Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto v soboto in na spletni strani Večera, 16. avgusta 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Luka Novak se ne dela Francoza. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji, zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma Obrazi (54./1.): Luka Novak se ne dela Francoza (20. avgusta 2025) in Obrazi (54./2.): Za Luko Novakom z Vodmata v Murgle (22. avgusta 2025).

Nekoč moj intelektualni alter ego (in/ali jaz njegov), potem založnik, danes pa mednarodni ekspert za avtorske pravice. V vsakem primeru in ves čas pa tudi Parižan. Že petdeset let. Le voilà! Francoza se delam jaz.

Makronija

Marko Crnkovič: Danes te politika seveda ne zanima več?

Luka Novak: Ne v tem smislu. Sledim že, zelo natančno, tudi slovenski politiki sledim, sem na tekočem, ampak v detajle poznam predvsem francosko politiko, ker vsak dan berem vse francoske časopise in gledam francoske programe. Seveda se pa ne bi v politiko aktivno vključil. Ker se mi zdi, da je to prišlo že predaleč. Da je vse skupaj postalo farsa. Na žalost to ni smešno, ampak akterji so pa res kot liki iz farse. Pa ne samo v Sloveniji. Tudi v Franciji. Če Amerike sploh ne omenjam. Makronizem je naredil svoje, tako da je zdaj vse skupaj en mišmaš. Francoski radikalni center je problem, ker je požrl velik del levice in desnice. Recimo konservativni komentator Mathieu Bock-Côté na CNews pravi, da  ne moremo več govoriti o republikanski desnici, kot so bili Sarkozy, Chirac, Giscard d’Estaing …

MC: Seveda ne, to so bili klasiki!

LN: To so bili klasiki. Takrat se je vedelo, kdo je kdo.

MC: Pa tudi socialisti so bili klasiki!

LN: Itak. Mitterrand je bil pa sploh nadklasik! No, Bock-Côté pravi, da je današnja republikanska desnica samo še ena levica več. La droite républicaine, ce n’est pas la droite, ce n’est qu’une gauche de plus! In to je res! Vsi se zavzemajo za socialo, za višje davke za bogate, za okolje … Vsi imajo isti program, levi in desni. Recimo ta arc républicain. It’s a thing zdaj v Franciji. Del tega republikanskega loka so stranke, ki veljajo za demokratične, zunaj njega pa so skrajno leve in skrajno desne, torej Mélenchon in Marine Le Pen. In to je za Macronov radikalni center najbolj praktično. Dobro, skrajna levica in skrajna desnica sta vedno problem, ampak skrajna sredina je zdaj največji problem, ker je požrla toliko levičarjev in desničarjev. Iz tega je nastal klientelistični konglomerat za pridobivanje služb.

MC: To poznamo. Pri nas imamo Zavod za zaposlovanje Gibanje Svoboda.

LN: Samo da se pri nas ne deklarirajo kot ekstremna sredina. Uspeh Macronove sredine je v tem, da je pozaugal toliko levice in desnice, da jim je iz jader vzel ves veter in da na levi in desni ni preostalo nič drugega kot radikalna levica in radikalna desnica. Ker pa Macron ne bo več mogel kandidirati, je vprašanje, kdo bo za to sredino kandidiral. Prijavilo se jih je že celo morje. Kvazizmerni kot Dominique de Villepin. Ki se ukvarja s consultingom in kasira milijone od Katarja in Arabskih emiratov. Stanuje na Avenue Foch. Pa bivša Macronova prva ministrica Élisabeth Born. Pa Bayroujev in že prej Barnierov notranji minister Bruno Retailleau, ki je zelo popularen in je zdaj postal predsednik Republikancev. Ne ve se pa še, kdo bo kandidiral za tako imenovano makronijo, za ta radikalni center, ki seveda hoče ohraniti svoj bazen služb. Upajo, da bo to Édouard Philippe, tudi bivši Macronov prvi minister v prvem mandatu, sicer desničar, prej pri Sarkozyju, in župan Le Havra. On se kot Macronov satelit zelo ponuja. Ima že svojo stranko, ki se imenuje Horizon in je še kar močna, v Assemblé nationale ima 34 poslancev. Tu pa je še Bayroujeva klasično sredinska stranka MoDem (Mouvement démocrate), ki je izšla iz Giscarda.

