Berem, da so stanovalci Savskega naselja — to je v Ljubljani ta socialistični trapezoid med Topniško, Linhartovo, Savsko in Šmartinsko — lansirali peticijo za ohranitev kao znamenite burekdžinice Ajvazi. To je garaži podobno poslopjece na razpotju med Šmartinsko in Savsko, ki je tam baje že od nekdaj. Morda res. Protestniki se zavzemajo tudi za ohranitev stare Petrolove pumpe na drugi strani ceste ali dveh.

Buni se pa folk zato, ker je v okviru izgradnje Potniškega centra Ljubljana predvidena rekonstrukcija okoliških cest, tudi Šmartinske. Namesto tega kompliciranega križišča MOL tam načrtuje rondo, v katerem pa ne bi bilo prostora za “ikoni naselja in del lokalne identitete”, kot nezaščitenima nepremičninama pravi tristo podpisnikov peticije.

To je Ljubljana. Vsaka podrtija ali nepomembnost je lahko kulturnozgodovinski spomenik — če je le nekomu pri srcu.

Pečečnik-Fondovo nabrežje

Istočasno kot za kulinarično in črpalkarsko devastacijo Savskega naselja pa smo izvedeli tudi za odločitev vrhovnega sodišča, ki je ugodilo zahtevi po reviziji postopka, s katerim so stanovalci Fondovih blokov na podlagi razsodb prvo- in drugostopenjskega sodišča uspešno minirali Pečečnikov projekt obnove Plečnikovega stadiona in pozidave okolice. 

Nad tem so zdaj vsi presenečeni, ker je developer sam že zdavnaj obupal. In le kdo ne bi? Sodišča so o zadevi — namreč, ali parcele med stadionom in bloki pripadajo stanovalcem ali MOL-u — odločala ne več ne manj kot petnajst let! Trinajst let je rabilo okrajno sodišče za prvotno razsodbo, še dve leti pa višje za pritožbo in vrhovno za revizijo. In očitno bo še trajalo.

In potem je Janša tisti, ki zbira keš za sodne stroške in poziva vesoljno Slovenijo h koncu “krivosodja”!

Imetniki, lastniki, upravičenci in preužitkarji

Civilnodružbene iniciative, sublokalne skupnosti, krajevne skupnosti, hišni sveti, privatniki, imetniki, lastniki, upravičenci, preužitkarji, težaki, sitneži itd. itd. itd. s svojo peticionistično obsedenostjo in sodiščno kverulantnostjo blokirajo prostorsko načrtovanje in upočasnjujejo razvoj mesta nasploh. Obesijo se na neko domnevno sporno podrobnost — če že ne malenkost —, ustanovijo iniciativo in sprožijo postopke.

Vse to pa ti zoprneži počnejo z neomajno podporo stroke. Predvsem (krajinskih) arhitektov, urbanistov, ekologov in drugih družboslovcev in naravoslovcev. In seveda javnih, zbirokratiziranih institucij, namenjenih zaščiti naravne in kulturne krajine.

Tako imenovana gentrifikacija

Podpira pa jih tudi prevladujoče javno mnenje. Laično, seveda, toda zato tem bolj urbano. Zaželena in nagrajevana socialna drža praviloma intelektualnih ali vsaj kultiviranih Ljubljančanov je nasprotovanje pragmatičnim izboljšavam v mestu. Njihova argumentacija je vogalovarstveniška in/ali ekologistična. Če je treba posploševati, pa pride prav socialni, socialistični moment tako imenovane gentrifikacije.

Pravoverno ozaveščenim Ljubljančanom sicer nekako uspeva ohranjati shizofreno simbiotičen odnos z županom Jankovićem. Po eni strani ga radi kritizirajo za vsako figo, po drugi pa gledajo stran ob njegovih nečednostih in mu celo jedo iz roke. Ker le zakaj bi grizli roko, ki jih hrani z investicijami à la Center Rog ali Cukrarna?

Pod buldožer!

Spomnite se ogorčenja, ki je izbruhnilo zaradi enega samega kostanja, ki ne bi (bil) smel pasti zaradi obnove ljubljanske Drame. Spomnite se v Tivoliju napovedanega in nazadnje v Stanežiče prestavljenega Magnificovega koncerta — spornega zaradi eventualnega mendranja endemičnih žužkov in cvetlic.

In ali se spomnite, da je Janković napovedal obnovo Plečnikove tržnice, že ko je prvič kandidiral? Da, da, davnega leta 2006! Kmalu bo dvajset let. In da tega še ni uresničil, je v veliki meri zasluga civilnodružbene iniciative Tržnice ne damo. Še zdaj se bodejo z županom. In če smo že pri tem, se morda tudi spomnite, da se je arhitekt Janez Suhadolc pridušal, da se bo vrgel pod bager ali buldožer, samo da ne bo prišlo do obnove Plečnikove tržnice?

Kompromis

Sklenimo vendar kompromis: tržnico je treba čim prej obnoviti, a brez podzemne garaže; to vkopljite v grajsko hribino, da se arkade in semenišče ne sesedejo v Ljubljanico.

Za Bežigradom pa naj Pečečnik zgradi, kar pač hoče. Stadion, kot si ga je Plečnik zamislil stoletje nazaj, je danes neuporaben in muzejsko nesmiseln. Naj od njega ostane samo še travnat teren (brez golov in tribun) z glorieto in stebriščem od Dunajski. Za spomin. Več od tega stadiona ne rabimo. Stanovalci Fondovih blokov pa rabijo nove sosede, ker jih nihče več ne mara.