Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 7. oktobra 2023, pod naslovom Eva Mahkovic: Biti ženska je zajebano (pop verzija). Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ta del ponatisa je nadaljevanje prvega in drugega dela z naslovom [Obrazi 34./1.] Eva Mahkovic: “Pop je vedno problem.” (10. 10. 2023) in [Obrazi 34./2.] Eva Mahkovic: “Biti ženska čutim kot resnično zajebano.” (13. 10. 2023).

Iz naslova njene druge knjige Toxic bi kdo sklepal, da je 37 let, 5 mesecev in 26 dni stara/mlada vzhajajoča intelektualna zvezda avtofikcije nekakšna kača. Pa ni. Prijazna, pismena, pametna, pridna. Pa bi rekli, da je glas generacije milenijcev? Don’t! 

Ni jim lahko (milenijkam)

Ni lahko biti milenijec in še posebej ne milenijka. Toda z boomerskega stališča se zdi, kot da Eva točno ve, da z njo manipulirajo in kaj dela narobe — ampak se kar pusti in to vseeno počne še naprej. Ker da ni alternative.

Pri vsem povedanem in napisanem si seveda ne bi drznil napisati, da je narcisoidna konformistka, ki uživa v tem, kar dela, in v opisovanju same sebe. Čeprav ji to, kar počne, ni všeč. Čeprav se ven vleče s tem, da ji je vse jasno in da to zna briljantno, prepričljivo opisati. Meni se zdi, da je v intelektualnem smislu to Barbie sindrom (namreč Barbie filma). Za to dvoumnost so milenijci mojstri. Ali pa spet nekaj posplošujem?

Sama Eva pravi, da se te dvojnosti zaveda. Da ji je po eni strani to mučno, po drugi strani pa dobro. Tako je bila vzgojena in v takem svetu je odrasla. To od nje družba pričakuje. Okej, mogoče ni pravočasno odreflektirala, da tega ne bi delala.

Skratka, ona se je odločila, da ne bo kritik tega? Da ne bo upornica?

Ja. Nekateri se uprejo in tega ne delajo. Ona pa lahko piše samo o tem, da se je ta manipulacija tako dobro vtisnila vanjo, da zdaj pač to počne, in o težavah, ki iz tega izhajajo. Absolutno ne misli, da se ni mogoče odločiti drugače — ampak ona si je to pač izbrala. Če bi izbrala kaj drugega, pa bi imela neke druge težave. Od ženske se toliko pričakuje. Vsega, ne samo v telesnem smislu. O teh stvareh se ne sme govoriti. Nekatere stvari celo veljajo za sramotne. In Evi Mahkovic bi bilo zoprno, če ne bi govorila o stvareh samo zato, ker so sramotne.

Rada se ukvarja sama s sabo

Nikoli ni bila uporniška oseba in verjetno tudi zdaj ne bo postala. Njen upor deluje na prikrit način. Zavračanje sistema, v katerem živim, bi ji bilo tuje. Ne bi se znašla. Ne bi se ji zdelo naravno. V bistvu rada izpoljnuje zahteve, norme in pričakovanja. Tudi to je zanjo značilno.

Ampak tudi v tem je neka narcisoidnosti, vskočim. Ker ko vse to izpolnjuje, se z zadovoljstvom opazuje in se opisuje. To potem v tekstu izpade kot nekakšna avtofikcija, ki je sicer pismena in pametna, ampak je v nekem smislu narcisizem?

Ja, absolutno. Eva se zelo rada ukvarja sama s sabo. Mogoče zato, ker je narcis, mogoče pa zato, ker je to edina možna analiza — ali vsaj prva analiza, no —, ki se je lahko loti. Ker jo to pač najbolj zanima in ker je tu še največ stvari za premislek. Ali ker jo to obremenjuje. Zato verjetno avtofikcija. Trenutno ni na točki, ko bi jo na enak način zanimale druge zgodbe. Sicer pa ima ful težave s tem, da bi si izmišljala zgodbe. To je ne zanima.

Fikcija in avtofikcija

Tudi jaz imam težave z izmišljanjem zgodb, zato se o tem pogovarjava. Imam se za pisca, ki zna zelo dobro opisati karkoli, kar mislim, kar sem doživel ali kar mi je kdo povedal. Nekaj, kar se je res zgodilo v glavi ali v realnosti. Ne bi si pa znal izmislit zgodbe same. Nečesa, kar se ni zgodilo. To je moja travma. Da si ne znam izmišljati zgodb. Rad bi si jih izmišljal, vendar ne znam. In zato me je sram. Za tako neprekosljivega pisca, za kakršnega se imam, je to ultimativno ponižanje. Hvala Evi, da me s svojim odkritim priznanjem sramu, o katerem na več mestih govori v Toxicu, spodbudila, da to tudi sam odkrito priznam.

