Mediji in državljani smo preživeli poletje brez politike, politiki sami pa taisto obdobje brez pretirane pozornosti z naše strani. Zadovoljili smo se z nepomembnostmi in trivialnostmi — recimo s tem, ali so morski sadeži košer za vegane — in z nestrpnim ugibanjem, kaj bo, ko bo tega kumaričnega premirja ali vsaj zatišja konec.

Novica poletja je bila napoved Karla Erjavca, da se bo vrnil v politiko. V pasji vročini ta morebitni comeback ni zelo odmeval. Pa bi morda moral. Vsaj kot simptom. Ker če se nekdanji voditelj penzionistične stranke res misli vrniti iz politične penzije, potem je jasno, da je v politiki res nekaj hudo narobe.

Kraljico za tekača

Kratkoročni problemi aktualne vlade večinoma niso novi. Zdravniška stavka se vleče že od zime in se je s Fidesovo zahtevo, da jih vlada vključi v pripravo zakonov na področju zdravstva, še zaostrila. Pričakujemo lahko, da bolj ko bodo pogajanja ostra, dlje bodo trajala. Če se bodo sploh pogajali.

Kar zadeva kadrovske zadeve, bo kmalu spet na tapeti Emilija Stojmenova Duh. Že druge interpelacije morda ne bo preživela tako zlahka kot prvo, saj jo koalicijski partnerici SD in Levica gledata vedno bolj postrani. Morda bo premier končno sprevidel, da se mu digitalno kraljico izplača žrtvovati za kakšnega bolj analognega tekača.

Robert Golob ostaja na prangerju KPK. Domnevamo lahko, da se ne bo pustil motiti pri delu — še manj pa v prostem času — in da se bo zadeva zanj iztekla brez posledic.

Socialni inženiring

Novejšega datuma je romska problematika. Tudi ta ni nič novega, vendar so (dolenjske) Rome doslej pometali pod preprogo. Ta vlada si zasluži pohvalo, da se bo problema sploh lotila. Pa bo pri tem uspešna? Vprašanje. V samostojni Sloveniji nimamo izkušenj s socialnim inženiringom ali jih vsaj nočemo imeti. To pa zato, ker jih negativistično povezujemo z nekdanjo Jugoslavijo. Ta je znala te reči urejati učinkovito, četudi s trdo roko.

Prenova plačnega sistema v javnem sektorju se bo še nadaljevala. Ali se bo nadaljevalo vsaj govorjenje o prenovi. Ta tema ne bo omejena samo na letošnjo jesen, ampak se bo vlekla do konca mandata Golobove vlade. In še čez. Kdorkoli že se bo potem s tem ukvarjal. To je namreč večna tema. Za vse čase in vse vlade.

Konsolidacija in kooperativnost

Preveč pričakovati od politične jeseni sicer nima nekega posebnega smisla. Bolj intrigantno — četudi nenapovedljivo — je to, kar se bo zgodilo v naslednjih dveh letih.

Uspeh aktualne opozicije na naslednjih volitvah ne bo odvisen samo od konsolidacije in kooperativnosti na desni, temveč tudi od možnih sprememb na levi. Če se v obstoječi Golobovi galaksiji ne bo nič spremenilo in če tudi na tej strani ne bo konsolidacije in kooperativnosti — seveda z novimi obrazi in v novih kombinacijah —, bo levica leta 2026 doživela neizogiben, brutalen poraz.

Če bo ostalo pri statusu quo, bo stranka Levica izbrisana s političnega zemljevida. SD, ki jim ne kaže dosti bolje, so bolj trdoživi, a že samo untergang Levice bo zadoščal za sesutje aktualne koalicije. Če seveda ne bo priplavalo na površje nekaj novega.

Desnica ne mara zmede

Kar zadeva desnico, lahko za začetek odpišemo Anžeta Logarja. Iz njegove Platforme sodelovanja ne bo nič. Ali si je kriv sam ali pa je to manevrsko preprečil Janša, je v bistvu vseeno. Tako bo na desnici vsaj manj zmede. Ker desnica na mara zmede.

Malo verjetno je tudi, da se bosta SLS in Nova Slovenija združili. Narcizma majhnih razlik je v slovenskem strankarskem sistemu vendarle preveč. Z začasno sodelujočnostjo je ta problem laže premostiti. In to na desni znajo bolje kot na levi.

Komaj čakamo jesen. In potem cel nov ciklus letnih časov. In tako naprej. Večno vračanje enakega, a nepredvidljivega.