Intelektualno-politična lastnina

Luka se je v še neki drugi fazi spogledoval s politiko. Od daleč, kakopak. Ko je bil predsednik SLS Radovan Žerjav (2009–2013) — sicer pa minister za promet (2007–08) v prvi Janševi vladi (2004–08) in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo v drugi Janševi vladi (2012–13) —, je Luka za Volkspartei napisal program za kulturo. Član pa ni bil. Nobene stranke nikoli. Sodeloval je zato, pravi danes, ker se mu je Žerjav zdel pozitivna sila med konservativnimi strankami. Še preveč pozitivna, zato da ga je desnica izigrala. Preprosto povedano, Janša se ga je znebil. Žerjav je bil sicer konservativec, ampak je hotel nekaj narediti z demokratično vizijo, kar pa na desnici vsakomur po svoje ni pasalo. Je pa res, da je bil Luka med Žerjavovim drugim ministrovanjem direktor Urada za intelektualno lastnino. Novi, kmalu odstopljeni minister za gospodarstvo (iz EMO Orodjarne) v vladi Alenke Bratušek ga je potem zamenjal. Tako gre to.

Luka je padel v avtorske pravice skozi založništvo. Zato so ga tudi vzeli na UIL. Prej se je ukvarjal s tem v praksi, potem pa se je začel posvečati še teoriji oz. avtorskemu pravu (kolektivnim pravicam, kolektivnim organizacijam). Tako je postal tako imenovani EU ekspert za te zadeve. Za ta job so ga headhuntali. Imel je že toliko referenc, da ga je mednarodni konzorcij, ki je kandidiral na tenderju Evropske unije, našel na LinkedInu in ga povabil h kandidaturi v okviru projekta EU Support to Intellectual Property Rights in Bosnia and Herzegovina. In tako se je Luka tri leta vozil v Mostar (kjer je Institut za intelektualno vlasništvo) in skupaj z Miodragom Markovićem iz Beograda, ki je pokrival patente, vodil bosanski acquis communautaire za copyright in izobraževanje vseh deležnikov v tej verigi (inštituta, carine, policije) po celi BiH. Dve leti je delal samo na zakonodaji, ker je bilo treba prilagoditi trinajst direktiv. To delo je zdaj končano. Inštitut je paket sprejel in ga predal v Parlamentarno skupštino, kjer pa še ni šel skozi.

Razen tega, da zdaj dela s slovenskimi kolektivnimi organizacijami na področju avtorske in sorodnih pravic, ga je zdaj IFRRO (International Federation of Reproduction Rights Organisations) kot največjega strokovnjaka za te zadeve v regiji zdaj angažiral za svetovanje celemu Balkanu. Pa i šire — od Turčije do Slovaške, zdaj gre v kratkem v Moldavijo. Pravi, da je naporno biti podpredsednik evropskega odbora in glavni svetovalec za Balkan in Vzhodno Evropo, ampak zanimivo.

Kuharija

Ah, kje so tisti dobri, stari časi, ko sta Luka in njegova draga žena Valentina Smej Novak v skoraj taistem kuhinjskem salonu — zdaj sicer nekoliko pregrajenem in precej bolj nastlanem —, kjer se zdaj pogovarjava, pod režijsko taktirko Petra Bratuše posnela dve sezoni ponarodele serije Ljubezen skozi želodec (2009/10). (V nekaj epizodah so statirale celo moje brbončice. Kuharica z istim naslovom je bila najbolje prodajana knjiga v Sloveniji leta 2010.) Poleg podjetnosti in iznajdljivosti ter discipline in delavnosti ima Luka tudi to neverjetno lastnost, da se vsake toliko reinventa. Ne da bi postal drug človek, ampak karierno. Da ima sposobnost, da nenehno širi svojo že tako ali tako obsežno plejado svojih vednosti in znanj in interesov in celo poklicev. Da počne toliko različnih stvari. Kaj vse je že on delal! Miniserijama 50 knjig, ki so nas napisale in 50 pesmi, ki so nas zapele na Televiziji Slovenija nisem več redno sledil, zato pa si zdaj včasih pogledam posamezne epizode iz arhivu.

