Kulumne
#sindikati #tvs #rtv
Sindikalisti so vzeli v svoje roke temeljna novinarska vprašanja
Logo 30.05.2023 / 06.10

Na RTV je treba postoriti, kar bi morali že zdavnaj. Pod levimi, pod desnimi, whatever. A brez sindikalistov v prvih vrstah.

Vlada se bridko moti, če misli, da je z novo zakonodajo vse rešila. Še zdaleč ne. Ampak o tem kdaj drugič.
Marko Crnkovič/Fokuspokus

Predsednici Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija Heleni Milinković se ta evforična izjava ni najbolj posrečila. Včeraj je namreč rekla:

“Skupaj, draga javnost, državljanke in državljani, nam lahko uspe, kar ni še nikomur v Evropi. Kredibilen in skupen javni servis, ki deluje v interesu vseh.”

Precej neverjetno. Človek bi pomislil, da so vsi evropski javni RTV servisi nekredibilni in da ne delujejo v interesu vseh. Morda so res svobodnejši kot RTV Slovenija pod pošvedrano peto janšističnega škornja, a to očitno ni dovolj. Zdaj jim bomo mi pokazali, kako se stvári streže.

Zakaj sindikalisti?

Ker domnevam, da je sindikalistko v trenutku navdušenja samo zaneslo v hofirajoče stike z javnostjo, se ne bom nanjo preveč resno spravljal. Zdi se mi pa nujno opozoriti na zaskrbljujoče dejstvo, da so temeljna novinarska vprašanja — namreč vprašanja smisla in bistva informiranja, svobode, avtonomije, profesionalizma, odgovornosti, kvalitete, verodostojnosti, zaupanja in kredibilnosti —  vzeli v svoje roke sindikalisti oz. sindikalistični novinarji.

Sindikati niso ravno uzurpirali novinarstva, so pa v zvezi s tem vsekakor najglasnejši. Še posebej, kadar gre nekaj politično narobe.

Zakaj so najglasnejši zagovorniki svobode medijev in zaščite pred političnimi prevzemi medijev prav sindikalisti? Najbolj prepoznavni in najbolj javnosti simpatični gotovo niso. Sindikalisti pa tudi niso med tistimi, ki bi se najbolj spoznali na finese in pasti novinarstva in na nevarnosti, ki mu pretijo s strani zlohotne, zamerljive politike.

Ta bi bila bosa!

Zdi se mi nenavadno, da so se po tej prelomni odločitvi Ustavnega sodišča — ko je vsem vindikativno ali skeptično odleglo — prve začele oglašati sindikalistične frontmanke. 

Helena Milinković ni bila edina. Predsednica Sindikata novinarjev Slovenije in vodja pogajalske skupine stavkovnega odbora Alenka Potočnik jo je dopolnila z izjavo, da je odločitev Ustavnega sodišča “prižgala zeleno luč [za to], da bomo morda vendarle dobili pogajalce, s katerimi bomo lahko sklenili stavkovni sporazum, razrešili stavkovne zahteve in dejansko izboljšali javni RTV”.

RTV Slovenija da se obetajo boljši časi, ker bodo uresničene sindikalne, socialne zahteve? Ta bi bila vendar bosa!

Ampak ja, to je mainstream pojmovanje slovenskega novinarstva: če bodo uresničene sindikalne, socialne, stavkovne zahteve, bo z medijem vse v redu!

Druga plat medalje

Pred dvema tednoma je Vesna V. Godina napisala kolumno z naslovom Sindikalisti prevzemajo vodilna mesta na univerzi. Njeno ključno vprašanje v zvezi s tem konfliktom interesov se glasi: “Kdo naj v praksi ščiti zaposlene pred zaposlovalci, če tisti, ki bi jih morali ščititi — namreč sindikalisti — postanejo njihovi zaposlovalci?”

Ambicije sindikalistov so v univerzitetnih krogih očitno drugačne, a primerjava je zgovorna in lahko pomaga pri razumevanju vzpona sindikalizma.

Sindikalni predstavniki so tisti, ki razmere s hierarhijo in odnosi vred v nekem fahu ali cehu načeloma dobro poznajo in se marsikdaj upravičeno — čeprav ne nujno in ne vedno realistično, ampak táko je pač njihovo poslanstvo — zavzemajo za izkoriščane, mobingirane, podplačane in opetnajstene. 

Prav. Pravilno. A ker so v središču njihove pozornosti delavske, delovne, materialne pravice, bonitete, statusi, napredovanja, plačna razmerja, pokojnine in podobno, na ta račun napol zavestno zanemarjajo profesionalizem. Sindikalistov druga plat medalje menedžmenta ne zanima.

Nove metle

RTV Slovenija pa je trenutno v stanju, ko bi jo moralo zanimati prav to. Profesionalizem. Dejstvo je, da je Whatmoughu, Urbaniji, Jebernikovi, Možini, Pirkoviču, Lepi Vidi, Elikanu, Petovarju itd. uspelo uničiti cel kup standardov. To bo najprej treba spraviti v prvotno stanje in še izboljšati.

To je tisto, kar nas kot gledalce in opazovalce edino zanima. RTV sociala nas niti malo ne zanima. In verjetno tudi ni nobenega sočutnega in solidarnostnega razloga, da bi nas.

Ampak glede na to, da je desničarska falanga sesula samo Informativni program TVS — ne pa tudi športnega, kulturnega, razvedrilnega, mladinskega, izobraževalnega itd. —, je jasno, da bo sanacija paradnega ponija pač prioriteta. Sicer pa si nove metle naj nikar ne delajo utvar, da je Informativni program edini, ki je potreben popravila.

Pod levimi, pod desnimi, whatever

Hočem reči: na RTV Slovenija ne gre samo za odpravljanje posledic desničarske deratizacije, ampak še za veliko več. Fantaziranje o javnem servisu, kakršnega ni v nikjer Evropi, izrečeno v afektu zmagoslavja in navdušenja, je naivno in preoptimistično.

Še sanja se jim namreč ne, kaj vse je treba postoriti. Postoriti je treba cel kup stvari, ki nimajo najmanjše zveze niti s triletnim sovražnim prevzemom RTV Slovenija, niti z njeno obetavno osvoboditvijo.

Nobene zveze pa to nima niti s socialnimi statusi novinarjev in urednikov in z njihovo remuneracijo, kaj šele s svobodo in avtonomijo. Na RTV je treba postoriti to, kar bi morali že zdavnaj znati. Pod levimi, pod desnimi, whatever. Po možnosti brez sindikalistov v prvih bojnih vrstah. Ti samo odvračajo pozornost od bolj bistvenih zadev.

Vlada se pa tudi bridko moti, če misli, da je z novo zakonodajo vse rešila. Še zdaleč ne. Ampak o tem kdaj drugič.

NAROČI SE
#sindikati #tvs #rtv
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke