Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 8. novembra 2025, pod naslovom (OBRAZI) Faleminderit, Lea dhe Toni Cahunek*: Pogovoriti se moramo o otrocih s Kosova v Sloveniji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji, zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 56./1.] Lea in Toni Cahunek, idealen tandem za film o otrocih s Kosova (11. novembra 2025) in [Obrazi 56./2.]: Lea in Toni Cahunek: “Nihče si ne predstavlja, kdo sploh so.” (14. novembra 2025).

Novi sošolci so tako rekoč družinski film. Prvič zato, ker govori o albanskih družinah, in drugič, ker sta ga posnela brat in sestra. Sorodni duši. To rata, če združita moči in znanje režiser dokumentarist in socialna pegagoginja.

Pripravljalnice

Mnogi so prepričani, da bi bilo treba otroke s Kosova — in druge neslovensko govoreče — najprej vključiti v tako imenovane pripravljalnice, kjer bi dali skozi šnelkurz slovenščine. Zaenkrat je namreč tako, da kar brez znanja jezika padejo v razred, kjer pa ne razumejo snovi in ob tem še nehote ovirajo učni proces. Tudi sam tako mislim ali sem vsaj mislil. Ker strokovnjaki mislijo drugače. Tudi Lea. Uradno stališče Ministrstva je po besedah vodje sektorja za osnovno šolstvo — kar je citat iz Novih sošolcev — je naslednje:

“Moram izpostaviti, da MVI ni naklonjeno takim idejam, ker učenje jezika poteka frontalno v razredu in v vsakodnevnem druženju z vrstniki. Pripravljalnici bi pa privedla do nasprotnega učinka in tudi do marginalizacije in tudi stigmatizacije teh otrok.«

Lea Cahunek mi pozneje pojasnjuje, da “več raziskav kaže, da so višji učni dosežki verjetnejši v enotnih in ne v diferenciranih izobraževalnih sistemih — in da so učinki ločevanja najmanj škodljivi takrat, ko se prilagajanje pouka dogaja znotraj enotnega oddelka.”

Marko Crnkovič: Skratka, ta raziskava skratka sploh ne bi bila možna, če ne bi znala albansko?

Lea Cahunek: Brez prevajalca bi bilo to zelo, zelo težko izvedljivo.

Toni Cahunek: Zdrznil sem se zato, ker je najbrž podobna situacija na roditeljskem sestanku. Ker tudi če znaš albansko, rabiš kulturnega mediatorja.

Lea: Definitivno. Občine, kjer ni kulturnega mediatorja, so zelo prikrajšane. V Kranju smo imeli medkulturno mediatorko, ki je četrtinsko delala na šolah, preostanek pa v zdravstvu in drugje. Kar je bilo za šole skoraj enako kot nič.

Toni: To je bila Mira Grabanica, ki nastopi tudi v našem filmu, ko spremlja matere na govorilne ure.

MC: To je torej vprašanje denarja, ne tako imenovane politične volje?

Lea: To je vprašanje denarja. Ali bo občina namenila sredstva za medkulturne mediatorje ali ne. Šole jih rabijo. Ko se je enoletni projekt iztekel, so bile šole zelo nezadovoljne. Pišejo na občine in tudi na Ministrstvo. Zdaj je vse v domeni šole. Šole same plačujejo prevajalce. Zdaj to lahko izvajajo takrat, ko je nujno. Pred prešolanjem, ponavljanjem, pri otrocih s posebnimi potrebami. Ko pa smo imeli medkulturno mediatorko, pa smo delali vmesne evalvacije in individualne načrte za otroke. Kakšne ima ocene, kako se je vključil v razred. Tisti leto smo z Miro čarali super projekte. Če te možnosti ni, pa se potegneš nazaj.

MC: Eno leto torej, četrtinsko za vse šole skupaj. Kaj pa bi bilo idealno? Da bi imela vsaka šola svojega mediatorja?

Lea: To bi bilo iluzorno pričakovati. Mislim, da imata Celje in Velenje medkulturnega mediatorja.

MC: Koliko je s tem dela? Lahko en človek pokrije vse šole?

Lea: Ne more, ampak bolje to kot nič. Glede tega, kar si želimo v šolah, smo zelo skromni.

Toni: Mislim, da si rekla, da sta na Jesenicah in v Izoli dve medkulturni mediatorki. To je že veliko bolje, ker si razdelita delo po šolah in v bolnišnicah in upravnih enotah.

Lea: V Kranju stvari šepajo. Na projekte Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, namenjene mamam — socialna aktivacija in podobno —, se MOK sploh ni prijavila. Socialno aktivacijo na Gorenjskem trenutno vodi Ljudska univerza Jesenice. Oni pa so najeli medkulturno mediatorko. Kranj se slabo odziva na svoj delež priseljencev s Kosova. Pa tudi drugih priseljencev. Želimo si, da bi se nekaj premaknilo.

Don’t call me “Šiptar”

Marko Crnkovič: V vajinem filmu ni videti veliko ksenofobije. Si pa težko predstavljam, da Albanci tega ne doživljajo. Je bil to del koncepta, da nista hotela govoriti o teh grdih stvareh?