Aja, po prvencu Zlati dež in sofomoru Občutek pomladi v Litzirütiju — ki sta bila eden bolj kot drugi spregledana — danes pravi, da še ni opustil teh ambicij. Se pa zadnja leta ni videl v fikciji, zato se je raje lotil memoarske dokumentaristike ali dnevniške avtofikcije, kot sam pravi. Fikcije se danes veliko producira, ljudje veliko pišejo, veliko tudi z umetno inteligenco — vsaj šund —, zato ga to ne privlači tako zelo. Ima pa za naslednja leta nekaj v mislih.

Najini pariški mostovi

Skratka, Lukov Pariz je bil v neki fazi tudi moj Pariz. Po njegovi zaslugi, seveda. Kakih petnajst let, približno do leta 2000, sem bil redno, vsaj enkrat na leto v Parizu. Pa čeprav le nekaj dni ali kak teden. Pariški Salon du livre v starih časih ni nikoli šel mimo brez slovenskih založnikov in kulturnih novinarjev. Konec 80. let in v začetku 90. tudi brez mene ne. Dodana vrednost teh tous frais payés izletov je bila, da sta bila zraven tudi Luka in njegova mama (ki je še vedno iskala braserije, da bi stavila na konje kot nekoč, in v hodnikih metroja od krošnjarjev iz bivših kolonij kupovala faux croco torbice). Iz Murgel v Parc des expositions na Porte de Versailles. Gospodarc, sva temu rekla z Luko. Predpredzadnja postaja linije 12 od Mairie d’Aubervilliers proti Mairie d’Issy. To sem celo jaz vedel. Nekaj linij metroja in postaj sem pa ja poznal, čeprav seveda ne vseh. Luka pa ja. Vse. Vseh 244. Že kot otrok. Vse je preizkusil v praksi in se jih zraven še na pamet piflal. Noro.

Naj sem se še tako delal Francoza in se imel za Parižana, Luki seveda nisem mogel konkurirati. On je bil res pravi Parižan že od malega. Pa saj to ni bila konkurenca. Občudujoče in evforično sem vsrkaval njegovo poznavanje Pariza. Tako kot on že petnajst, dvajset let prej kot otrok sva poslušala nove plate v Fnacih, prebirala knjige v knjigarnah, hodila v muzeje in se v Latinski četrti basala s sandwichs grecs. Enkrat sem ga slikal na piedestalu kipa nosoroga pred Musée d’Orsay, vendar je perfektna, četudi zanič razvita fotka nekoč nekam izginila.

Ampak to je bilo davno, predavno, in morda sploh ni bilo tako, kot se spominjam. Približno že. V bistvu bi se moral tudi mojega, nekontingentnega Pariza spominjati on, tako kot se svojega, eksistencialnega. Zato mu z meni ljubim odlomkom o gokartih v Jardin d’Acclimatation v Boulognskem gozdu in o formuli 1 iz te nove knjige prepuščam zadnjo besedo:

“To melanholično razmišljanje o zabaviščnem parku in voznikih formule 1 me požene v dir, vendar ta dir ni več zaletavo pritiskanje na plin okretnega gokarta, ki ga vozi desetletni deček. Ni niti hitra vožnja strica Čipčija mimo Ženevskega jezera proti Ljubljani, ki jo skozi prizmo zanesenosti doživlja najstnik. To je tiho drsenje nostalgičnega romantika na električnem kolesu, ki mu spomin na gokarte in formulo 1 pomeni stik s številnimi fazami njegove pariške preteklosti. Ta preteklost se je sedaj strnila v sedanjost nekega hladnega novembrskega jutra sredi predmestja Neuilly. Ko se zapeljem mimo mestne hiše, v kateri je nekoč županoval Sarkozy, me zamika, da bi sedel v tamkajšnji park in vzel v roke eno od knjig, ki jih ponuja lesena izposojevalnica. Toda v žilah mi zavre adrenalin, ki ga spodbudi spomin na Jackieja Stewarta, in že sem sredi 17. okrožja. Tako spajam preteklost in sedanjost v kontinuiteto, ki ne hiti več, a vseeno ohranja nekdanje vznemirjenje.”