Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 3. avgusta 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Ervin Hladnik Milharčič je Toyotin land cruiser s hibridnim pogonom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji, zadnji del. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 44./1.] Ervin Hladnik Milharčič se ima za komunista, kristjana … (7. avgusta 2024) in drugega pod naslovom [Obrazi 44./2.] Ervin Hladnik Milharčič: “Trump je fenomenalen politik.” (8. avgusta 2024).

Dolgoletni dopisnik in dobrodušen šaljivec Mladine, Dela, Dnevnika. Ekspert, ki je obredel pol sveta. Peripatetik. Videl revolucije, prevrate, vojne. Njegova metoda je, da vidi in vpraša. Človek z meje s stereo pogledom na svet.

Palestina, Ukrajina

Marko Crnkovič: Imam težave z obtoževanjem z antisemitizmom in z domnevnim opravičevanjem terorizma, če podpiraš Palestince …

Ervin Hladnik Milharčič: Hja, to je najbolj normalna stvar na svetu. Hočeš vedeti zakaj?

MC: Prosim.

EHM: To je eno od osišč, kjer se vzpostavlja razlika. Poglej. Nemcem je uspelo pobiti šest milijonov Judov. V grozljivih okoliščinah. Normalno, da je Nemcem zaradi tega nerodno. Zato je Adidas umaknil oglas za superge, v katerem je nastopala Bella Hadid. Zaradi antisemitizma. Ampak obtoževati Palestince, da so antisemiti, je celo za Nemce malo prehudo. Nemško ne znam, zato mi je ta dežela popolnoma misteriozna.

MC: Problem ni samo v tem, da je Bella Hadid Palestinka, ampak da so te superge remake modela München 1972, kjer je palestinski Črni september na olimpijskih igrah ugrabil in pobil enajst izraelskih športnikov.

EHM: Nemška politika, da célo Evropo vzameš za talca v zvezi z odnosom do svoje lastne zgodovine, ni najbolj smiselna. Težko tudi sprejmem, da kritika politike neke države obvelja za antisemitsko stališče v zvezi s holokavstom. Ta preskok je preveč vratolomen celo zame, ki imam rad vratolomne preskoke. Če te to torej bega, te morda bega zato, ker si prisiljen v odločitve, ki jih ne razumeš kot svoje.

MC: Že, že. Ampak problem je tudi, da se mi nobena od teh možnosti, za katere bi se moral odločiti, ne zdi dovolj konsistentna, dovolj prepričljiva. Isto je z Ukrajino.

EHM: Govoriš s človekom, ki je bil priča ukrajinski zgodbi. Leta 2014 sem bil na Majdanu, ko so nagnali Janukoviča, potem pa sem šel gledat na Krim, kako prihajajo Rusi. Ves ta čas sem Ukrajino spremljal. En teden pred začetkom vojne sem bil tam. Moje poznavanje Ukrajine temelji na kontinuiranem novinarskem delu. Tako se zdaj počutim dovolj suverenega, da se grem tja pogovarjat s pesniki. Ne s katerimikoli, ampak s tistim, ki ga pride osem tisoč ljudi poslušat v športno dvorano, ki napolnijo Deep Purple, Britney Spears in Evrovizija. Serhij Žadan je tega sposoben.

MC: Čakaj, to je ta, ki je zdaj izšel pri Beletrini?

EHM: Ja, ja, [romana] Internat [in Vorošilovgrad]. Zdaj je vojak. Grem ga vprašat, kaj si misli o vojni, v kateri sodeluje. Tako si jaz razlagam svet. Tam ni tako, da bi malo imeli prav Ukrajinci, malo pa Rusi. Tam je jasno, da imaš na eni strani agresijo, na drugi strani pa tiste, ki se branijo. Za vsem tem pa zelo kompleksno družbeno situacijo. Razumem ljudi, ki jih skrbi, da bomo mi tukaj slabše živeli, če se bo to končalo neugodno. Mislim, da glavna skrb ljudi ni niti Ukrajina niti Rusija, niti neke silne moralne odločitve. Ampak strah pred tem, da bomo slabše živeli. Da ne bo nič s to obljubo blagostanja. Tako kot mi je v nekem intervjuju rekel Grošelj, ta nesrečni kandidat za evropskega poslanca: “Evropa je potrošila dividende tridesetih let miru.”

