[Obrazi 55./3.] Samo Rugelj: “Maraton me zanima kot filozofija gibanja.”

"Slovenski film je ful vezan na državo. Brez države ne moreš nič. Jaz pa nisem hotel biti od nekoga odvisen. Niti se več nisem videl v filmu."

Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto v soboto in na spletni strani Večera, 4. oktobra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Filozofija gibanja ali 42,195 km fizkulture s Samom Rugljem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji, zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 55./1.] Samo Rugelj in 42,195 km fizkulture in podjetništva (8. oktobra 2025) in [Obrazi 55./2.] Tako se je počasni maratonec Samo Rugelj obrnil navznoter (10. oktobra 2025).

Farmacevt. Ekonomist. Podjetnik. Filmski kritik. Pisatelj. Založnik. Maratonec. Ultramaratonec. Zdrav duh v zdravem telesu.

Čas ni pomemben

Marko Crnkovič: Praviš, da si začel drugače pisati, da si si upal tudi izdajati knjige, ki si jih prej nisi, ko si začel teči maraton. Kaj se je spremenilo? Kaj ti je to prej preprečevalo?

Samo Rugelj: V bistvu mi je knjiga Delaj, teci, živi odprla nove možnosti. Že prej sem napisal več knjig, med katerimi so bile tudi kompilacije, ampak te sem napisal analitično, teoretično, kritično. Pisanje o teku pa me je osebno zaznamovalo, tako da sem začel pisati osebnoizpovedno. Začel sem kopati po sebi. Vedno je dilema, ali naj o tem sploh pišeš.

MC: Nisi si upal pisati o sebi?

SR: Delaj, teci, živi nismo izdali ravno v ilegali, izdali pa smo jo nekako sramežljivo. Meni je bilo napol zoprno pisati tako, čemur bi danes rekli avtofikcija — da pišeš o sebi in da potem vse skupaj zaviješ v literaturo. Knjiga je bila napisana, Duša je ni hotel izdati, ne bom je zdaj vendar pospravil v predal. In tako sem to opno predrl in ugotovil, da je to zanimivo. Čeprav lahko nekateri pišejo vse življenje, pa ne povejo nič o sebi. Jaz sem na začetku sicer pisal leposlovje, torej fikcijo, potem pa sem se vrgel v pisanje o filmu in knjigah. Pri tem sem nameraval tudi ostati. Nisem čutil potrebe, da bi pisal o sebi. Ampak potem je prišel maraton, ki je bil moja osebna, življenjska, družinska zgodba. Zato sem se odločil, da bom to napisal. Potem pa sem ugotovil, da me to bolj zanima kot recimo o filmih nekoga drugega. Leto pozneje smo zaradi družbene in ekonomske situacije revijo Premiera itak nehali izdajati.

MC: In če sva že pri tem: to ti pa ni prišlo na misel, da bi ravno zaradi teh spremenjenih razmer zamenjal pojavno obliko revijo oz. distribucijski kanal?

SR: Ne. Leta 2001 sem objavil knjigo z naslovom V isto reko ne moreš stopiti dvakrat. To je bilo tik pred tem, ko je prišel ven prvi Harry Potter in Gospodar prstanov. Takrat se je Hollywood obrnil v sequele. V tej knjigi je kakih sedemdeset tekstov o nadaljevanjih, ki so jih pripravljali. Takrat sem ugotovil, da me to ne zanima. Vidiš Misijo nemogoče in mogoče še dvojko, potem pa si rečeš: “Čakaj, no.” Če imaš medij in je to del poslovne zgodbe, potem ja. Če pa ni ekonomije in če se sam distanciraš od tega, potem pa ne. Jaz zdaj hodim v Kinodvor, ne v Cineplexx. Ko smo še izdajali Premiero, je bila zadaj ekonomija. Oglasi filmskih distributerjev.

MC: Ampak tudi knjižno založništvo ni ravno lukrativna dejavnost.

SR: Ne, ampak je velika razlika. Pri hollywoodskih filmih ali pri katerihkoli tujih distributer rabi podnapise. Lokalizacija je minimalna. Tudi kopije so zdaj digitalizirane. Včasih so bile fizične. Imel si občutek, da nekaj delaš. Zdaj pa samo klikaš. Pri knjigi je vse zelo drugače. Če gre za tujo knjigo, imaš prevajalca, naslov, urednika, naslovnico, produkt. Pri knjigi imaš občutek, da imaš lokaliziran kulturni proizvod. Če gre za knjigo slovenskega avtorja, pa še tem bolj. To je unikatno. Tudi če nisi avtor. Delaš v tesnem stiku z avtorjem. Neglede na to, ali je knjiga roman ali neleposlovje. Imaš ta drive, da ustvarjaš novum. Tudi če delaš filme, lahko prideš do tega. Ampak slovenski film je ful vezan na državo. Brez države ne moreš nič. Jaz pa nisem hotel biti od nekoga odvisen. Niti se več nisem videl v filmu. Fikcija pa me je še vedno mikala. Zato sem šel v to osebnoizpovedno zgodbo.

MC: Ampak striktno ostajaš pri fizičnih, tiskanih knjigah. Elektronsko založništvo te ne zanima?

SR: Saj izdajamo tudi e-knjige. Vsaj slovenske avtorje. Ampak kaj je e-knjiga? To je datoteka, ki je potem na razpolago na nekem portalu. Ampak slovensko založništvo v 98 odstotkih še vedno temelji na tiskanih knjigah. Knjige v drugih oblikah so na voljo za konzumacijo, ampak dohodkov ni od tega skoraj nič. Minimalno. Velika večina stroškov se pokriva s tiskanimi izdajami. Tudi sicer me zanimajo tiskane knjige. Izdajanje datotek me ne zanima. Če bi tiskana knjiga izumrla — kar po mojem ne bo, ker je poceni —, tega ne bi več delal.

MC: Pa še za konec: maraton ni samo zdravje in kondicija, to je tudi volja, disciplina …

SR: Ljudje smo različni. Če ti v svojem sedentarnem stanju dobro funkcioniraš, potem je tako prav. Ampak določen odstotek ljudi je tako navit, da najde izpolnitev v miganju. Jaz sicer nisem tak, da bi moral kar naprej migati. Zame je maraton eksperiment. V zadnjih trinajstih letih, odkar ga redno tečem, ne težim k temu, da bi dosegal čim boljše rezultate ali da bi se udeleževal maratonov na zelo različnih lokacijah. Nočem v New York, nočem v Sydney. Nočem, da bi to bil zame nekakšen prestiž. Zame je to hobi, pri katerem eksperimentiram z lastnim telesom. Maraton me zanima kot filozofija gibanja. Zanima ne, kako je telo narejeno, da se iz lokacije A v lokacijo B — ki sta oddaljeni 42 kilometrov in 195 metrov — premakneš tako, da to telo čim manj uničiš in da se za to čim manj pripravljaš. Rezultat ni pomemben.