Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 13. decembra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Franci Kek: “V mlaki so stvari jasne, v oceanu pa ne.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 57./1.] Pri Franciju Keku na postaji ljudske milíce (16. decembra 2025) in [Obrazi 57./2.] “Kaj pa, če bi se ukvarjali s politiko?” — Franci Kek: “Da.” (18. decembra 2025).

Kako predstaviti človeka, ki je bil v življenju skoraj vse? Ministrant, zavarovalničar, politik, filmar, animator, socialni delavec, upokojenec, kristjan, najemodajalec … — ne nujno po tem vrstnem redu.

Levi in desni, verni in neverni

Marko Crnkovič: Pogovoriti se morava o krščanstvu. V razmišljujoči kolumni na Siolu si se pred nekaj meseci retorično vprašal, ali si pravi kristjan?

Franci Kek: Najbrž sem. Res pa je, da se nekaterim zdim nekoliko drugačen.

MC: Ko govorimo o Cerkvi, si jo večina verujočih in neverujočih predstavlja tako, kot si jo predstavlja kler.

FK: Meni je prav, da je Cerkev takšna, kot si jo predstavlja duhovščina in cerkveno občestvo. Ni mi pa prav, da se vzpostavlja stanje, ko za pravega kristjana velja tisti, ki pripada točno določeni politični opciji. Janša je po volitvah leta 1992, ko je SDSS naredila relativno slab rezultat, ugotovil, da bi stranki, ki jo je prevzel od Pučnika, koristilo, če bi se navezala na Cerkev. Meni je sicer fajn, če je Janša postal kristjan. Jezus je vesel vsakega izgubljenega sina.

MC: Nimam občutka, da bi bil Janša izrazito veren človek. Pragmatičen pa absolutno.

FK: Janša želi vezati vernike na svojo stranko, češ, pravi kristjan je član SDS.

MC: Je to kdaj rekel?

FK: Rekel ni. Daje pa vtis, da si tako rekoč komunist in eden od tistih, ki so leta 1945 pobili toliko in toliko Slovencev, če pripadaš levi opciji. In da nisi primeren za cerkveno občestvo. To pritiče ljudem iz desne opcije. Takšnega razumevanja ni nikjer v Zahodni Evropi. Tako imenovani domoljubi povsod vidijo komuniste in se jim zdi, da je to glavna slovenska težava. Ker rabijo sovražnika. Ko si na oblasti, zunanji sovražnik pride prav, da se narod poenoti okrog tebe. Notranji sovražnik psa so za desne komunisti in globoka država s Kučanom na čelu. Bolje bi bilo, če bi se zamislili nad tem, da polovica mladostnikov bere knjige samo v angleškem jeziku. To je tisto, kar zares ogroža slovensko bit. Ne moti pa me samo izkoriščanje vere za politiko, ampak tudi za pospeševanje prodaje. Decembra poslušamo oglase v stilu: “Kaj boste pa vi podarili svojim najbližjim?” Božič ni potica in velika noč ni šunka. Advent niso prireditve na prostem, temveč priprava na Jezusov drugi prihod. Božični sejem? Kaj je to? Je vera mar sejem? Jezus je trgovce nagnal iz templja.

MC: Ampak vseeno: odkod logika, da bi naj bil veren človek desen, levo orientirani pa ateist?

FK: Ne vem. To se je začelo po 2. svetovni vojni. Pred tem so partizani normalno hodili v cerkev. Partizanski pevski zbori so peli pri mašah. Zagon temu ločevanju je dala politika omenjenega gospoda. Tudi zato — če že ne predvsem — smo v Sloveniji ideološko in politično vedno bolj na dveh bregovih. V 90. nismo bili tako razdeljeni.

MC: Lokalni župnik te je ekskomuniciral, ker si podprl ZPPKŽ.

FK: Prehitre prste je imel na Twitterju. Njegova reakcija se je nanašala na referendum. ZPPKŽ sem podprl, same evtanazije pa ne. To je bistvena razlika. Moja pozicija je krščanska. Nekristjanom sem dopustil možnost, da delajo po svoje. Če nekristjan neizmerno trpi in nima upanja za ozdravitev, zakaj bi mu kristjani preprečevali, da stori nekaj po svojem prepričanju?

MC: Argument je vedno ta, da bi morali vsi razmišljati in ravnati enako. Da nekaj velja za vse. Tudi pri splavu. Kristjani pravijo, da je umor. Da gre za že živega človeka in da zato ne bi smel splava narediti nihče. Čeprav splava nihče ne naredi rad.

FK: Seveda. Katolik naj se odloči po svoji vesti, nekatolik pa po svoji.

MC: Kaj te je pravzaprav pripeljalo k veri?

FK: Domača vzgoja. Od leta 1969 do 1977 sem bil ministrant. Ta pravi katoliki v narekovajih zdaj  razlagajo, kako hudo je bilo včasih, da še k maši nisi smel. To ne drži. Kdor je hotel, se je verskih obredov udeleževal normalno. Za določene funkcije je res bil pogoj, da si v Partiji. Določen odstotek ljudi je imel zradi vere res težave. Ampak to je bilo predvsem v 50. letih.

MC: Pa si pozneje vero sam pri sebi racionaliziral?

FK: Od otroškega dojemanja vere se stvari z leti seveda spremenijo.

MC: Koliko je v tem prepričanja in koliko je to samo lifestyle?

FK: Verujoči imajo do tega različen odnos. Zame to ni lifestyle, ker verjamem in sem globoko prepričan kristjan. Enim pa se zdi super, da grejo za božič in veliko noč k maši in da lahko obkrožijo, da so katoliki. Za mnoge je vera samo ritual. Ali pa to delajo samo za vsak slučaj. Človek je majceno bitje sredi neznanskega vesolja, ki ne pozna absolutne resnice. Absolutna resnica je Bog, mi smo pa daleč od tega. Ne moremo si domišljati, da nam je vse jasno. Smo kot žaba v oceanu. V mlaki so nam stvari jasne, v oceanu pa ne. Od petih ljudi lahko ima vsak svojega Boga. Vendar bogov ni pet.

MC: Kot agnostik bi rekel, da če so si ljudje izmislili pet bogov, potem pač pet bogov tudi obstaja.

FK: Ali imam pravico reči nekomu, da je moj Bog pravi, tvoj pa ne? Nimam. Nekaterim sovernikom bi to bilo bolj jasno šele, ko bi jih nekdo prepričeval, da se je treba priklanjati Alahu. Prav je, da dopuščamo, da si zadeve predstavljamo po svoje. Ko bova s človekom drugačnih pogledov zapustila ta svet, bova ugotovila, da sva si tistega, ki je nad nama in bo na koncu Eden in Edini, pač različno predstavljala. Pred tem pa je bilo pomembno, kakšna človeka sva bila. Kakšen je bil najin odnos do drugih.