Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 13. decembra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Franci Kek: “V mlaki so stvari jasne, v oceanu pa ne.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo četrti, zadnji del. Preberite tudi prvi, drugi in tretji del pod naslovi [Obrazi 57./1.] Pri Franciju Keku na postaji ljudske milíce (16. decembra 2025), [Obrazi 57./2.] “Kaj pa, če bi se ukvarjali s politiko?” — Franci Kek: “Da.” (18. decembra 2025) in [Obrazi 57./3.] S Francijem Kekom se morava pogovoriti o krščanstvu (20 decembra 2025).

Kako predstaviti človeka, ki je bil v življenju skoraj vse? Ministrant, zavarovalničar, politik, filmar, animator, socialni delavec, upokojenec, kristjan, najemodajalec … — ne nujno po tem vrstnem redu.

Romi

S Francijem se morava pogovoriti tudi o Romih. Me veseli, da sva na isti liniji. In lepo od Siola, da so ponatisnili njegovo lansko kolumno Civili ciganijo Rome ali neukrepanje škoduje vsem na to temo. (Seveda so jo, saj jim je sam predlagal.)

Skratka, za MONM je bil od 2016 do 2018 koordinator med romsko skupnostjo in občino in službami na državnem nivoju. Kot bivši poslanec je imel lažji dostop do ljudi kot kdo drug. Detektiral je stvari, ki so bile na Dolenjskem kritične in jih je bilo treba spremeniti. In so jih v teh letih tudi nekaj premaknili. Dosegli so ureditev komunalne opreme v vrednosti treh milijonov. Da se je vedelo, čigava je katera parcela, in da so v romskih naseljih začeli plačevati elektriko po števcih.

To, kar se je zdaj zgodilo, po njegovem mnenju ni bil enkratni dogodek. V jugovzhodni Sloveniji je situacija problematična nasploh. Moje sožalje, umrl je človek. Ampak to ni to, kar je razlagal Marcel, češ, tudi v Ljubljani so zaštihali šoferja, pa niso šli Ljubljančani na ulice in vpili, da jim je vsega dovolj. To je bil enkraten dogodek, na Dolenjskem pa je situacija. Ljudje se čutijo ogrožene. Nasilje, ustrahovanje, kraje … Ljudem je bilo res vsega dovolj. Škoda, da Šutarjev zakon ni bil sprejet že vsaj pred dvema letoma. Franci upa, da je skladen z ustavo. Je pa zagotovo dobrodošel. Tako kot jaz. Problem dveh skrajnosti — eni bi Rome nagnali, drugi bi jim pa vse dali — je, da nobena ne prispeva k temu, da bi bilo življenje Romov čim bolj normalno. Realnost je nekaj drugega. Treba je ustvariti razmere, v katerih bo življenje Romov čim bolj podobno življenju drugih državljanov. Da se jim bo izplačalo delati. Seveda se vse začne pri šolanju. To je bistveno. Otroke je treba najprej pripraviti na šolo. Že z učenjem slovenščine v vrtcih. In če otrok ne hodi v šolo — ki je obvezna —, je treba starše sankcionirati. V Avstriji je kazen 400 evrov, če otrok več kot tri dni neupravičeno izostane. Ali zapor. Ampak intelektualci pravijo, da bi to bila represija. To je sicer res, ampak tudi represija mora biti del celostnih ukrepov. Če nekdo nekaj narobe naredi, naj bo kaznovan. Ali bo plača ali pa šel v zapor. Če tega ni, potem lahko države represivne aparate kar ukinejo.

Oh, kdaj sem že jaz napisal, da država brez represivnega aparata ne obstaja. In če ga ima, naj ga po potrebi tudi uporabi.

Penziči

Upokojitev je šok za tiste, ki so hodili v redno službo. Ergo, za Francija upokojitev ni bila šok. Že od leta 1998 je bil na trgu, kjer se je moral boriti, da je kaj zaslužil. (Razen ko je bil poslanec, pripominjam.) Če ne bi delal, ne bi bilo nič iz tega. Zato je zdaj edina sprememba samo to, da zdaj dobiva vsak mesec tisoč evrov penzije, ne da bi za to moral nekaj narediti. Dela pa še vedno ogromno. Toliko ni delal že od takrat, pravi, ko je še delal Rock Otočec.

Zdaj si je naprtil standup predstavo Penziči. Poleg Francija nastopajo še Vinko Šimek, Boris Kobal in Boštjan Meglič Peška. Izbral jih je Vid Valič (ki sam ne igra, ker je še premlad). Dvorane so polne, ljudje se smejijo. Vsak ima svojih dvajset minut, eden za drugim, zadnjih dvajset minut pa je skupnih.

Prihodnje leto junijo bo razstava Rock Otočec v Dolenjskem muzeju. Tudi knjiga bo takrat, pripravlja jo že deset let. Pa seveda s turizmom se ukvarja. Pa spiker je na košarkarskih tekmah v Novem Mestu.

Woodstock

Rock Otočec je bil slovenski Woodstock. Zakaj je propadel? Zakaj ni šlo več? Se je spremenil lifestyle? Mešano. Ko je leta 2008 nastopila kriza, so se ljudje pritoževali, da nimajo za vstopnice in pivo. (Čeprav se cene že pet let niso spremenile.) Začeli so se pojavljati novi festivali. Glasbeni okus se je spremenil. Ko so začeli, je mladina poslušala večinoma rock, na koncu pa je že bil balkan, narodnjaki itd. Vedno manj ljudi je prihajalo zaradi muzike. Kot organizator je začel delati izgubo. Ker bi lahko postala neobvladljiva, je leta 2013 še zadnjič poskusil na kopališču Laguna na Ježici. Pa so ljudje že spet zamerili, da je festival bil preseljen v Ljubljano.

Pragmatični Franci je videl, da ne bo šlo več. S pomočjo prijateljev in z odprodajo lastne garsonjere je odplačal vse rockerske dolgove in zaključil to epizodo.

Za slovo pa še orehovec

Na koncu s Francijem še malo posediva v Hiši 1797. V bistvu me je še enkrat tja peljal zato, ker bi me rad fotografiral — on mene, jaz sem njega že — za arhiv. V predsobi hiše je namreč velikanska spominska knjiga analognih fotografij obiskovalcev in dogodkov. Prav, pa naj bom še jaz zraven. Čisto za konec me obdari še z decilitrsko stekleničko orehovca pod to blagovno znamko. Nisem ga še probal. Si ne upam. Če je verjeti lično zdizajnirani nalepki, zadeva vsebuje kar 45 odstotkov alkohola.