Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 31. decembra 2022, pod naslovom Pahor bo ostal, v srcu zakopal …. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Tole je nadaljevanje tekstov Pahor bo ostal, v srcu zakopal (1.): Sprava in odlikovanja (3. 1. 2023) in Pahor bo ostal, v srcu zakopal (2.): Kritike, očitki, Janša, vest … (5. 1. 2023).

Moralna avtoriteta

Prejšnjič sva s predsednikom končala s trditvijo, da ljudje njegovega mnenja v zvezi z aktualnimi problemi niso pričakovali ali celo terjali zato, ker bi se hoteli po njem ravnati, ampak zato, ker so ga hoteli izsiliti sebi v korist. No, saj. V tem duhu je sledilo:

MC: To je vprašanje te vaše famozne moralne avtoritete, ki je niste hoteli vzeti nase.

Borut Pahor: To sem rekel na prvi tiskovni konferenci ob začetku druge volilne kampanje. Ta izjava mi seveda ni koristila, vendar sem hotel razčistiti. Vedel sem, da bi se vprašanje moralne avtoritete vleklo za mano še célo kampanjo, jaz pa nisem hotel slepomišiti. Zato sem zavestno tvegal s to izjavo, ki se je zdela neizsiljena in je na nek način tudi res bila. Hotel sem jasno, celo surovo razčistiti s tem, da se to ne bi vleklo še naprej. Izjava me je sicer drago stala. Tudi nekateri izmed tistih, ki so me podpirali, je niso razumeli. Ampak bilo mi je všeč, da sem s tem moraliziranjem enkrat za vselej opravil.

Ampak če hočete, znate biti tudi moralistični.

O, seveda znam. Ampak s tem se hotel izogniti tej nesmiselni debati, kdo je moralna avtoriteta. Zdi se mi čudaško, če kdo zase trdi, da je moralna avtoriteta. Temu sem se poskušal na vsak način izogniti.

Ampak če ste predsednik republike, ste lahko moralna avtoriteta, ne? Morda vam res ni treba biti, lahko pa vendarle ste. Ste to res morali eksplicitno zanikati?

Jaz bi kar prekinil to diskusijo. Če znate to ubesediti, prav, ampak jaz bi bil zelo previden.

Naključni mimoidoči si težko lasti pravico biti moralna avtoriteta. Predsednik pa ne.

S tem je tako kot pri drugih stvareh. Za nekoga ste moralna avtoriteta, za nekoga pa niste.

Ja, ampak kot predsednik …

Razumem, kaj hočete reči. Ampak hvala bogu lahko zdaj o tem z vami mirno razpravljam, ker sem s tem razčistil že leta 2017 in je moje stališče znano. Vprašanje je intrigantno, saj ne rečem. Morate pa vedeti, da sem to izjavo uporabil za potrebe kampanje. Če ne bi s tem opravil že na začetku, bi me to vprašanje zmlelo. Tega pa nisem hotel. Hotel sem zmagati.

Ampak v naslednjih petih letih vam je to narobe hodilo.

To je bila zelo tvegana izjava že kratkoročno. Mnogi so me spraševali, kaj mi je bilo tega treba, češ, saj ti si moralna avtoriteta. Ja, ja, že mogoče, ampak jaz moram preživeti célo kampanjo in samo na ta način pač vidim svojo pot do zmage.

In do konca mandata, seveda?

In do konca mandata.

Degradacija funkcije

Če za Pahorja rečem, da je stari šarmer, je to v bistvu generacijski kompliment le eno leto starejšega vrstnika. Bom pa ja vedel, ker jaz nisem.

Poznal sem krasnega človeka — zdaj že pokojnega —, ki smo ga v šali imeli za mehkega terorista. Ker smo ga imeli zelo radi, obenem pa je bil nepopustljiv in trmast. Prijazno zoprn je znal biti. To je to. Tak človek je priljuden in simpatičen, zgovoren in razgledan, topel in ljudski, vendar obenem svojeglav in vzvišen. Izžareva prepričanje, da je nekaj posebnega, celo izjemnega, a ne na neprijeten način. Ni ga težko spregledati, a če mu to pokažete, vam podari razorožujoč nasmešek in pripombo. Ne dopušča ugovarjanja, kaj šele polemiziranja. Če ne prideš z njim skupaj, ti dá vedeti, da ga zadeva ne zanima več. Z njim bi se najraje skregal, vendar ti srce ne dá. Vsaj ne en face.

In zdi se, da je to Pahorjeva usoda. Tiha večina državljanov ga je dojemala kot takega, kakršen v resnici je, glasna državljanska opozicija pa se je z njim populistično prepirala do onemoglosti in z marsikdaj namišljenimi argumenti. On pa je bil v glavnem tiho. Tako kot jaz nikoli nisem odgovarjal piscem pisem bralcev ali dandanes internetni sodrgi.

V tem smislu me je zelo zabavalo — ne toliko jezilo — zgražanje Pahorjevih haterjev nad njegovo politično nekverulantnostjo. Moj favorit je serija formulacij v zvezi s predlanskim intervjujem z njim v Večeru, o katerem je dotični pisal o “najbolj neverodostojnem predsedniku republike v zgodovini naše države”, “retorično neskončno izmuzljivem” ter o njegovem “strahovitem sprenevedanju” in “standardni hipokriziji izmikanja”. Pa to seveda še zdaleč ni edini primer. Obstajajo še veliko hujši. Grši.

Afnanje na Instagramu

MC: Nikoli mi ni šel v račun tudi ta večni očitek, da ste degradirali predsedniško funkcijo. In to samo zato, ker ste se afnali na Instagramu.

Borut Pahor: Moja predsedniška praksa je bila včasih neobičajna, ne pa tudi nelegitimna ali nemoralna. Ni šlo za nič takega. Neobičajna pa ja. So pa včasih bili zdrsi. To se lahko zgodi vsakomur, ki nastopa v javnosti in ki morda celo rad nastopa v javnosti. Osebno, osebnostno.

Temu se reče patološki narcisizem.

O patologiji ne bi znal presojati, verjetno pa je v tem res nekaj narcisizma. Človek, ki dvaintrideset let opravlja najvidnejše politične funkcije, mora biti malček … kako bi rekel … pretirano …

Da se zaveda samega sebe? Se ves čas opazuje?

Ja! Razumeti morate, da ste ves čas izpostavljeni kritikam. In če ste značajski tip kot jaz, če torej na kritike ne odgovarjate s protiargumenti, ampak z njimi preprosto živite, potem morate biti malo bolj samozavestni. Kar se včasih sprevrže v narcisoidnost.

Da se ne zmenite za vse?

Ja, seveda, ampak to so stvari, ki jih morate požirati in nositi na svojih ramenih. Kar lahko prenašate samo, če ste močni in samozavestni. In te samozavesti državljani niso vedno znali ločiti od nečimrnosti in narcisoidnosti. Morda pa tudi jaz ne. Priznam.

Na Instagramu smo tako rekoč vsi in vsi smo malo narcisoidni. Samo vi ne bi smeli biti, ne.

Jaz pa ne. To me je vedno najbolj zabavalo. Kraljica Elizabeta je bila na Instagramu, papež je na Instagramu, samo jaz ne bi smel biti. Mnogi, ki so me kritizirali, sploh niso vedeli, kaj je Instagram. Recimo moja mama, ki je ves čas govorila, zakaj se moram toliko fotografirati — ni pa vedela, kaj Instagram sploh je.

Nadaljevanje in konec jutri.