Medtem ko poteka javna razprava o novem medijskem zakonu, pa se medijske neumnosti v Sloveniji meni nič, tebi nič dogajajo kot po tekočem traku.

Prva neumnost je, da ima predsednica republike Nataša Pirc Musar po novem svoj lastni podkast. Druga neumnost je, da bo od jutri naprej vlada imela svoj lastni podkast. Tretja neumnost pa je v bistvu že stara: kakor hitro je odložil funkcijo, si je tudi nekdanji predsednik omislil svoj lastni podkast. 

Zakaj trdim, da so politični podkasti neumnost?

Kdo bo to gledal?

Za začetek ne verjamem, da to koga zelo zanima. Kdo bo to gledal? Nekateri že, o tem ni dvoma. Mi iz medijev vsekakor, ker je treba biti na tekočem s propagandnimi izdelki politikov. Ker če nič drugega, so politični podkasti štof za analitike in cinike. In še posebej zato, ker so fancy, moderen, malodane influencerski, domnevno prebavljivejši politični PR od običajnega nakladanja.

Politični podkasti skratka vlivajo varljiv občutek, da so vodilni slovenski politiki napredni in da grejo v korak s časom.

A da ne bo pomote: kakorkoli že obrnemo, to je še vedno PR — in kot tak normalno ozaveščenih ne zanima. Vsaj ne večine. Razen morda v Pahorjevem primeru. Ampak on je kot estradni parapolitik zgodba zase.

Multimedijski online bilten?

Podkasti so znamenje medijskega siromašenja. Prijeli so se kot posledica novodobne zablode, da je njihova informacijska gostota — torej količina smiselnih podatkov na časovno, besedno, vizualno enoto — večja kot pri tradicionalnih novinarskih in komunikacijskih žanrih na starih nosilcih.

To pa spet izvira iz predpostavke, da je današnja publika sposobna to gostoto informacij prebaviti brez predznanja, truda in pozornosti, ki so bili za konzumiranje potrebni v dobrih, starih časih.

Ali si recimo predstavljate, da bi UPRS in UKOM začela izdajati časopis? Nek spletni portal? Ali vsaj multimedijski bilten?

Seveda si ne. Za pisanje — ki za resne profije ostaja paradna disciplina — nimajo ne časa ne sposobnosti. Imajo pa čas in sposobnosti, da v prostor postavijo mikrofon in kamero in malo pokonverzirajo. Zato so si omislili podkaste.

Politični podkasti bodo šli zasluženo v pozabo. Easy come, easy go.

Podkasti so precenjeni

Berem, da »profesor Marko Milosavljević [s FDV] razmah podkastov […] razume kot pragmatično odločitev politike, ki želi izkoristiti sleherni komunikacijski kanal«, in »iskanje poti do […] volilne baze, ki jo želi razširiti in [s tem] prepričati neprepričane«. 

Najbrž res. Toda sam mislim, da bodo politiki razočarani. Še posebej pretenciozni politiki.

Podkasti so precenjeni. Precenjena je njihova enostavna in ponavadi brezplačna dostopnost. Precenjen je njihov domet in s tem vpliv na občinstvo. Podkasti so disproporcionalno popularni, ker jih avtorji oz. ustvarjalci — s pomočjo orto fanov — na vse pretege reklamirajo na družbenih omrežjih. Širših množic pa to ne zanima. Politični podkasti še tem manj.

Med ne preveč natančno targetirano publiko neprepričanih se bodo našli tudi taki, ki se bodo pustili prepričati. A teh bo malo. Politiki bodo kmalu ugotovili, da se jim s tem ne splača truditi.

Dva razloga za zgroženost

Doslej omenjeni pomisleki so bolj stvar mnenja, ki se nanaša na poljubne odločitve tistih, ki to delajo. Toda to bomo že preživeli. Smo že kaj hujšega tudi.

Politični podkasti se mi zdijo bolj konkretno sporni zato, ker politične instance s to prakso posegajo na medijski, informacijski trg. Še več! Rekel bi celo, da so politični podkasterji v resnici nelojalna, nepoklicana, nepooblaščena konkurenca obstoječim medijem. Kar je bilo doslej nepredstavljivo.

Za zgroženost nad političnimi podkasti imam dva razloga.

Prvi je profesionalni. Samo to se je še manjkalo, da bodo glumili medije celo politiki. To je too much! Že tako ali tako nemočno opazujemo — ali se oportunistično celo poskušamo prilagoditi novim razmeram —, da se ima za zanimiv in pozornosti vreden medij že vsak kreten, ki pomisli, da ima komu kaj povedati. Zdaj se pa to grejo še celo predsednica republike in vlada themselves.

Zmedena in nedorečena situacija

Ministrstvo za kulturo se zmedene in nedorečene situacije zaveda in s prenovo medijske zakonodaje poskuša zaščititi novinarstvo. Lepo od njih. To cenimo.

Upam pa, da se Ministrstvo ob vsej svoji dobronamernosti zaveda, da politična podkasta predsednice in vlade direktno spodkopavata njihova prizadevanja za ohranitev novinarstva kot družbeno pomembnega poklica. Ker situacijo na medijskem trgu delata še bolj zmedeno in nedorečeno.

UPRS in UKOM po eni strani nista registrirana izdajatelja medijev, ki pa zdaj vendarle izvajata zakonsko definirano dejavnost medijskega izdajateljstva.

UPRS in UKOM pa po drugi strani tudi nista družbeni omrežji — čeprav se poslužujeta postopkov, stilov, načinov in tehnik, ki jih običajno pripisujemo tako imenovanim vplivnežem. Skratka tistim, ki jim Ministrstvo za kulturo zdaj hoče stopiti na prste in jih nekako pripraviti do tega, da bi upoštevali ista pravila, kot veljajo za medije.

Omnipotentna pretencioznost

Božji previdnosti se imamo zahvaliti, da je bila predsednica v enem od svojih mnogih patetičnih prejšnjih življenj TV voditeljica in da ima s tem nekaj prakse. Tudi izbira Renate Salecl za gostjo podkasta je bila dobra poteza.

Ampak ta njena kao omnipotentna pretencioznost mi gre na živce. NPM se vtika v naše delo. Predsednica se vtika v naše delo. Zakaj? Se nam maščuje, ker se mi vtikamo v njenega? Ali mogoče pogreša dobre intervjuje in podkaste? Z dobrimi sogovorniki, zanimivimi ljudmi? Nam hoče dati lekcijo? Nam ukrasti še malo več publike? Nam dokončno izglasovati nezaupnico?

Mi to delamo zato, ker je to naša služba — ona pa, ker je to njen hobi? Prosim, ne. Nočemo. Od nje pričakujemo, da bo delala to, kar ji zapoveduje ustava. Če ji je dolgčas, pa se naj kratkočasi drugače. Ne z mediji.