Lea Cahunek: Midva sva hotela dati besedo otrokom in njihovim staršem. Poulične in gostiniške ksenofobije in ksenofobije v zbornicah je veliko. Ampak to je pokrito. Ker vemo iz raziskav, kakšna so stališča učiteljev do priseljencev. Nismo pa vedeli, kakšne so njihove lastne zgodbe, zgodbe teh otrok. Ta vidik nas je zanimal. Ni nam šlo za to, da bi Albance prikazali kot boge reveže. Šlo nam je za to, da sami povejo, kako se počutijo. Kako se je Floralba počutila, ko je prišla v razred. Kako se počuti Suela, ki je tukaj rojena, pa jo vseeno označujejo za “Šiptarko”. Kako sta se na Heleni Puhar [OŠ za otroke s prilagojenim programom oz. nižjim izobrazbenim standardom] počutila Masar in Ledri. 

Toni Cahunek: Spomnim se prvega ogleda filma. Zraven so bili koproducenti, ki so nam ves čas stali ob strani in nam pustili povsem proste roke. Jure Vizjak iz produkcijske hiše Invida mi je rekel, da je 75 minut čakal, da bo omenjena beseda “Šiptar”. “Bravo,” je rekel: “To ste morali dat not. Sem že mislil, da tega ne bom slišal.”

MC: Ta fantek reče, da mu gre na živce, če mu rečejo “Šiptar” — in da je to tako, kot če v Ameriki rečeš temnopoltemu “nigger”.

Toni: To je zelo močen statement. Ko smo to snemali, sva se s snemalcem kar spogledala. Mogoče bojo ksenofobi zdaj razumeli, zakaj ne smeš reči “Šiptar” nekomu, ki je prišel s Kosova.  

Lea: Kljub temu, da si oni sami tako rečejo. Seveda ne “Šiptarji”, ampak “Shqiptarë” [izg. “ščiptárǝ”].

MC: To vemo. Smo brali Durch das Land der Skipetaren od Karla Maya v prevodu Janka Modra pod naslovom Po deželi Škipetarjev.

Toni: Ko enkrat vidiš, kako oznaka “Šiptar” zbode desetletnega otroka, ne moreš več resno jemati nikogar, ki uporabi to besedo. Konec debate. Tudi na premieri filma se je zgodilo, da je nekdo rekel, da se sicer opravičuje, ampak da bo on Albancem še naprej govoril “Šiptarji”, ker je pač tako navajen. Glej, ne moreš. Ne smeš. A nisi videl, kako človeka zaboli, če to sliši? Dajmo se prosim lepo pogovarjati o Albancih s Kosova.

MC: Res pa je, recimo, da Afroameričani pogosto uporabljajo besedo “nigger”, “nigga” tudi sami zase.

Toni: Točno to. Ampak če si Albanci rečejo “Shqiptarë”, to ne pomeni, da jim smem jaz reči, da so “Šiptarji”.

MC: Nimaš dovoljenja.

Toni: Nimam dovoljenja.

PS: DZ

Po intervjuju v Kinodvoru je Lea Cahunek odhitela v Državni zbor na 41. skupno nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino oz. 66. nujno sejo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo. Sklicana je bila na zahtevo stranke Nova Slovenija, konkretno njihovega poslanca Aleksandra Reberška. On je bil tisti, ki je sredi oktobra javnosti podtaknil na začetku omenjenega slona, narejenega iz muhe. Šlo je za to, da je ravnateljica Prve OŠ Žalec poslala staršem albanskih oz. kosovskih učencev vabilo na roditeljski sestanek tudi v albanščini.

Reberškov argument — in argument še mnogih, ki so mu nasedli — je bil, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina in da je taka dvojezičnost nedopustna. Šele potem, ko je zaradi tega nastal nacionalni in nacionalistični cirkus, se je izkazalo, da je bil roditeljski sestanek namenjen samo staršem otrok s Kosova in da je bilo zgražanje odveč.

Na sejo so bili vabljeni nekateri ravnatelji oz. šolniki in odgovorne osebe pristojnih institucij od ministra do državnih sekretarjev in strokovnjaki s tega področja. Tudi Lea Cahunek. Po njenem kratkem povzetku zapisnika, ki mi ga je poslala po mailu, se je večina vabljenih na sejo strinjala, da ravnateljica Prve OŠ Žalec “ni kršila zakonodaje, ko je albansko govoreče starše povabila v prevedenem vabilu” in da jo je tudi MVI pri tem podprlo. (Post festum, seveda.) Sklicatelj seje pa je “zahteval, da se to nikoli več ne ponovi”. Sprejet je bil tudi sklep, da do konca letošnjega leta MVI pripravi poročilo o vključevanju neslovensko govorečih otrok k pouku in ju pošlje obema Odboroma.

Sam pa se bojim, da se bo to še velikokrat ponovilo in dolgo ponavljalo. V Sloveniji bodo vedno živeli ljudje, ki ne bodo (takoj) znali slovensko. Zato se bomo tako privatniki kot institucije pač morali na to navaditi in se pobrigati, da nas bodo ti ljudje razumeli. To je del nacionalnega bontona. Dovolj je bilo te narodne nesramnosti in malenkostnosti.