Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 26. septembra 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Matjaž Zupančič: Finita la komedija in politika. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo še tretjega od treh delov. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 62./1.] Matjaž Zupančič: “Žanr je katedrala duha.” (29. septembra 2026) in [Obrazi 62./2.] Matjaž Zupančič: “Z Miletom Korunom sva režirala en drugega.” (1. oktobra 2026).

Gledališki režiserji se mi kdo ve zakaj zdijo zanimivejši od filmskih. On pa še tem bolj. Ker je tudi dramatik in pisatelj. Mojster dialoga in humorja, hvala bogu pa ne humorist. Moj človek v teatru.

Smisel za humor

Marko Crnkovič: Tvoji teksti so precej smešni. Kolikor so resni, so tudi ful smešni.

Matjaž Zupančič: Hvala. Ne domišljam si, da pišem komedije. 

MC: Tvoj smisel za humor je izjemen. Eksplicitno ali med vrsticami.

MZ: Če govoriva o tem: zame je dobra komedija tista, ki hodi po robu prepada. Na eni strani sta smeh in zabava, na drugi strani pa brezno in katastrofa. Lep primer je Molièrov Tartuffe. Ves čas se režiš in uživaš, ampak ta zgodba de facto pelje v katastrofo. Kjer bi se po vsej dramaturški logiki tudi morala končati, če ne bi avtor v nekem trenutku iz zraka potegnil deus ex machino v podobi kraljevega odposlanca. Ta dobesedno pove, da se bo igra končala tako, kot hoče kralj. In nič drugače. Kar mene zadeva, sem napisal samo dve igri, ki bi si ju upal imenovati komediji. Mimogrede, še ena stvar mi je všeč pri tej zvrsti: ima močan mobilizacijski potencial. Tudi političnega. Po mojem sta za detronizacijo nacizma v umetnosti več naredila Ernst Lubitsch in Charlie Chaplin, kot pa težke vojne in patriotske drame.

MC: Koliko je teater političen? Dokod je lahko eksplicitno političen in kje postane agitacija?

MZ: Vse kar počnemo, je na neki način politično. Včasih imajo največji politični učinek ravno apolitične predstave. Judith Malina (1926–2015), soustanoviteljica Living Theatra, izjemno zanimiva ženska, mi je leta 1996/97 v Ljubljani razlagala — delala je predstavo Schizofrenia: Fragmenti testamenta Agate von Goldenberg z Damirjem Zlatarjem Freyem —, da so imeli Livingovci težave s policijo praktično v vsaki državi, kjer so nastopali. Julian Beck in Judith seveda nista bila apolitična, bila sta anarhistična pacifista. Ampak njuna “političnost” ni bila deklarirana vsebina predstav, ampak sta jo razumela kot način življenja. Tudi na sceni. V tem je paradoks: takšna predstava je lahko za oblast celo bolj moteča od tiste, ki jasno govori o politiki. Sicer pa so bili to časi, ko je teater še lahko proizvajal eksces in s tem iritiral oblast. S prevlado neoliberalizma pa so se problemi začeli reševati tako, da so se zaprle finančne pipice in so stvari izginile. Nekaj mojih tekstov ima seveda jasen politični kontekst. Recimo Pesmi živih mrtvecev, ki sem ga napisal po demonstracijah leta 2012. Idejo za tekst sem dobil, ko je predsednik vlade izjavil, da so demonstranti zombiji. Kaj se zgodi, če to trditev vzamem resno? Dobesedno? Tako je nastala zgodba: med otvoritvijo korporativnega centra, ko visoki gost prereže trak, mu nekdo odgrizne košček ušesa. Takoj skličejo politično komisijo, ki mora dogodku priti do dna. Težava je namreč v tem, da je bil demonstrant v času dogodka že dvaindvajset ur mrtev … Nastala je črna komedija, politična groteska. Kaj hočem povedati? Če je politika že prisotna v mojih igrah, mora biti vsaj sredstvo za dobro zgodbo. Sicer pa je politika oboje: zanimiva in sumljiva reč. Od umetnika zahteva, da pošlje kdaj duha v patrolo, kot bi rekel Brecht.

Kritika

Sam nimam gledališke izobrazbe — ne režiserske ne dramaturške, kaj šele igralskega talenta in prezence —, zato ne morem biti zgled. Nimam kritiškega aparata za vse, kar gledališče je. To pišem samo kot nekdo, ki pogreša gledališko kritiko in je prepričan, da je teater brez tega siromašnejši. (Me pa kot pisca in editorja pogosto skomina, da bi sesuval gledališke liste.) Seveda pa pišem le takrat, kadar me predstava tako ali drugače fascinira. In bolj ko me fascinira, boljši tekst napišem. Pa čeprav bolj kolumno kot pa kritiko. Tako se lahko pohvalim samo s kritikami Shakespeare/Pandurjevega Riharda III. in II. (2013/14) Homer/Lorencijeve Iliade (2014/15), Goethe/Pandurjevega Fausta (2015), Cankar/Pipanovih Hlapcev (2016/17), že omenjenega Korun/Zupančičevega Svetega moža (2016/17) in Fassbinder/Horvatovega Alija: Strah ti pojé dušo (2018/19).

