Ministrica za kulturo Asta Vrečko se nas je čutila dolžno spomniti, da je v noči od včeraj na danes minilo šestinosemdeset let, odkar je bila na Čebinah ustanovljena Komunistična partija Slovenije.

Čebine? Saj res. Te mitološke vukojebine se bolj kot po domnevni politični prelomnosti dogodka spomnim iz osnovne šole po tem, da se kot prislovno določilo kraja veže s predlogom “na” in da že takrat nisem vedel (kot še danes ne), ali so Trbovlje — nad katerimi Čebine ležijo — slovnično srednji spol ednine ali množinski samostalnik ženskega spola.

Vizualno pa hranim v spominu tudi umetniško ovekovečenje ustanovnega sestanka 17./18. aprila 1937 Gojmirja Antona Kosa iz leta 1950. Od navzočih upodobljencev danes prepoznam samo koga drugega kot Edvarda Kardelja.

A komu na čast ta zgodovinska lekcija? (Ministričina, mislim, ne moje konverzacijske reminiscence.)

Vtiranje soli

Ta rekomunizacijski opomnik je bil popolnoma odveč. Asta Vrečko je pred meseci odločno, že kar trmasto, a obenem hvalevredno preprečila ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, kot so si ga zamislili prvoborci slovenske samostojnosti — in se mimogrede znebila še Dežmana —, tako da ji zdaj res ne bi bilo treba še dodatno provocirati. V tej bitkici kulturnega boja je zmagala, zato bi do poražencev lahko pokazala nekaj velikodušnosti. Ne pa da jim s komemoriranjem komunističnih dogodkov še vtira sol v praske.

Ob kenslanju MSO sem napisal, da je “današnja mladina, ki ji ministrica pripada, […] indolentna do [osamosvojitve], v [katero] je bila samo indirektno — če sploh — vpletena”; in da “tako razmišlja tudi tričetrt Slovenije, ki se ji zdi normalno, da brez hvaležnosti do osamosvojiteljev uživa sadove njihovega truda”.

Intelektualna nostalgija

Podobno kot o osamosvojitvi pa tričetrt Slovenije razmišlja tudi o ustanovitvi KPS. Če nam je tako malo mar že za zasluge osamosvojiteljev, nam je za zasluge predvojnih komunistov — vključno s povojnimi, in tudi z njihovimi grehi vred! — mar še tem manj. Spomniti in spominjati se obletnice ustanovitve KPS je v tem smislu smešna PR akrobacija, ki se je lahko domisli samo nekdo, ki v življenju komunistov ni videl niti od daleč ali pa jih vsaj ni prepoznal.

Z blokiranjem ideje, da bi se državljani domovini na čast pobožno zbirali v mitskem in mitiziranem hramu slovenskega osamosvajanja — kar se sodeč po desničarskem retrogardizmu razen največjih fanatikov tako ali tako ne bi —, si je Asta Vrečko pridobila simpatije sproščenih državljanov, ki slovensko sporno zgodovino (ali sporno slovensko zgodovino) raje puščajo pri miru.

Poznejši podmladek

Žal pa si jih je zdaj zapravila z obujanjem spominov na prakomuniste pri tistih, ki so te reči že zdavnaj pustili za seboj. To se mi zdi čista državljanska in politična objestnost srednje generacije in srednjega sloja, ki o tem vesta ravno toliko, da jima prav pride kot predmet za razkazovanje svoje intelektualne nostalgije in ideološke izpraznjenosti.

Pa še to: MSO je v bistvu Državni zbor z drugimi, časovno še bolj oddaljenimi freskami iz slovenske zgodovine. Medtem pa Kosova ustanoviteljska freska, ovrkovečena šele leta 1950, visi v hrambi v Moderni galeriji — čeprav ni niti malo moderna, ker si je ni drznil naslikati v svojem zapoznelo herojskem ekspresionističnem stilu Neue Sachlichkeit drugih slovenskih junaških dejanj.

Čudno, kajneda? Tudi to priča, da se KPS oz. ZKS oz. SDP oz. ZLSD oz. SD niso nikoli zelo šlepali na Čebine. Resda so nas s tem indoktirinirali v šolah, niso pa očitno s tem hoteli pretiravati. Če bi bil jaz kdaj komunist, bi predlagal, da je 17. ali 18. april praznik. Pa jim to dejansko ni prišlo na misel. No, najbrž so računali na poznejši podmladek.