Izglasovana razglasitev 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja — ki ga je tretja Janševa vlada v zadnjih vzdihljajih uvedla maja 2022, prva Golobova pa maja 2023 tik pred zdajci skenslala — je bila pričakovana. Pa ne zato, ker nasprotniki predloga niso imeli šans, da ne bi bili povoženi in ignorirani, ampak zato, ker gre za učinkovito prozorno strategijo. Dan spomina na žrtve je za desnico pomemben zato, ker lahko z za lase privlečeno krivdo za njihovo smrt pod krinko pietete diskvalificira levico. Da so v 16. točki Izhodišč za oblikovanje Koalicije za uspešno Slovenijo pred tremi tedni napovedali, da bodo “ospredje postavljali tiste zgodovinske dogodke, ki so nas združevali in ne tistih, ki so nas razdvajali”, je po pričakovanjih lari-fari. To je populistični diskurz, ki razdvaja — in slovenski desničarji so zato na svetu, da vsiljujejo populistični diskurz, ki razdvaja.

Prebrisana desnica

Žrtve komunističnega nasilja so enako vredne spomina, groba, pietete, kot so jih vredne žrtve okupatorjevega ali domobranskega nasilja. Na intimnem, človeškem nivoju absolutno — na nacionalnem nivoju pa ne. Kot državi se nam ni treba dolžnostno in zapovedano spominjati prav vseh, ki so bili v drugi svetovni vojni tako ali drugače ubiti. Zato sem že vsaj tri, štiri leta proti temu brezveznemu 17. maju.

Toda prebrisana desnica ne bi bila prebrisana desnica, če vprašanja dneva spomina ne bi povezala z vprašanjem pokopa oz. lokacije te kostnice. Čeprav je bilo že kdo ve kdaj predvideno, da bi te žrtve pokopali na Teharjah pri Celju — na enem od krajev zločina —, novela zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev zdaj predvideva pokop na ljubljanskih Žalah. Še več: ta del pokopališča bi naj imel status kulturnega spomenika državnega pomena. O čemer pa šerif noče nič slišati.

Dodana vrednost

Četrta Janševa vlada v nastajanju je vedela, da bo zaradi tega nastal velik halo. To je bil tudi njen namen. Uvrstitev novele zakona na dnevni red — in s tem se pa res ni mudilo, saj je 17. maj že mimo — je bila gesta, namenjena izključno zastraševanju opozicije in javnosti, dokazovanju premoči in vzbujanju zlih slutenj, kaj vse si bodo še privoščili in kako gladko jim bo vse uspevalo.

Dodana vrednost levega nasprotovanja dnevu spomina in lokaciji pokopa pa je za desnico še v tem, da bo svojim nemočnim konkurentom zdaj lahko že spet očitala, da ne neglede na ideološke razlike ne premorejo niti toliko sočutja, da bi brezpravno pobitim privoščili dostojen grob. In da se glede tega v bistvu sprenevedajo. Bilo je dovolj časa, da te žrtve pokopljejo — magari na Teharjah —, pa jih niso.

Kostnica kot NUK in Drama

To je sicer res. Posmrtne ostanke žrtev komunističnega nasilja ta država dejansko pokopava s takim tempom, kot da je Slovenija zadnja in najtrdnejša trdnjava komunizma na svetu in kot da ima največ mrtvih duš na vesti. Ali če želite razumljivejšo primerjavo: te žrtve pokopavamo s takim tempom, kot gradimo NUK ali Dramo. Govorimo, načrtujemo, se kregamo in pritožujemo, ustanavljamo iniciative, podpisujemo peticije, glasujemo — pa nič iz tega.

In če se vam to zdi trivialno, si preberite včerajšnjo izjavo predsednice države. Takole je rekla: “Če želimo spravo doseči, se moramo pogovarjati. Levi, desni, tisti na sredini. Vsi, ki smo dolžni, da ta dostojni pokop enkrat resnično izvedemo.” In na koncu še pomodrovala, da tega ni mogoče doseči z nekakšnimi “solo akcijami”.

Točno takšno vljudnostno in racionalizatorsko govoričenje je razlog, da žrtev doslej še nismo pokopali — čeprav bi jih že zdavnaj morali.

Spomeniška butnskala iluzije

Čez dober mesec dni bo devet let, odkar je predsedničinemu predhodniku uspelo na Kongresnem trgu v Ljubljani postaviti nekakšen zid objokovanja — ki si ga zdaj sicer lahko zatakne v razporek svoje lepe Svilanitove pižame.

Kot še predobro vemo, tam ni nobenih kosti. Tisto sploh ni grob. Tisto je samo betontanc ali butnskala iluzije, da bodo (vse) žrtve čudežno pokopane takrat, ko se bomo začeli pogovarjati. Kar pa nam zaenkrat še ne pride na misel. Ker ne maramo “solo akcij”. Ker ne maramo ideoloških dedičev pobitih. Ker je med desničarji veliko steklih psov. Ker ne maramo četrte Janševe vlade v nastajanju. Ker ne verjamemo, da gre desničarjem za pieteto. Ker da se za njihovim podjetjem Forenzika in pogrebne storitve d.o.o. v resnici skriva politična agenda. Ker ne dovolimo, da bi s pokopavanjem teh ljudi onečaščali spomin na partizane in civilne neizdajalce ali nacionalne lojaliste. Ker je Janković največji levičar in ne bo dovolil, da bi te ljudi pokopavali v sveto rodno grudo. Ker bi ga Mahnič itak vtaknil v čuzo. Ker radi gledamo grozljivke z zombiji samo na televiziji in v kinu.

Vedno je nekaj narobe. Vse nam prav pride. Vedno obstaja nek pameten ali kao pameten razlog, da žrtev komunizma ne pokopljemo.

Zakaj levica? Zakaj ne desnica?

Pokopljimo že enkrat te nesrečne žrtve komunizma! Ali natančneje: dovôlimo desnici, da za to poskrbi — ker levica ne bo tega nikoli storila.

Več kot očitno je, da nobena od sprtih strani ni pripravljena popustiti. Eni in drugi bi popuščanje čutili kot poraz ali vdajo. Zato se prepucavajo. Desnica s svojo moralistično odločnostjo in antikomunističnim resentimentom — pa še s trenutno vsemogočnostjo —, levica pa z zgodovinarskimi argumenti in samodestruktivnim prepuščanjem birokratskim formalizmom.

Toda če nobena od sprtih strani noče popustiti, zakaj bi morala popustiti ravno levica? Zakaj ne desnica? 

Najprej zato, ker bi lahko izpadla pametnejša. Ker pametnejši popušča. In če je res pametnejši, tega tudi ne občuti kot poraz. Drugič pa zato, ker je levica tista, ki ni, ne bi in ne bo nikoli tega hotela storiti. Čeprav se strinja ali kao strinja, da je žrtve komunizma treba pokopati.

In tretjič, prav nič ni narobe, če bo ta kostnica na Žalah. Žale so veliko primernejša lokacija od Teharij. Desnica je za to pokopališko patetiko precej bolj talentirana kot pa levica.

Dovolj je pingponga z dnevom spomina! Pustite jim, da jih pokopljejo. Vsi še predobro vemo, kakšni so in kaj delajo, ampak naj jih pokopljejo. Pa da vam ne bo v prihodnosti, ko boste spet na oblasti, prišlo na misel, da bi jih ekshumirali in spet ukinili ta dan spomina …