Nazaj k Matjažu.

Marko Crnkovič: Zanimiva in sumljiva reč, vsekakor. Reciva na koncu še nekaj o kritiki.

Matjaž Zupančič: Kritika brez dvoma izginja in to se mi zdi slabo. Glavni razlog vidim v tem, da se suši kulturni ekosistem, v katerem kritika sploh lahko funkcionira. Kot nekakšen kontinuiran intelektualni napor, ki je povezan z redno refleksijo in se ne dogaja samo nekaj tednov in mesecev, ampak več let ali celo desetletij.

MC: No, saj. Dogodki niso bili samo gledališke predstave, ampak tudi kritike Josipa Vidmarja ali Andreja Inkreta. 

MZ: Seveda. To so bile osebnosti, ki so imele svoj pogled, jezik, svoj okus, tudi svoje predsodke. Z njimi si se lahko strinjal ali ne, lahko si bil navdušen, lahko si jim kontriral, ampak so bili pomembne referenčne točke.

MC: Bili so institucije.

MZ: Na nek način avtoritete. In to je bilo važno. Kritika je zelo pomembna reč. Ne samo gledališka. Tudi kritika nasploh. Lahko jo pišeš tako, kot ti praviš — kar se mi zdi super —, da te dobra predstava motivira za pisanje. Takšni teksti se mi zdijo izredno dragoceni. Je pa res, da je kritika tudi obrt, ki jo je treba obvladati. Se je na nek način priučiti. Najboljši način je, da to počneš redno.

MC: To je tudi moj problem. Jaz bi lahko videl vsak teden, vsak mesec eno genialno predstavo, ki bi me navdušila oz. motivirala, da nekaj napišem. Pa ne znam in ne morem vedno.

MZ: Včasih to niti ni nujno. Potrebno je nekaj drugega. Mogoče se spomniš tistega znanega zbornika o Hitchcocku, ki so ga napisali avtorji lacanovske filozofske smeri? V tem primeru ni šlo za filmsko kritiko, ampak so Hitchcockove filme uporabili za to, da so lahko govorili o teoretski psihoanalizi. Film je bil potreben, da so lahko na zanimiv način utemeljevali svoje ideje. 

MC: Ja, so imeli aparat.

MZ: Meni se zdi to zelo legitimno. Še več, takšno prešitje umetnosti in teorije je izjemno produktivno. Druga stvar pa je seveda kontinuirana, profesionalna kritika, kjer je glavni predmet analize in ocene umetniško delo samo. Tudi takšna kritika ima svoja vrednostna izhodišča in svoj vokabular, hkrati pa zahteva dobro poznavanje metjeja in mora biti v tem smislu zavezana določenim primerjalnim standardom.

MC: Ampak če se vrneva k medijem: ali bi po številčnosti gledališke publike bilo mogoče sklepati, da teater ljudi ne zanima dovolj in da se mediji zato ne pobrigajo za tehtne kritike?

MZ: Ne, po mojem ne gre za to. Kritika v našem prostoru nikoli ni kaj prida vplivala na obisk. Razen na festivalski odziv, saj so bil kritiki večkrat tudi selektorji in so izbirali predstave, ki so jih hvalili že v časopisih. V tem smislu kritika pri nas ni imela tako močnega vpliva, kot ga ima recimo v tujini. Poglej samo Broadway: če predstava dobi dobre kritike, je na sporedu deset let. In obratno: če dobi slabe, gre s programa v nekaj tednih, neglede na finančni vložek. Pri nas tega ni. Lahko ti povem iz lastne izkušnje. Še vedno Alice, ena mojih zadnjih predstav v ljubljanski Drami, v osrednjih medijih sploh ni dobila nobene kritike. Ne dobre ne slabe. Ni bila povabljena niti na BS, čeprav je Polona Juh naredila izjemno vlogo, brez vsakega dvoma eno najmočnejših v slovenskem gledališču zadnjih desetih let. Ampak kljub popolni kritiški ignoranci je na sporedu že četrto sezono pred polnimi dvoranami. Publika se izjemno odziva. Pri tem pa predstava sploh ni komercialna. Še več, ukvarja se z zahtevno, mučno temo, kot je Alzheimerjeva bolezen. Stvari grejo danes mimo tega. Dobra stran družbenih omrežij in novih komunikacijskih kanalov je v tem, da se je kritiški prostor na določen način demokratiziral. Družba se spreminja, pa če je nama to všeč ali ne.