MC: Ampak če zmagajo Ukrajinci, te dividende ne bodo potrošene? Še vedno se bojimo Rusov.

EHM: Stvari so zdaj takšne. Stvari ne moreš obrniti nazaj. Delal sem intervju z [nekdanjim madžarskim veleposlanikom v Sloveniji] Istvánom Szent-Iványijem, ki se kot bivši evropski poslanec in eden od ustanoviteljev Madžarske liberalne stranke, nekdanji namestnik zunanjega ministra in zunanjepolitični svetovalec Pétra Márki-Zaya razume na politiko. Hotel sem izvedeti, kaj zdaj namerava Orbán. Formula je enostavna. Orbán ve, da bo s svojo iliberalno politiko imel v Bruslju še nekaj časa težave. Seveda pa stavi na Trumpa. Če Trump zmaga, bo postala bolj aktualna ideja, naj si Rusija od Ukrajine vzame tisto, za kar misli, da ji pripada, Ukrajinci pa naj dajo mir. To je sijajen načrt, ki bo vsej verjetnosti uspel. Orbán bo lahko rekel, češ, saj sem vam ves čas to govoril. Čakaj, ti si iz Maribora, ne?

MC: V bistvu. Zakaj?

Trst je naš, Krim je naš

Ervin Hladnik Milharčič: Še vedno obstajajo ljudje, ki kričijo: “Trst je naš!” V Ljubljani imajo še posebej veselje. Grejo na koncert od Pinkotov in kričijo: “Trst je naš!” Ne vejo, o čem govorijo. Trst ni naš.

Marko Crnkovič: Hja, jebiga.

EHM: Tako kot Istra ni italijanska.

MC: Če sva že pri tem: če ne bi bilo Maistra, Maribor danes ne bi bil naš.

EHM: In ti bi bil Nemec.

MC: Avstrijec.

EHM: Skratka, to lahko vzameš kot samoumevno. Gre za usode milijonov ljudi. S Krima je zbežalo veliko Ukrajincev. Iz Donbasa tudi. Če govorimo o odločitvi posameznika, je to stvar biografije, preferenc. Če pa govorimo o državah, se moraš soočiti s tem, da si je Slovenija, ko je postala država, nakopala na glavo cel kup neprijetnih nalog.

MC: To spada zraven.

EHM: Slovenci razumemo državo kot upravno enoto. Zraven pa je še cel svet. To ni nekaj, kamor greš urejat dokumente. To je zapleten mehanizem, ki je povezan s še bolj zapletenimi mehanizmi. Težava je v tem, da Slovenci težko vzamemo nase, da smo del Zahoda. Jaz sicer nisem del Zahoda, jaz sem hibrid. Sam sebe vidim kot Toyotinega land cruiserja s hibridnim pogonom. Da me ne boš pomešal s katerim drugim. To je edini avto, ki ga priznavam. Poleg Land Roverja. Ta starega, seveda. Novega ne povoham. S tem vprašanjem se ukvarjam že leta. Hodim naokrog in sprašujem. Najprej sem vprašal Drnovška. Leta 2003, se mi zdi. V New Yorku. Kaj je darilo Slovenije Evropi? Skoraj osorno mi je odgovoril, češ, kakšno vprašanje je pa to?! Dobro, sem rekel, bom formuliral politično: kakšen je prispevek Slovenije k razvoju evropske ideje? Najprej je onemel, potem pa je rekel, da je Slovenija najbolj razvita država od vseh bivših jugoslovanskih republik. Super. Kaj več pa ni znal povedati. Pozneje pa sem spraševal še vse mogoče druge državnike. Samo iz Vzhodne Evrope. Mesića, slovaške diplomate, Poljake … — ki so rekli: “Mi smo uničili komunizem.” Nihče pa ni znal odgovoriti na vprašanje, zakaj je dobro, da je vaša država v Evropski uniji. Kaj prinašate? Kako boste preoblikovali ta prostor? Nihče. Razen Ahmeta Davutoğluja, ki je bil takrat Erdoğanov svetovalec, pozneje pa zunanji minister. Ki je rekel tako: “Če Evropa sprejme Turčijo, to pomeni, da je pripravljena sprejeti osemdeset milijonov muslimanov. Da je sposobna biti kontinentalna sila, ki zapiči svojo zastavo na meje z Iranom, Irakom in Sirijo in reče: da vam ne pade na pamet! To dobite. Evropo kot silo, ki se gre svetovno politiko.”

