Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. aprila 2025, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Ksenija Horvat: Pesimistično optimistična izpoved direktorice v javnem sektorju. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji in zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma Obrazi (51./1.): Izpoved direktorice v javnem sektorju Ksenije Horvat (29. aprila 2025) in Obrazi (51./2.): Ksenija Horvat: “Vera v javni servis ni brez veze.” (2. maja 2025).

Ksenija Horvat je prepoznaven televizijski obraz, ki pa se je preselil na drugo stran kamere — na vodilni položaj direktorice Televizije Slovenija. Kjer ni vse tako, kot je sama mislila. Kaj šele tako, kot se zdi nam.

806/2000+

Marko Crnkovič: Koliko vas je zdaj na TVS?

Ksenija Horvat: Televizija je zdaj pri številki 806. Za druge enote ne vem točno. Vseh skupaj pa nas je na RTV nekaj čez dva tisoč.

MC: TVS ni največja?

KH: Je. V petek [11. aprila] nas je bilo 806 — če ni kdo čez vikend dal odpovedi. V to so všteta vsa regionalna dopisništva (od Murske do Kopra itd.) in v tujini, vsi štirje programi (info, KUP, šport, razvedrilo), vsa produkcija — samo njih je 250 —, plus izvedba (režiserji, tajnice režije itd.). To je to. Vseh ostalih znotraj sistema RTV je pa še kakih 1200. Delamo pa dva programa — če ne omenjam Tretjega, parlamentarnega, ki pa tudi terja izvajalce.

MC: Razmišljate, da bi spremenili ta koncept? Ker Tretji ni ravno gledljiv. To sploh kdo gleda?

KH: To je zakonsko določeno.

MC: Vem. Ampak ali je gledano?

KH: V bistvu je. TVS 3 ima stabilno publiko, za katero ne morem točno reči, koliko je je. Ampak glede na to, da je to najcenejši televizijski program na svetu, ni nič hudega, da ga imamo. Čeprav mislim, da to morali prenašati na digitalu, na naši spletni strani. Ampak zakon je zakon.

Svet RTV

Marko Crnkovič: Kaj pa Svet?

Ksenija Horvat: V novem Svetu so ljudje z najboljšimi nameni, ki verjamejo v javni servis in v njegovo poslanstvo in ki si tako kot mi notranji želijo, da bi nekaj naredili.

MC: Idealistov je bilo pri nas vedno dovolj, ne?

KH: Po drugi strani pa smo vsi — tako svetniki kot zaposleni — nezadovoljni, ker se stvari premikajo tako počasi. Mislim, da so pričakovali, da bodo lahko hitro nekaj spremenili. Včasih se med nami zaiskri — ker te seje znajo biti kar naporne —, zato prihaja do ustvarjalnih obračunov. Sem pa prepričana, da so po mnogih letih prva svetniška ekipa, ki ni politično in strankarsko nakadrirana. Političnih razprtij ni več.

MC: Saj tako je bilo mišljeno.

KH: Da. Hočem reči, da so nepotrpežljivi, ker mislijo, da bi moralo biti vse hitreje urejeno. Tudi kakšni novi šefi, ki pridejo k nam, mislijo, da se bo dalo nekaj na hitrico. Tudi jaz sem bila po vseh teh letih na Televiziji naivna in sem mislila, da se bo dalo hitreje in bolje. Če kdo gleda od zunaj, se mu zdi neživljenjsko. Kar je res. Pri nas obstaja veliko praks, ki jih že dolgo ni nihče preluftal.

MC: Ampak to je bolj stvar navad kot pa zakonov in statutov!

KH: Ne, ne, to je stvar zakonov in statutov. Vse, česar se na Televiziji lotiš, mora imeti zakonsko podlago. Jaz si ne morem zdaj izmisliti, da bomo delali tematske kanale na digitalu, ker mi zakon tega ne omogoča. Mi rabimo zakonodajo, ki nam bo to omogočila. Vrste stvari ne moreš delati, ker jih zakon ne omogoča.

MC: Kaj konkretno ti prepoveduje, da narediš tematski kanal?

KH: Zakon ga ne dovoljuje.

MC: Ker je uzakonjeno, katere programe imate, namenjene temu in temu?

KH: In to je to. Za karkoli so potrebne zakonske spremembe. Zato sem trdno prepričana, da lahko narediš moderno RTV, če narediš moderen zakon. To je bistveno. Ker bi šele to omogočilo novo opredelitev do regionalnih programov, do manjšinskih programov. Ravno zdaj poteka debata, ker je italijanska manjšina na okopih, ker se bojijo, da bodo rezi prizadeli tudi njih.

MC: No, tudi programi za manjšine so zakonsko zagotovljeni.

KH: Ja, ampak je treba vedeti, da je za programe manjšin namenjenih skoraj toliko sredstev kot za cel Radio Slovenija. To nas stane petnajst milijonov letno. Naš standard spoštovanja manjšinskih pravic je zelo visok. In jaz sem zelo za to. Manjšinam je treba dati vse, kar jim lahko damo. Ampak večinskemu narodu pa tudi.