Da je SDS za svojo interpelacijo proti celi vladi preplonkala cele stavke in odstavke iz več kot mesec dni prej napisane in zaradi pomanjkanja poslanskih podpisov propadle interpelacije NSi proti Asti Vrečko v zvezi z Muzejem slovenske osamosvojitve, je zabavno, ni pa presenetljivo.

Ker kaj pa je to takega? Saj menda ne mislite, da je uspešnost interpelacije odvisna od originalnosti teksta? Ravno nasprotno! Stil posvečuje sredstvo — pomanjkanje stila pa tudi.

Ampak to je spet zgodba o Toninovi neizkušenosti in naivnosti.

Najprej pa kratka primerjalna stilna analiza odstavka iz obeh interpelacij, ki se v eni in drugi verziji najbolj pomenljivo razlikujeta.

Stilna brezobrazba

NSi piše takole:

“Zavržno je, da se skuša največji projekt v zgodovini Slovenije in narodno enotnost okrog njega razvrednotiti in mu odvzeti lastno institucijo za ohranjanje spomina nanj.”

SDS pa takole:

“Nesprejemljivo je, da se skuša najsvetlejši trenutek naše zgodovine, samostojna država in narodna enotnost okrog njega razvrednotiti in mu odvzeti lastno institucijo za ohranjanje spomina nanj.”

Obe verziji sta sicer podobno nepismeni. Povratnoosebna psevdotrpna formulacija “se skuša” je za cvek, “narodna enotnost okrog njega” in “odvzeti lastno institucijo za ohranjanje spomina nanj” pa sta za zadostno.

Skladenjsko pa je ta (od)stavek itak za popravni izpit iz slovenščine. “Zavržno/Nesprejemljivo je, da […] mu odvzeti […]”? OMG! Če bi jaz bil profesor, bi take dijake pometàl. Ampak saj tega nihče natančno ne bere …

Na odprti sceni

Tonina nič ne izuči. Ko ga je Janša peljal na pisoar — ne odobrivši quid pro quo podpisov SDS za targetirano, a propadlo interpelacijo NSi proti ministrici za kulturo —, sem napisal, da je Tonina postavil pred dejstvo, da NSi ne bo preostalo drugega, kot da na odprti sceni prizna (že tako ali tako očitno) superiornost SDS.

To se zdaj dogaja. Tonin pravi: “To, da nismo uspeli zbrati dovolj podpisov, nas je postavilo v okoliščino, da smo ponovno premislili o naši politiki. Zato smo se odločili, da našo pobudo proti preoblikujemo v pobudo za.” Kar pomeni, da “namesto interpelacije” predlagajo [vladi in DZ] “priporočila za krepitev vrednot slovenske osamosvojitve, do katerih se bodo zdaj morali opredeliti poslanci”.

Mučenje poslancev

Kako si to predstavljajo? Bodo mučili vladne poslance, dokler ne bodo spoznali ali priznali, da je osamosvojitev vrednota? V primerjavi z dosedanjimi manevri za dekenslanje MSO je ta Toninova metoda bolj smešna kot sama ideja muzeja!

In to še ni vse.

Tonin zdaj govoriči, da “glavna naloga opozicije ni, da stalno kritizira in ruši vlado, ampak da ji z boljšimi rešitvami in predlogi nastavlja ogledalo”. In dodaja: “Konflikti nas ne zanimajo, zanimajo pa nas rešitve.”

Predsednik NSi bi se lahko od starejšega in bolj izkušenega kolega desničarja nekaj naučil. Lahko bi vedel, da je točno ta namišljena, paravanska konstruktivnost in kooperativnost tisto, kar ne deluje. V slovenski politiki že ne. Ne v dani situaciji. Ne v duhu in kontekstu dominantne SDS. Ne, ne in ne, dokler je razmerje moči na desnici tako asimetrično, delovanje SDS in NSi pa tako nekoordinirano. 

Izmišljeno in patentirano

Zveni cinično? Seveda. Ampak nisem jaz tisti, ki si je izmislil (ta) cinizem. Izmislil in tako rekoč patentiral ga je Janez Janša. Validira pa ga Tonin s sprenevedanjem, da to ni to — pri čemer ga izumitelj celo ponižuje, da je takšen kot Ljudmila Novak.

Dokler bo desnico fural Janša s svojo nežno železno roko, bo ne samo on glavni, ampak se tudi ne bo nič premaknilo k tej tako opevani konstruktivnosti in kooperativnosti. Pa če se otroci desnice na glavo postavijo.

No, saj. Tonin vse pove, ko z mešanico lahkomiselnosti in naivnosti oksimoronično razlaga, da bo NSi “opozicija opoziciji” — torej SDS.

Bridka ironija

Po mojem se Tonin ne zaveda bridke ironije, ki se v tej za nepismenega človeka sicer še kar posrečeni metafori skriva. Tonin s tem sprejema strategijo SDS. Definicija opozicije je namreč nasprotovanje vladi, ne opoziciji. Biti opozicija opoziciji pomeni imeti dve opoziciji — vlado in opozicijo. Imeti odprto eno fronto pred sabo (Goloba) in eno za sabo (Tonina) pa je za Janšo idealna situacija na bojišču. 

NSi pa tega ne bo zdržala. Premajhna in prešibka je, da bi se borila na dveh frontah. Zmanjkalo ji bo moči in pozornosti. Na naslednjih volitvah se znabiti sploh ne bo več uvrstila v parlament.

Guess what? Downgrading NSi bo največji Janšev dosežek tega opozicijskega mandata. Če že ne bo zrušil Goloba, bo pa zrušil vsaj Tonina. Ker samo da se nekaj zruši.