MC: No, Turčije še danes ni zraven.

EHM: Če pa nas Evropa ne sprejme, je še rekel, se bo EU ukvarjala s svojimi notranjimi problemi. Imel je prav. EU se ukvarja z notranjimi problemi, kot da drugih nima. Pazi! Če Trump reče, da ne bo več dajal orožja za Ukrajino, potem EU nihče več ne bo zaupal, da se lahko zanese nanjo.

MC: Pa še finančno in moralno breme bo padlo izključno na njo.

EHM: In bo zaradi tega zelo nesrečna. Jaz se sicer ne odločam na ta način, ampak tako vidim svet. V bistvu smo imeli iste sanje o Evropi kot vsak Afganistanec, ki zdaj migrira v Evropo. Evropo smo razumeli kot prostor, ki nam bo zagotovil varnost in blagostanje. Zato smo s takim veseljem šli v Evropsko unijo.

MC: No, ni pa nam bilo treba bežati čez pol sveta.

EHM: Ne. Morali smo rešiti samo nekaj administrativnih problemov in spremeniti ustavni red. To je bil pogoj. Pa Vilensko izjavo smo morali podpisati. To je bil pogoj za vstop v NATO, vstop v NATO pa je bil pogoj za vstop v EU. Če zdaj kdo joka, da bi bil v EU, ne bi bil pa v NATO paktu, naj spremeni zgodovino. Živeti v drugem svetu je sicer legitimno, ampak kje boš tak svet našel? Katero zaveznišvo je boljše? Orbán? Bi se priključil rekonstrukciji Avstro-Ogrske? Madžarska, Avstrija, Slovaška? S tremi skrajnimi desničarji? Jaz mislim, da bi s tem bile težave.

Molitev za intelektualce

MC: Ampak to so težave, ki jih slovenski mirovniški intelektualci v svojih javnih pismih ne vidijo. Orbán jim je zgled. Zavezemanje za mir v Ukrajini, spodbujanje pogajanj, mirovne misije … Ne vidijo pa, da je to tudi neka nova Avstro-Ogrska pod desničarsko nadvlado.

EHM: Jaz molim za rešitev duš teh intelektualcev. Vsak večer molim.

MC: Dobro, da si kristjan.

EHM: Vedno bil. Imam dokumente. Krščen sem bil v cerkvi Marijinega oznanjenja. Iz mističnih razlogov se reče, da je to na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer so pokopani Burboni. Zadnji francoski kralj Karel X. Tudi birman sem bil. Ampak resno: intelektualci s tem izvajajo pritisk na evropske institucije, naj pritisnejo na ukrajinskega predsednika in vlado, naj sprejmejo ruske pogoje za premirje. To je dejansko cilj.

MC: In prepustijo Krim in Donbas Rusiji …

EHM: Tako. Vse drugo je samo retorika. Po drugi strani pa ne vidim nobenega silovitega pritiska na Putina, da bi opustil vojno.

