala že cela Evropa, mi pa samo Prvega in Drugega in parlamentarni program. Tematski programi pa so samo šport, samo kultura, samo znanost. Kar lahko brez težav ustanoviš. V zakonu je bil cel kup krasnih drobnarij, ki pa jih nihče ni bral. Tako kot se dogaja še danes. Nazadnje šla skozi samo evropska direktiva o avdiovizualni dejavnosti, ki pa je bila pod mus. Temeljite prenove zakona torej ni bilo, dokler je ni spravil skozi Simoniti. Kot ponavadi.

Kot rečeno, dolgočasne zadeve. Okrog medijskih zakonov — ki sicer ne bi smeli biti problem — je vedno frka, ker je preveč interesov. Pa ne samo finančnih. Najpomembnejše je svobodno izražanje. Ampak to načelo ni absolutno. Že, že, novinarstvo je načeloma svobodno in avtonomno, ne pa v vseh primerih. Ampak v katerih primerih? To je težko reči. Zakaj Milosavljevič govori o influencerkah — pri čemer se Majda prezirljivo namrdne, češ, vplivnice pa res niso noben faktor  —, da je treba opredeliti njihov domnevni ali dejanski vpliv? Tu vedno nastane konflikt med tem, kar je dovoljeno in kar mora nujno biti in med tem, kar je treba regulirati. Ker je to le prostor pravic. V tem je problem.

Blow up

Majda je bila dolga leta drugo ime za film in oddaje o filmu in za dokumentaristiko na Televiziji Slovenija. Dokler ni kot odgovorna urednica kulturno-umetniškega programa prestopila v politiko.

Kulturno občinstvo jo je v tistih časih poznalo predvsem kot avtorico serije mesečnih dokumentarnih oddaj z naslovom Povečava. To je delala celih osem let, od 1989 do 1997. Vseh oddaj je naredila okrog šestdeset. Naslov si je seveda izposodila pri znamenitem Antonionijevem filmu Blow Up (1966) z Vanesso Redgrave in Davidom Hemmingsom (pa tudi s prvo nemško supermanekenko Veruschko in z Yardbirdsi kot epizodisti). To je bil eden od formativnih filmov mojih gimnazijskih let.

Osnovni podatki o Majdinih Povečavah so sicer dostopni, četudi ne preveč informativni. Zato jo naknadno prosim za kratko osebno interpretacijo tega dela svojega opusa. To je to, kar me zanima. Odpiše mi še preveč izčrpno.

Povečava je bila tematsko posvečena večinoma filmu, pokrivala pa je tudi zgodovinske, vojne, sociološke, zgodovinske, kulturne in lifestyle teme. Ali kot sama pravi: ker je bil koncept zastavljen po Antonionijevem principu “iskanja madežev in njihovih simptomov”, se je “hitro otresla informativno-kritiškega razumevanja filma” in ga postavila v kontekst zgodovine oz. družbenih fenomenov, interpretiranih skozi film. Izbirala je teme, ki so jo osebno zanimale, na televizijsko publiko pa se je ozirala samo toliko, kolikor je upravičeno domnevala, da javnost le komajda ali sploh ne pozna določene tematike.

Guernica in španska državljanska vojna, grobnica generalisima Franca, Goli otok, punk, študentsko gibanje, taboriščniki, spomeniki NOB po Jugoslaviji, TIGR, začetki slovenskega feminizma, politična propaganda — to so ne le njej najljubše Povečave, temveč tudi za publiko najtehtnejše. Tu so bili še portreti Franceta Štiglica, Lordana Zafranovića, Piera Paola Pasolinija, Federica Fellinija, Bate Čengića, Špele Rozin … Majda je to delala študiozno, marljivo, natančno, vztrajno in konsistentno avtorsko. To je impresiven opus. Njen dokumentarci so zagotovo eden od highlightov TVS v 90. letih — pa ne samo dokumentaristike —, preden se je nacionalka tako kot večina drugih medijev začela vsebinsko in posledično finančno siromašiti in z njo ves ta pejsaž družbene reprezentacije in refleksije.

Povečave niso bile ukleščene med Dnevnik in Odmeve, pravi, zato so lahko trajale tudi po več ur. Seveda tudi s filmom vred, na katerega se je Povečava nanašala. O vsaki njeni Povečavi bi lahko posnela še dodatno Metapovečavo. Da je recimo posnela serijo o Golem otoku (1997), je čakala par let. Niso je zanimali takrat že kolikor toliko znani primeri moških zapornikov na Golem, temveč ženske, zaprte na otoku Grgur. O njih se ni nič vedelo. Niti niso hotele pred kamero. Ko pa je ena od internirank po nekaj letih vendarle privolila, so se Majdi s svojimi težkimi zgodbami začele odpirati tudi druge.

Close up

V zadnjih letih pred upokojitvijo pred dvema letoma je v uredništvu dokumentarnih oddaj — torej po vrnitvi iz politike, kar je tudi redkost, če ne unikum v medijskih vrstah: čeprav pripominja, da so na RTV poskusili marsikaj, da jim je ne bi bilo treba vzeti nazaj — posnela kakih deset dokumentarcev. (“Z velikim zanimanjem, a ne brez težav.”) Naj omenim doku Alfred & Sofie (2013, v režiji Jasne Hribernik): o Alfredu Nobelu in njegovem razmerju z dunajsko cvetličarko Sofijo, ki je bila doma iz Celja, in zanj nedosegljivi mirovnici Berthi von Suttner, prvi dobitnici Nobelove nagrade za mir. (“Tema, vredna Hollywooda.”) Več o tem na Majdinem blogu. (Aja, nisem omenil, da piše tudi blog. Žal zelo neredno.) Pomemben se ji zdi tudi Požig (2023), dokumentarec o italijanskem fašizmu na Primorskem. (Saj ni res, pa je: revija Demokracija je pod naslovom Majda Širca v dokumentarcu na RTV neokusno zavajala o škofu Rožmanu označila zadevo kot “fake news”.)

Pri vseh teh ponovitvah, s katerimi dandanes TVS maší program in si znižuje stroške, jim ne pride na misel, da bi kdaj ponavljali kak film od Majde, recimo kakšno staro Povečavo. Starih oddaj ni niti v arhivu 365 RTV. Pozneje mi razlaga, da jih niti ne smejo, nočejo, ne morejo predvajati, ker bi morali ponovno urediti avtorske pravice za odlomke, česar pa seveda ne znajo. Pa še koštalo bi, seveda. Lahko pa vsakdo naroči posnetek in mu ga digitalizirajo. Proti plačilu, seveda. Nacionalka komercialka.

Skratka, nič ni izbrisano, koristi pa le komajda kaj komu. “Arhiv RTV je najbolj dragocena slovenska banka. Samo ne vem, če se tega zavedajo.”