Feminizem in politika

Eva bi se sicer definitivno opredelila kot feministka. Čeprav se ji zdi, da se danes s to oznako skoraj ne moreš več prav opredeliti. Zato ona reče samo, ja, sem feministka, vendar tega ne elaborira. Ker bi potem morala razlagati, katerega tipa feministka. Danes se hitro zgodi, da ženske nimajo za dobro feministko. Eve Mahkovic še posebej ne. Da se preveč ukvarja s sabo, da je preveč stereotipna … Po drugi strani pa obstaja diskurz, češ, joj, jaz pa ne bom rekla, da sem feministka, ker to izpade preveč nasilno. Ti dve skrajnosti. Zato raje reče, da je feministka in konec. Live and let live.

Politika je tudi ne zanima. Niti malo ne spremlja. Prizna pa, da je volila — take a wild guess! — Levico.

Z Evo se lahko v marsičem identificiram. Recimo tudi s tem citatom, ki si ga šparam za konec: “Sama sebi sem velika antagonistka in v meni je želja po samouničenju prisotna prav tako kot ohranitveni nagon. To se mi zdi nekaj normalnega.”

Skratka, to se tudi meni zdi nekaj normalnega. Enkrat tako, drugič drugače. Kontradiktornost je super. Lahko se kdaj maščuje, v glavnem pa daje obilo gratifikacije.

Kontradiktornost je super

Saj zato pa Eva pravi, da ne more vedno zagovarjati vseh svojih stvari. Vsega, kar je kdaj napisala. Takrat, ko je nekaj napisala, je bilo morda zelo zares, vendar ni nujno, da je še vedno. Od pišočega in razmišljujočega človeka bi itak pričakovala, da bo sledil in spremljal svoje dvojnosti in diskrepance. Zelo je sumničava do ljudi, ki se trdno držijo stališč ali se vsaj izrekajo za monolitne. To je po njenem bolj kompleksno. Ali do ljudi, ki se celo opredeljujejo, da pa zdaj mislijo tako in da ne bo nikoli nič drugače. Ona bi ful težko rekla kaj takega. Kontradiktornost je pomemben del človeka. Odtod ta njen antagonizem. Iz tega izhaja to, kar piše o telesu. 

Pomebna topika v Toxicu — “issue”, kot bi rekla Eva — je tako imenovani “performans: biti Eva Mahkovic”. Kaj to pomeni? Je to set pravil, ki se jih mora držati, da ji uspe biti to, kar sama misli, da je? Ali pa gre za to, da jo drugi vidijo kot Evo Mahkovic, ker jih je sama naučila, kaj ta performans pomeni?

Ja, tako, ja. Itak misli, da vsi performiramo. Javno je pač ena stvar, za ljudi, s katerimi živimo, pa druga. To se lahko malo razlikuje. Gre za to, da vedno performiramo in da je vprašanje, koliko stvari dela zato, da bi imela zadoščenje, da je pridna, da se obnaša tako, kot jo drugi vidijo. Če izpolnjuje pričakovanja. Ali ima sploh opcijo, da razmišlja o čem drugem. Če lahko izstopi iz tega mindseta. To je ta performans “biti Eva Mahkovic”. Kombinacija osebe, kot se predstavlja ljudem, in feedbacka na to prezentacijo.

Astro

Za konec mi pride na misel, da bi jo vprašal, kaj je pravzaprav po horoskopu. Astrologije sicer nisem nikoli resno jemal, smo se pa v mladih letih na to temo precej hecali. Ampak pri vseh teh pop zadevah, ki sva jih v zasedanju ob kavi dala skozi, se mi to sploh ne zdi napačno vprašanje. 

Eva je oven. Njen avtoantagonizem gor ali dol, on pa že ni dvojno znamenje. Vesela, da ni. Teh ljudi ne razume. Dvojna znamenja so ji najbolj tuja.

Kot dvojček se ji iskreno zahvalim za kompliment. Potem pa se že greva počasi fotografirat na tako imenovano muzejsko ploščad.