Junij ni samo mesec parad ponosa, ampak vsaj v Sloveniji — in vsaj letos — slučajno tudi mesec čaščenja desničarskih vrednot. Namreč domoljubja, nacionalnosti in vere, amalgamiranih v troedino, edino zveličavno slovenstvo.
Za to skrbi kdo drug kot SDS. Stranka je namreč med 21. in 25. junijem “v vsaki slovenski regiji” napovedala (ali že izvedla) šestnajst “maš za domovino”. In to pod geslom: “z globokim spoštovanjem do naše domovine, do njenega naroda in do krščanske dediščine.”
Da ne bo pomote: RKC oz. SŠK s tem nima nič. Slovenski škofje so darovali sveto mašo za domovino ob dnevu državnosti včeraj v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani.
Krščanski demokrati (NSi) ob tem pravijo, da je to “čista zloraba vere za politiko”. Nekrščanski demokrati (SDS) pa odgovarjajo, da gre za to, “da vrednot osamosvojitve ne bi preglasili tisti, ki jim samostojna Slovenija ni bila intimna opcija”.
Oh, ali smo res že spet pri tej famozni intimni opciji? Seveda ne. To so res samo taktične poteze SDS zoper NSi.
Religiozne in kao religiozne teme
Neprivrženci smemo SDS očitati marsikaj — samo tega ne, da so pobožnjakarji. Morda so mnogi med njimi kristjani, vendar tega v povprečju ne obešajo na ta velik zvon. Res je sicer, da si nekateri med njimi pogosto ne morejo kaj, da ne bi z mešanico prozelitizma in nedeljske razgledanosti po domači kulturni zgodovini opevali pejsažne ganljivosti primerno osvetljenih cerkvic na slovenskih hribčkih.
A to je tudi skoraj vse. SDS prepušča religiozne ali kao religiozne teme — recimo ZPPKŽ (prvič), (drugič), (tretjič), OBMP (četrtič), abortus, posvojitve, neheteroseksualnost itd. (petič) svojim zunanjim sodelavcem, ki jim stranka služi kvečjemu za relevantnostni backup.
Skratka: SDS je konservativna, da ne rečem nazadnjaška stranka, vendar pri vsem svojem ortodoksnem desničarstvu navidez ali vsaj po nemarnem sekularna.
Čigavi so katoliki?
Zato so te ad hoc “maše za domovino” tem večje presenečenje. Ali pa tudi ne. Moja teorija je, da gre za premišljeno strategijo preusmerjanja verujočih volilcev od NSi k SDS. Za vzbujanje vtisa, da ni Nova Slovenija tista, ki bi zadovoljevala politične ali celo verovanjske interese slovenskih katolikov, ampak da je to v resnici SDS.
Upoštevaje prej povedano se je SDS spreobrnila v aktivno, proaktivno krščanstvo, s katerim NSi — kljub svoji uradni fusnoti, da so politično gledano krščanski demokrati ali demokristjani — nima nič ali vsaj manj opraviti. Že mogoče, da tudi v NSi ne marajo gejev in lezbijk (čeprav pravijo, da nimajo nič proti njim), da prisegajo na samo dva spola, pa da so proti splavom, proti homoseksualnim posvojitvam, proti invididualistični poljubnosti spolnih identitet itd.
Ampak za SDS to ni dovolj. Proti vsemu temu in vsem tem ljudem je lahko tako rekoč kdorkoli — in tak človek ni nujno volilec desnih strank. Niti NSi same, kaj šele SDS.
Profiliranje volilcev
Prefrigani janšisti z “mašami za domovino” vnaprej profilirajo svoje potencialne, zaželene volilce. Ne samo tiste, ki jim je vera bistven del identitete, ampak predvsem tiste, ki so svoje krščanstvo pripravljeni tudi neločljivo povezati s svojo domovino in s slovenstvom. Tiste, ki so jim bog, narod, domovina tako rekoč sveta trojica.
Ne upam si prerokovati, kako se bo to obneslo v praksi. A dejstvo je, da SDS z mašami poskuša Novi Sloveniji speljati volilce. Implementirati, da ne rečem uzurpirati krščanstvo v kontekstu rivalstva med strankama — seveda samovšečnega in svoje premoči zavedajočega se s strani SDS.
Da, da. NSi je v dobrih, starih časih SKD bila res krščansko-demokratska stranka, danes pa ni več. Danes ima SDS svoj Krščanski forum. In to je to. Ne pa ta prepirljiva in odpadniška NSi, potencialno celo nevarna stranka na desnici, na katero se pravi, prepričani desničarji ne morejo zanesti.