Višja sila dela proti referendumskemu kvorumu. Izkušnje kažejo, da je ob lepem vremenu nižja udeležba. Mnogi bodo šli na celodnevni izlet ali pa bodo ob kavi in sladoledu posedali na soncu in se jim preprosto ne bo dalo misliti na te SDS-ovske neumnosti.

Ali je mogoče, da bi desničarjem po dolgem času enkrat spet uspelo zmagati na referendumu? Težko. Morda bo večina glasovala proti, toda kvorum ne bo izpolnjen.

Referendumi, kot jih vsiljuje SDS, so demokratični abortus. Vsaj teh zadnjih sedem — s tem vred in na čelu —, s katerimi je v treh rundah zatežila. Referendumi so praksa, ki se je popadljiva opozicija poslužuje pod krinko demokracije, legitimnosti in konstruktivnosti zato, ker je v parlamentu preglasovana. Ker je prepričana, da je nepošteno, nesvobodno in narobe, če ni po njihovo.

Midterm volitve

Neposredno demokratično odločanje? O čem vi govorite? Za SDS so to samo namišljene, a morda ne čisto nekonsekventne midterm volitve. Predvsem pa je to njihova predvolilna kampanja, ki si jo legalno in neženirano pustijo částiti iz proračuna.

In sploh še nismo prišli do bistva tokratnega referenduma.

Referendum o pokojniskih dodatkih si je SDS zamislila najprej zato, da bi neukim in temu primerno netolerantnim, frustriranim in deprivilegiranim množicam dopovedala, da bodo dekadentni, perverzni, intelektualno vzvišeni, brezdelni, opravilno nesposobni in od subvencij razvajeni umetniki prejemali razkošne dodatke na njihov račun, če ta zakonodaja obvelja. Vi, uboga raja, pa se boste samo še globlje pogrezali v revščino. Ker ta nesposobna in brezčutna vlada raje daje odpustke kulturni eliti.

Direktno v državljansko žilo

SDS igra na karto fovšije. To je adut, ki pri hujskaštvu najbolj vžge. Nevoščljivost je spontana in oprijemljiva in deluje direktno v državljansko žilo. Še posebej pri pandemično prikrajšanih. Deluje pa tudi pri tistih, ki imajo dovolj ali preveč. In ne samo pri neoliberalcih in desničarjih. Poznam namreč popolnoma normalne ljudi — hočem reči, nevolilce SDS —, ki jih dejansko skrbi, da bodo bonusi h kulturniškim penzijam državo res veliko stali. Tudi če si jih nemara kdo slučajno le zasluži.

Drugi SDS-ovski adut pa je rahljanje socialnega tkiva. To nekaterim zelo paše, ker jim je všeč grupiranje. Gojenje animoznosti do drugih, domnevno nekohabitabilnih družbenih skupin je nacionalni šport. Zgodovinski in etični razkoli iz medvojnega in povojnega obdobja so super, ampak so le že nekoliko preveč oddaljeni.

Kri, znoj in solze

Referendumsko vprašanje pa je aktualno in prezentno. Gre za poudarjanje razlik med umetniki in občani, med amaterji in profesionalci, med ljudskimi umetniki in Prešernovimi nagrajenci, med narodnozavedno in visoko kulturo, med konzumenti in kritiki.

Gre pa tudi za tendenciozno favoriziranje klasičnega, ne nujno fizičnega, a v vsakem primeru rutinskega, nekreativnega, kao koristnega dela nad intelektualnim, larpurlartističnim posedanjem, razmišljanjem, nastopanjem v foteljih, kabinetih, ateljejih, studijih, dvoranah. Domoljubno nativistični makadam proti asfaltu kot topli gredi prvorazrednih. 

Neglede na izid referenduma bo cilj SDS dosežen: vsaj tisti umetniki, ki ne služijo direktno narodu, se bodo morali začeti zagovarjati, da kasirajo za nekaj, kar sploh ni pravo delo — namesto da bi otirali kri, znoj in solze s čel tistih, ki vedo, kaj delajo.

Zmaga in/ali poraz

Kar pravi predsednica — da “zgolj neudeležba [na referendumu] ne bo prinesla nič”, razen “da bo gospod Janez Janša lahko razglasil zmago v vsakem primeru” —, je res in ni res. Res, ker SDS zna vsak poraz obrniti tako, da izpade kot zmaga (ali zmago, da izpade kot poraz, kot v primeru Trenta), in ne res, ker še predobro vemo, da ta stranka ni nikoli za nič kriva in da je vedno zaslužna za vse.

Saj zato pa je ta referendum brezpredmeten. SDS laže o referendumskih argumentih, kot pes teče — in ker ta pes obenem najglasneje laja, bolj pušča drekce-pekce na političnem parketu, kot pa da bi zelo globoko grizel.

Antikulturna egalitarizacija

Ti dodatki k pokojninam sami po sebi sploh niso relevantna politična tema, s katero bi se bilo vredno ukvarjati. Finančno gledano je to nepomemben drobiž, s družbenega stališča pa sramoten dokaz prisilne in prisiljene, antikulturne egalitarizacije. Referendumsko vprašanje je vredno pozornosti samo zato, ker ga je lansirala wannabe odrešeniška stranka, ki ne prvič pretendira na oblast.

A to je v bistvu drug problem — zaradi katerega pa se nam na sončno spomladansko nedeljo res ne splača eksercirati svoje državljanske zavesti. Naj si narišejo tistih svojih 340.000 zvestih ali lahkomiselnih, če morejo. Brez mene in drugih žalujočih ostalih.