MC: Sankcije se niso obnesle …

EHM: Pusti ti to! To delajo države. Govorimo o tem, kar dela civilna družba. Na Zelenskega, ki hodi po vrvi in lovi ravnotežje, je lahko pritiskati. To je podobno kot zahtevati od Palestincev, naj opustijo nasilje in se odpovejo terorizmu. To poslušam že štirideset let. No, malo manj. Vedno so zahtevali od Palestincev, naj se odpovejo nasilju in terorizmu, ker so bodo šele potem lahko pogajali z Izraelom o svoji prihodnosti.

MC: To bi bilo lažje.

EHM: Seveda. Ker v tem primeru sploh ne bi bilo nobene prihodnosti.

MC: Se Palestinci sami identificirajo s Hamasom? So se nekoč s Črnim septembrom? Ali s PLO?

EHM: To je zapleteno. Če se spustiš v zgodovino palestinskega osvobodilnega boja, se izgubiš. V PLO so bile združene vse frakcije. Od skrajno leve Demokratične fronte za osvoboditev Palestine [ki je nastala z odcepitvijo od Ljudske fronte za osvoboditev Palestine, op. MC] pa do Fataha. PLO je bila krovna organizacija. Tako kot v zamejstvu SKGZ. Bili so edini predstavniki palestinskega naroda v boju za osvoboditev. Samo Hamas ni bil nikoli del PLO. Izrael je s pomočjo Evrope in ZDA uničil PLO. Z vojaškimi, diplomatskimi in ekonomskimi strategijami. PLO danes ne pomeni nič. Mahmud Abas ne predstavlja nič. In pazi, PLO je bila nacionalistična organizacija naserističnega izvora, utemeljena na panarabskem nacionalizmu. Hamas pa so nastali kot muslimanska bratovščina, ki je temeljila na muslimanskem integralizmu. Na veri. Arafat je bil socialist. PLO so ubili, Hamas pa pustili živeti. Z enačenjem islamistov in PLO je Izraelcem uspelo uničiti palestinsko nacionalno enotnost in nacionalno politiko. Zato danes nihče več ne reprezentira palestinskega naroda. Če se hočeš pogovarjati s Palestinci, si moraš predstavnika izmisliti.

Kričati in brcati

MC: Zakaj potem sploh priznati Palestino?

EHM: Iz načelnih razlogov.

MC: Pragmatičnih?

EHM: Stvar odločitve posamezne države. Simbolno dejanje, ki te postavi nekam na zemljevid. Vpliva pa na nič. Določenemu segmentu palestinske družbe to veliko pomeni, v geopolitičnih razmerah pa je to samo simpatično dejanje, a brez konsekvenc. Če se pogovarjava o položaju v današnjem svetu, je to zapleteno tudi za dva časopisna pisca. Je pa res, da je naš svet sestavljen samo iz Gaze, Trumpa, Ukrajine, Putina in evropskega kažina. Že samo to zahteva mobilizacijo intelektualnih sil. Kaj se bo zgodilo z Ameriko, če zmaga Trump? Njihov problem. Ampak kaj se bo v tem primeru zgodilo z Evropo? Okrepile se bodo nedemokratično razpoložene sile.

MC: To bi tudi Putinu ustrezalo.

EHM: Treba je brcati in kričati, da to ni v redu. Pa tudi tarnati nad nesposobnostjo levega političnega bloka, da vzpostavi alternativo. Čeprav je že pozno in iz mode.

MC: Meni se zdi še vedno aktualno. 

EHM: Ja, fajn bi bilo. Romantične figure so po novem na desni. Desnica je revolucionarni moment našega časa. Oni so tisti, ki hočejo družbene spremembe. Oni hočejo uničiti sisteme. Levica pa je za konservativne družinske vrednote, za javno šolstvo, javno zdravstvo, javne medije in javne servise. To ti omogoča varno in mirno družinsko življenje. Če si levičar, si konservativec. Težka je usoda ljudi, ki branijo vrednote!