Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 29. maja 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) O Edvardu Kardelju vprašajte Jožeta Pirjevca. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo zadnjega od treh delov. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 59./1.]: O Edvardu Kardelju vprašajte Jožeta Pirjevca (2. junij 2026) in [Obrazi 59./2.]: Jože Pirjevec in novice iz polpreteklosti (5. junija 2026).

Vse, kar ste vedno hoteli vedeti o Edvardu Kardelju, pa si niste upali vprašati Jožeta Pirjevca. Zgodovinarja. Akademika. Človeka, ki o Jugoslaviji vse ve in vse napiše. Brez nostalgije in iluzij — a ne brez razočaranja.

Simbioza

Pirjevec piše in pravi, da je do teh trenj in konfliktov prihajalo zato, ker da je bil Kardelj vendarle liberalnejši od Tita. Tito se je delal norca iz samoupravljanja, baje tudi zelo grobo. Da je to primerno za fabrike, ne pa za družbo v celoti, kot je hotel Kardelj. Kardelj je hotel neposredno demokracijo. Kaj to pomeni? Da ni ali ne bo več države in partije, ampak da vsak posameznik lahko sodeluje v družbenem življenju tako, da se v polnosti realizira. Kardelj je mislil, da ima vsakdo pravico do osebne sreče.

Kar malo spominja na ameriško ustavo, pripomnim. Da, nadaljuje Pirjevec. Tito je hotel vladati s trdo roko in je bil rezerviran do reform, ki jih je poskušal uvajati Kardelj. Kardelj je bil tako rekoč zakonodajni teoretik, intelektualec, mislec, skrbnik konkretiziranega družbenopolitičnega inženiringa. (Moj opis, ne Pirjevčev.) Odnos med Titom in Kardeljem je bil v bistvu simbiotičen. Čeprav je bil Tito glavni, eden brez drugega pač nista mogla. Potrebovala sta drug drugega. Kardelj Tita zato, da je lahko lansiral, če že ne uresničeval svoje teoretične zamisli, Tito Kardelja pa zato, da je nekdo to delal. Toda kljub prikritemu antagonizmu med prvim in neformalno drugim človekom Jugoslavije je Kardelj Tita v javnosti seveda hvalil in poveličeval njegov pomen za družbo in sistem. Čeprav je živel v stalnem strahu pred njim.

Protisrbski/protislovenski sentiment

Pirjevec poudarja, da je bilo Kardelju pred koncem življenja jasno, da svoje utopične vizije socializma kot prehoda v komunizem oziroma v brezrazredno družbo ni in ne bo uresničil. In da je verjetno ne bo uresničil niti kdo drug. Bil je zelo pesimističen. Pa tudi kritičen. Sam pri sebi, seveda. Titov narativ o bratstvu in enotnosti je Kardelj dismisal kot “prazno frazarjenje”. Bal se je “galopirajoče inflacije” in razpada Jugoslavije. Bal se je, da se bodo spet pojavila nacionalistična trenja iz časov kraljevine. Zlasti v Srbiji. Pirjevec pravi, da je bil Kardeljev protisrbski resentiment osebna zamera zaradi nečloveškega mučenja v beograjskih zaporih, kjer je bil v mladih letih zaprt kot predvojni komunist. Resnici na ljubo, že v 60. je obstajala tudi slovenska zamera do južnih delov države, kamor so šla sredstva uspešnejših republik.

Dogovorna ekonomija

Kardelj se je zavzemal za dogovorno ekonomijo. To je gospodarstvo brez konkurence, brez boja. Dogovorna ekonomija pomeni, da se fabrike, inštitucije, interesne skupine ljudi med sabo dogovarjajo, usklajujejo svoje interese, ampak na miroljuben način. Kar je utopično. Ampak takšna je bila Kardeljeva vizija družbe. Zavedal se je, da je bila reforma po 8. kongresu ZKJ leta 1965 — ki je sicer napovedal padec Aleksandra Rankovića (1909–1983) — neuspešna, čeprav je vključevala tudi tržne elemente. Kaj se je zgodilo? V naslednjih letih so opazili, da je ta reforma favorizirala predvsem menedžerje, direktorje, inženirje. Tiste, ki so sicer bili v fabrikah, a niso imeli oblasti — in ki so predvsem nekaj vedeli. Ti “tehnokrati” oz. “anarholiberalci” so po Titovem in Kardeljevem mnenju odrivali delavski razred proč od oblasti. Zato jih je bilo treba odstraniti. In to so tudi naredili. Tako so leta 1972 odrezali liberalce v Srbiji. Najprej je prišlo do čistke na Hrvaškem — tam seveda zaradi nacionalizma oziroma “maspoka”, kar je Tito označil kot kontrarevolucijo —, ko so odžagali Savko Dabčević Kučar (1923–2009) in Miko Tripala (1926–1995), potem pa še v Srbiji, v tem primeru zaradi liberalizma. V Srbiji sta bila na oblasti partijski predsednik Marko Nikezić (1921–1991), sicer nekdanji diplomat in zunanji minister, in sekretarka CK Latinka Perović (1933–2022). Pirjevec pravi, da sta to bila zelo brihtna človeka, ki bi znala rešiti Jugoslavijo. Tako kot v Sloveniji Stane Kavčič. Ampak menedžerjev, ki so po njegovem jemali oblast delavskemu razredu, se je Kardelj bal. Zato je prišlo do reakcije. To so bila tako imenovana svinčena leta, ko so poskušali spet uveljaviti trde marksistične doktrine. Kardelj je še vedno upal, da bo nastala demokratična družba, v kateri bo demokracija neposredna in bo pripeljala do komunizma. Kar pomeni, da bodo vsi imeli dostop do dobrin v skladu s svojimi potrebami. Socializem je slonel na tezi, da ima človek pravico do dobrin v skladu s svojim delom — kolikor pač sam prispeva —, v komunizmu pa naj bi imeli vsi pravico do življenjskih dobrin v skladu s svojimi potrebami. Marx je mislil, da bo socialistična etapa kratka, Kardelj pa je razumel, da bo dolga. Kljub temu pa je poskušal še za življenja postaviti temelje komunistične družbe. Kar se je odražalo z “njegovo” ustavo iz leta 1974 in z Zakonom o združenem delu.

