V nasprotju z mojim dobrohotnim nasvetom je Nika Kovač sprejela ponujeno funkcijo nacionalne koordinatorice preprečevanja sovražnega govora.
Tudi prav. Upam, da bo na svoji koži čutila čim manj neprijetnih posledic težakov, proti katerim se je zavezala boriti. Obljubljam tudi, da ne bom nje krivil za jalovost te vladne misije nemogoče, na katero se je na Golobovo željo podala.
Ampak vseeno: o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o sovražnem govoru? Zdi se mi namreč, da mešamo hruške in jabolka. (Gnile hruške in gnila jabolka, seveda.)
Nismo policijska država
Znaten del tega, kar v Sloveniji deklariramo kot sovražni govor, sploh ni sovražni govor, ampak žaljiv, zaničevalen, omalovažujoč, vulgaren, agresiven, nestrpen, živčen, toksičen način izražanja o govorcu neljubih posameznikih.
Toda za to ne rabimo Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora. Za to imamo pravne sankcije. Ki že obstajajo.
Taki načini izražanja pa so v Sloveniji tako razširjeni, da se to zdi mnogim zelo zaskrbljujoče. In tudi res je. Čeprav nista vsaka grdobija in žalitev ali grožnja že sovražni govor.
Ampak s temi konkretnimi, mejnimi, privatnimi, poljavnimi in neinstitucionalnimi oblikami sovražnega govora se vladi ni treba ukvarjati. Niti se ne sme. Ker nismo policijska država, ki bi si vzela mandat za prežanje za dezinhibiranimi primitivci (ali funkcionalno nepismenimi), ki grdo govorijo na družbenih omrežjih.
Hajka
Aktualna hajka proti sovražnemu govoru je ne samo posledica naraščajoče razširjenosti — in normalnosti, celo priljubljenosti — sovražnega govora, ampak tudi posledica naraščajoče zgroženosti lepše vzgojenih in bolj socializiranih.
Deloma pa je sovražni govor tudi zasluga tistih, ki sebe izvzemajo iz območja veljavnosti dotičnih očitkov. Ampak tega nikar ne razlagajte preveč naglas.
Ljudsko pojmovanje sovražnega govora ne loči med “razžalitvijo” po 158. členu Kazenskega zakonika in med “javnim spodbujanjem sovraštva, nasilja ali nestrpnosti” po 297. členu. Razlike pa ne ločijo niti mediji in politiki. Oni so tisti, ki legitimirajo populistično urgentnost marsikdaj snežinkarskih pozivov, da je grozilcem in gnojniškim golidarjem treba nekako stopiti na prste.
Kultura in bonton
V Kazenskem zakoniku in v Ustavi je skratka dovolj varovalk, da lahko rečemo, da nimamo problemov s sovražnim govorom zato, ker bi bili preveč zakonodajno liberalni ali permisivni.
Probleme s sovražnim govorom imamo zato, ker je kultura javnega govora — ali če hočete tudi bonton, kot pravi Suzana Žilič Fišer — na psu. V hudourniku histeričnega pametovanja v medijih in na družbenih omrežjih dre toliko grdobij, žalitev, groženj, da se nam problem zdi nerešljiv — razen (po mnenju najbolj zaskrbljenih) z angažmajem vlade.
Hudičeva finta
Res pa je tudi, da je sovražni govor politično in medijsko sponzoriran. Kot pravi Matjaž Gruden. Manjši, vendar glasnejši del politike ga spodbuja, legitimira, nagrajuje. Desni, seveda. Sovražnemu govoru so naklonjeni, ker ga za začetek ne priznavajo ali problema ne jemljejo resno. Če že, pa ga (lahko) v vsakem primeru interpretirajo kot neprijetno resnico. Ki je politični nasprotniki nočejo niti slišati. Kaj šele, da bi jo znali ali mogli argumentirano refutirati.
Mislim, da problema sovražnega govora v Sloveniji ne bo mogoče rešiti brez politike trde roke. V bistvu bi nam prav prišel en tak levičarski Janša. Nekdo, ki bi sovražni govor znal omejiti ali zatreti enako demagoško in decidirano ali perfidno in prefinjeno, kot ga je on znal spodbujati in distribuirati on.
Ampak to je utopično. Ne delam si utvar, da bo to komu uspelo. Največja finta, na katero nas je vrgel ta hudič, je enačaj med sovražnim govorom in svobodo govora. Da je omejevanje ali preprečevanje sovražnega govora v bistvu paravan za totalitarne, avtokratske politične ambicije. Kar pa je teza, ki jo — guess what! — kupi tudi vsak pošten liberalni demokrat.