Pred dobrim mesecem dni je Vesna V. Godina napisala kolumno, v kateri je sesula “neoneokolonialno” slovensko zunanjo politiko in z ne neutemeljenim pesimizmom napovedala neuspeh slovenske kandidature za nestalno članico Varnostnega sveta OZN.
VVG je prepričana, da je problem v slovenskem imidžu “tranzicijske države, ki je v zadnjih treh desetletjih potonila v služnost večjim in močnejšim zahodnim državam, predvsem ZDA” — kar da ji je “za pridobivanje glasov mnogih neevropskih držav v škodo”.
Nakar čez en mesec pride Janša in blekne točno to: da Slovenija kandidira “na izrecno prošnjo ameriških in evropskih zaveznikov v EU in NATO [paktu]”.
Tistim, ki ne prebavljajo Janše, se zdi neverjetno, da si je opozicijski kvizling drznil sabotirati široko in prioritetno zastavljena prizadevanja MZEZ za to kandidaturo.
Pa je to res bila sabotaža? Je Janša res špilferderber, ker je izblebetal, da Slovenija kandidira “na izrecno željo” zahodnih zaveznikov?
Resnica je sabotaža
Še več! Ali imamo razloge, da nediplomatskemu prostodušnežu ne bi verjeli? Imamo razloge, da mu ne bi verjeli, če po drugi strani verjamemo kompetentni antropologinji in komentatorki?
Seveda jih imamo. Nenadjebljivi strateg tega namreč ni povedal po resnici zato, ker bi bil resnicoljuben, ampak zato, da se bo lahko zgražal nad kao evidentnim dejstvom, da je ta vlada prepričana, da je povedati po resnici slabo, če resnice noče slišati.
V bistvu je Janša hotel povedati, da je resnica za to vlado sabotaža.
A če je resnica za vlado sabotaža, je laž za opozicijo konstruktivna. To pa je seveda pozabil povedati.
Skrivnost populistov je prodajanje odštekanih, targetiranih, z realnostjo skreganih mnenj kot normalnih, dopustnih, celo zaželenih, disruptivnih, red-pill mnenj — četudi so po merilih zdrave pameti izmišljotine, ki jih politična instrumentaliziranost kvalificira kot zavestno laž.
Praznik z veliko
Janša se boji, da bodo “zavezniki, ki so nas prosili za kandidaturo, […] nad nami obupali zaradi odkritih proruskih stališč [nekdanjih predsednikov] Kučana in Türka” — “obeh predlagateljev [Nataše Pirc Musar za predsednico]” —, ki da “de facto usmerjata tudi vlado”, in “zaradi odkritega spogledovanja s totalitarizmom Putinovega tipa, ki se kaže v čaščenju diktatorja, enopartijskega režima in ukinjanju Dneva spomina na žrtve tega režima”.
(Prazniki se pišejo z malo, stupid!)
In če se bo res zgodila “ta katastrofalna blamaža”, Janša v množini pričakuje “takojšen odstop ne samo [Tanje Fajon], ampak celotne vlade”.
Proruska stališča? To sem že slišal. Tudi od bolj pametnih od Janše …
Civiliziran svet
Skrivnost populistov je v tem, da jim nekako uspeva prodajati odštekana, politično targetirana, z realnostjo skregana mnenja kot normalna, dopustna, celo zaželena, disruptivna, red-pill mnenja — četudi so po merilih zdrave pameti izmišljotine, ki jih zlohotna politična instrumentaliziranost kvalificira kot zavestno laž.
Tako je Janša že med podtaknjeno razpravo o predlogu resolucije o uvrstitvi Rusije med države, ki podpirajo terorizem — svojem predlogu, seveda —, pred dvema mesecema rekel, da “civiliziran svet nima različnih mnenj o Rusiji” in da je tako “samo v Sloveniji”.
Je to debela laž ali samo totalno blesava izjava brez zveze z realnostjo? Cel svet je skregan glede vojne v Ukrajini, on pa govoriči, da so “različna mnenja” o tem samo v Sloveniji!
Schadenfreude
Kolobocija s kandidaturo za Varnostni svet je povezana tudi s škodoželjnostjo in privoščljivostjo. Vsak ima svoje razloge.
Jaz sam sem se po Janševi pomilovanja vredni intervenciji nenadoma zavedel, da sem začel potihem navijati, da bi Sloveniji 6. junija uspelo dobiti dve tretjini glasov — torej vsaj 129 od skupaj 193 držav članic OZN.
Res je, kar pravi VVG: Slovenija je “prijateljica, kakršnih bi si ZDA želele še več” in “kot neoneokolonija ne more delovati prepričljivo, saj se prostovoljno podreja Zahodu in njegovim kolonialnim ambicijam” — zato je “v neprikritem nasprotju z neevropskimi državami, katerih glasove si želi pridobiti”.
Zato sem začel navijati, da Sloveniji uspe. Pa kaj, če je Slovenija neoneokolonija? To sicer ni v redu, a kaj hočemo? Zato jemljem kandidaturo za Varnostni svet kot kvalifikacije za neko svetovno prvenstvo. Kot potrditev, da je Slovenija kljub vazalnemu statusu lahko koristna.
Če ni jezen in frustriran …
Res pa je tudi — vsaj verjetno, če že ne stoprocentno —, kar pravi Janša, da Slovenija kandidira “na izrecno željo” zahodnih zaveznikov.
Če Slovenija ne bo dobila dveh tretjin glasov, bo seveda ogenj v strehi. Vlada bo dokazovala, da je neuspeh posledica Janševega saboterskega razkritja slovenske on-demand kandidature. SDS pa se bo trkala po prsih, češ, saj smo vam vendar daljnovidno dopovedovali, da se pri vseh vaših titoističnih Prorusih in “zaradi odkritega spogledovanja s totalitarizmom Putinovega tipa” to ne more drugače končati.
Zato sem začel potihem navijati, da Sloveniji uspe. Pa kaj, če je Slovenija neoneokolonija, ki deluje po nareku velikih? To sicer ni v redu, ampak kaj hočemo? Zato jemljem kandidaturo za Varnostni svet kot kvalifikacije za neko svetovno prvenstvo. Kot potrditev, da je Slovenija kljub svojemu vazalnemu statusu lahko koristna.
Pa še Janša se bo lahko važil, da je bila njegova vlada tista, ki je uslišala ameriško željo. Pa da je ta njegov opomin zalegel. Ker saj sam pravi, da še no vse izgubljeno.
Ker kadar Janša ni jezen in frustriran, ni tako zoprn.