Jugonostalgija?

V čem so pravzaprav razlogi za ambivalenten odnos do jugoslovanske, socialistične preteklosti, sprašujem Pirjevca. Je to neka splošna ljudska nevednost? Ker na eni strani imamo ta revizionizem, kako da je bilo vse grozno — nekaj pa si zraven še izmislijo —, na drugi pa nekritično jugonostalgijo.

Seveda ni bilo vse grozno, odgovarja Pirjevec. Nasprotno. Jugoslovanski socializem je bil drugačen od sovjetskega. Bil je veliko bolj liberalen. Ljudje so imeli potne liste in so lahko potovali. Samo peščica je imela s tem težave, recimo Milovan Djilas in nekateri drugi, niso imeli potnega lista ali so imeli težave s potnim listom. Vsi ostali so imeli potni list, seveda. Jugoslavija je bila na široko odprta.

Bil je tudi Goli otok, ne? Pa UDBA. No, seveda, ampak Goli otok je bil konec 40. let in v 50. letih, to pa je bilo tudi vse. Jugoslavija je bila v praznem prostoru med dvema blokoma, kjer je znal Tito dobro manevrirati. Zato je dobivala obilo pomoči in je živela nad svojimi zmožnostmi. Recimo, do srede 60. let je Jugoslavija dobivala žito zastonj od Amerike. Brez teh zalog žita bi bili Jugoslovani lačni. V 60. letih je Jugoslavija tudi imela dobre odnose s Sovjetsko zvezo. Šele v 70. letih je prišlo do izposojanja denarja. Denarja je bilo sicer dovolj. Zahodne banke so bile polne denarja. Pa tudi tega ne smemo pozabiti, da so denar domov pošiljali gastarbajterji.

V Sloveniji niti ne, ampak drugod v Jugoslaviji, kjer so stoletja živeli v mizeriji, se je življenje radikalno spremenilo. To smo v Trstu zelo dobro videli, pravi Pirjevec, ko smo gledali procesije Jugoslovanov, ki so prihajali nakupovat vse mogoče. Ne samo džins, ampak tudi zlato, ure, mašine. Ljudje so na lepem imeli denar, ki so ga lahko zapravljali, in so se začeli obnašati potrošniško. So pa vseeno morali v Trst, ne? Ja, seveda je bilo treba v Trst. Ampak predstavljajte si človeka, ki nikoli v življenju ni šel nikamor, da je šel na izlet v Trst nakupovat. Življenje se je radikalno spremenilo. Pirjevec pravi, da iz tega raste jugonostalgija.

Najbrž res. Me pa vseeno zanima, kako kot zgodovinar vidi naslednice nekdanje države, ki je razpadla ali začela razpadati pred petintridesetimi leti.

Z razočaranjem, pravi profesor. Razočaran je zato, ker se nobena ni izkazala. Čisto enostavno. Tudi Slovenija se ni izkazala. Ko smo se osamosvojili, je Slovenija obetala zelo veliko, vendar v zadnjih letih nazaduje. Ko smo se osvobodili komunizma, smo bili zgled za vso Vzhodno Evropo. Vsi so bili na slabšem kot mi. Bili smo model. Zdaj pa smo to vlogo zapravili. Zakaj? Zaradi politične nezrelosti političnih elit. Na oblast so začeli prihajati ljudje, ki niso imeli nobenih izkušenj z vladanjem in so delali grozne napake. Po eni strani so uničili ali vsaj močno načeli še v Titovi Jugoslaviji zgrajeno socialno državo, po drugi pa so razprodali skoraj vse, kar je bilo ustvarjeno. Ustvarjeno pa je bilo marsikaj. Zato smo tako nazadovali. Na Hrvaškem in v Srbiji in Bosni in v drugih nekdanjih republikah pa je še slabše. Tam so privreli na dan nacionalizmi. V Sloveniji imamo razklanost, ki ni toliko povezana z nacionalizmom, temveč bolj z ideologijo.