Primer poslanca Gibanja Svoboda Miroslava Gregoriča, ki je bil razkrit kot prokurist nekega podjetja — kar zdaj že nekaj mesecev ni več, a je to bil še globoko v svoj mandat, ker ob nastopu mandata za svobodnjakanje v Državnem zboru te funkcije ni sam prijavil —, je samo še en trivialen, a poučen prispevek k sociološkemu in antropološkemu raziskovanju tipično slovenskega delovanja domačijske družbe.

Kje so to pobrali

Ne vem točno, kaj dela prokurist in kje so ta naziv pobrali. Meni je to španska vas in me niti malo ne zanima. Če prav razumem — in če me že vprašate —, je to nekaj takega kot direktor, le da z drugačnimi, kdo ve katerimi pooblastili. Nejasen občutek imam, da je prokurist nekdo, ki mu ni treba toliko garati kot direktorju in da lahko zato zraven dela še kaj drugega. Recimo to, da je poslanec. Biti prokurist zveni bolj fancy in mistifikatorsko kot biti poslovodja. V ta namen so si zakonodajalci to funkcijo po mojem sploh izmislili.

Po drugi strani pa vem — ker so mi pač povedali —, da je funkcija poslanca Državnega zbora nezdružljiva s funkcijo prokurista (ali direktorja) podjetja. Meni se zdi to popolnoma logično. Poslanec je nekdo, ki se ne sme ukvarjati z drugimi deli ali kaj šele posli, saj bi mu to vzelo preveč časa in pozornosti za dolžnostno opravljanje reprezentiranja volivcev. Pa še spodobi se ne, ker ima kot skupščinski delegat že tako ali tako spodobno plačo in nima kaj na strani fušati.

Iznajdljivost

Gregorič se odlikuje s pridnostjo in delavnostjo, pa tudi z iznajdljivostjo. Za poslanca idelana kombinacija! Kot strojnik energetik je bil dolga leta direktor Uprave za jedrsko varnost in pri tem delal tudi mednarodno kariero. OZN ga je delegirala v Irak kot vodjo misije, ki je v Iraku iskala orožje za množično uničevanje. In ko bi lahko šel že zdavnaj v penzijo, se je spet znašel in se pustil izvoliti za poslanca zmagovalne stranke. In če nima pametnejšega dela, z drugimi poslanci kot fan Čajkovskega ustanavlja društvo slovensko-ruskega prijateljstva.

No, ob nastopu mandata se mu seveda ni zdelo potrebno prijaviti dejstva, da je ob tem še prokurist nekega — guess what: stomatološkega! — podjetja. Sam zdaj pravi, da se ne spomni, ali je prijavil ali ne.

Ampak kot pravi poštenjak je pred nekaj meseci s te funkcije odstopil — kdo ve zakaj, morda za vsak slučaj — in sam zastavil retorično vprašanje za KPK: kaj mu je storiti zdaj, ko ni več to, kar nikoli ne bi bil smel biti.

Črn madež, ki to ni

Gregorič je tudi primer teh kadrovskih, privrženskih bizarnosti Gibanja Svoboda. Kaj vse se je oportunistično nateplo v to stranko, je res neverjetno! Ni pa neverjetno, kako drug drugega — ko gre komu kaj narobe (kar se dogaja tako rekoč non-stop) branijo.

Meni gre še posebej na živce Nataša Avšič Bogovič. Gospa vodja poslanske skupine se vedno izkaže, ko je treba opraviti kak dirty inside job. Tako zdaj Gregoriča zagovarja, da “[njegovo] ravnanje ni črn madež za stranko ali koalicijo” in da bo kolega “ravnal samoiniciativno, proaktivno, da ta črn madež spere, tako s sebe kot s stranke”.

Skratka: to ni črn madež za nikogar, ampak Gregorič ga bo vseeno spral.

Strašni psihološki testi

Ne povsem dobronamerno pripominjam, da si Gibanje Svoboda z izpostavljanjem poslank in poslancev kot Miroslav Gregorič, Lena Grgurevič, Nataša Avšič Bogovič, Sara Žibrat, Tamara Vonta, Lenart Žavbi in še kdo žaga vejo, na kateri sedi. Z Golobom in morda še kakim od ministrov — seveda ne z vsemi in vsekakor ne recimo s Sajovicem — bi se ljudje še nekako sprijaznili tudi za naprej, ne pa tudi s takšno poslansko ekipo.

Res pa je, da je težko, ker jih je toliko. Več ko je poslancev, težje jih je kontrolirati.

Saj res! Ali ni Gibanje Svoboda pred volitvami preverjalo nove člane, ki so takrat navaljevali v stranko, z nekimi strašnimi psihološkimi testi? (Res bi me zanimalo, kdo vse od omenjenih poslancev je ta test opravil z odliko.)

Iz istega vica

In če že desni koristni idioti mene obtožujejo, da sem koristni idiot, naj na tem mestu izkoristim priložnost, da pohvalim Urško Klakočar Zupančič, ki je Gregoriča vljudno pozvala k odstopu s poslanske funkcije, rekoč, da bi tako ravnala sama, če bi bila na njegovem mestu. S tem se mi je malo odkupila za svojo lansko izjavo, da bi ustavni sodnik Klemen Jaklič — po razkritju svojega espeja — moral odstopiti.

Biti ustavni sodnik in prejemati honorarje za strokovno delo kot espe ni isto kot biti poslanec in prokurist stomatološkega podjetja in magari ne prejemati honorarjev (za kao nič dela). Prvo je dopustno, drugo pa nikakor. Čeprav je seveda iz istega vica: treba je poskrbeti za vtis, da je Slovenija dežela tisočerih priložnosti, ki pa so bolj kot za pridne in delavne rezervirane za iznajdljive in birokratsko talentirane. Prokuristi, espeji … — let’s call the whole thing off.