Letošnja Evrovizija bo morda prva in zadnja, ki je iz političnih razlogov ne bomo mogli spremljati na slovenski nacionalni televiziji. Zunanja politika do Izraela in Palestine se bo v naslednjem letu namreč spremenila, to pa se lahko prenese tudi na RTV Slovenija. Če bo prihajajoča vlada pritisnila na vodstvo ali ga celo odžagala, na nacionalki ne bo več odločevalcev, ki bi jim prišlo na misel z bojkotom protestirati proti ravnanju Izraela v Palestini in njegovi evrovizijski udeležbi.

Kar bo ironično. Če bodo novi oblastniki — znani po konservativnih preferencah — res vrnili Evrovizijo na naše male ekrane, bodo s tem omogočili nacionalno razpoložljivost prireditve, ki jo sicer prezirajo kot dekadenco degeneriranega multi-kulti zahodnjaštva.

Nekaj disclaimerjev

Najprej pa nekaj disclaimerjev o mojih prepričanjih ter preferencah in navadah. Brez tega na žalost dandanes ne gre, ker takoj fašeš moralno kanonado tako z leve kot z desne.

Skratka:

1. Obsojam izraelsko politiko do Palestine. Solidariziram se s Palestinci. Mislim, da Izrael nad njimi izvaja genocid. Cenim prizadevanja Francesce Albanese. Mislim, da je prav, da je Slovenija priznala Palestino. Ko jo bo nova vlada odpriznala, mi bo žal in nerodno.

2. Mislim, da je odločitev Evropske radiodifuzne zveze, da Izraelu dovoli udeležbo na Evroviziji — češ, ne bomo dopustili politizacije nepolitične, zabavnoglasbene prireditve —, zgrešena. EBU bi moral Izrael izločiti, kot je izločil Rusijo po agresiji na Ukrajino.

3. Zgrešena pa je tudi odločitev RTV Slovenija, da Evrovizijo letos trojno bojkotira — razen z neudeležbo in neprenosom tudi z desetdnevnim demonstrativnim sklopom vsebin, posvečenih izraelskemu zavojevanju palestinskih ozemelj in maltretiranju arabskega prebivalstva.

4. Gledalci hočemo spremljati Evrovizijo na nacionalki. Tudi tisti, ki držimo s Palestinci. Tudi tisti, ki se ne strinjamo z EBU. Prva skrb RTV je zadovoljstvo gledalcev. Nacionalka tudi ni razvedrilni podaljšek vlade. Ne rabimo njihovega političnega patronata.

Rusija ja, Izrael ne

Ta stališča niso v argumentativnem navzkrižju. Tak vtis nastaja zato, ker se omenjena moralna vprašanja zdijo med seboj kontradiktorna in ker radikalizirane, pravičniško in idealistično razpoložene ljudi silijo v izključujoče se sklepe.

O tem, ali so takšne in drugačne prireditve — zlasti glasbene in športne — res nepolitične, je mogoče debatirati v nedogled. Zato bi bilo bolje to nekoliko poenostaviti.

Nimam nič proti prepovedi sodelovanja v agresivno vojno zapletenih držav, kot sta Rusija in Izrael. (Čeprav, zakaj samo Rusija in Izrael? Kje bi se to prepovedovanje potem nehalo?) Kakorkoli, merila EBU niso dvojna, ampak dvolična. Izrael ja, ker se pred Palestinci samo brani, Rusija pa ne, ker je napadla Ukrajino iz hudobnih teženj.

Oblika pritiska

Četudi ne ruski ne izraelski glasbeniki in športniki niso osebno odgovorni za zlodela njihovih voditeljev, ima njihova izključitev — če pustimo ob strani, da s tem tudi organizatorji izrazijo stališče — dvojen učinek. Prvi je ta, da je nacionalni ponos dotičnih držav prikrajšan za doping morebitnega uspeha ali zmage. Drugi pa je, da nič krive posameznike kaznuješ za ravnanje države in jih s tem kot popularne, da ne rečem influencerske akterje nemara spraviš v slabo voljo, kar zna vplivati na javno mnenje. Vse to je majhen, četudi skromen prispevek za mir.

Izključitev z glasbenega ali športnega tekmovanja je oblika pritiska. Posredno političnega — čeprav sta šport in glasba (v glavnem) nepolitična. Le zakaj bi bil to problem?

Kaj pričakujemo od RTV

Nacionalki seveda ne privoščim politično motiviranih menjav ali celo represalij. Želimo pa si, da Slovenija sodeluje na Evroviziji in da jo RTV prenaša.

To od javnega servisa pričakujemo. Ne pričakujemo, da bodo vsako leto delegirali genialne izvajalce. Ne pričakujemo, da bodo že enkrat zamenjali Andreja Hoferja. Pričakujemo samo prenos prireditve, ki gledalcem ponuja obilo zabave in zgražanja. Za to znajo poskrbeti EBU in vsakokratni nacionalni organizatorji in seveda izvajalci. RTV ni treba drugega, kot da organizira izbor za nacionalno udeležbo in Evrovizijo prenaša. To je njena dolžnost. Ne želimo si njihovih smešno minornih prispevkov za mir v Palestini. Še tem manj si jih želimo, ker jih bomo plačali mi, gledalci — ne RTV sama.

Trivialno, a pomembno

Evrovizija je trivialna, vendar vsebinsko pomembna vsebina, ki se ji zaradi naklonjenosti Palestincem nočemo odpovedati. Niti se ji nočemo odpovedati zaradi kvaziapolitične, kao ekvidistančne naklonjenosti EBU Izraelu, ki je slučajno v nasprotju z dosedanjo zunanjo politiko Slovenije. Temu bi morala slediti tudi RTV Slovenija.

Javni servis ni dolžen prilagajati programskih vsebin slovenski zunanji politiki. RTV ni parapolitična civilna družba kot Amnesty International. Še manj je informacijski in razvedrilni podaljšek oblasti. Zato tudi potencialnih slovenskih udeležencev nima pravice siliti, da bi to bili. Ti bi lahko brez slabe vesti konkurirali na Evroviziji in v skrajnem primeru ignorirali izraelske kolege. Ali se z njimi magari ne hoteli rokovati, če jim slučajno ne bi pasalo. Kot lani ni pasalo rokometašicam. Pač. Oblika pritiska.

Od Sinaja do Dunaja

Hočem skratka gledati Evrovizijo na domači televiziji. Ker jo gledam že od leta 1967, ko je — prav tako na Dunaju, kot letos — zmagala “britanska bosonoga pop pricesa” Sandie Shaw s skladbo Puppet on a String. Dva meseca pozneje je izbruhnila Šestdnevna vojna, v kateri si je Izrael od Sirije vzel Golansko planoto, od Egipta Gazo in Sinaj, od Jordanije pa Zahodni breg. 

No, Izraela takrat tako ali tako še ni bilo na Evroviziji. Prvič je nastopil šele leta 1973. Pol leta po tistem strašnem pokolu na olimpijskih igrah v Münchnu, ko so palestinski teroristi pobili dvanajst izraelskih športnikov. Eh …