Smodejevo razkritje, da Luka Mesec uživa ali je užival kokain, je ena najbolj gnusnih godelj, kar jih je desnica kdaj zakuhala in ponudila tračev in ekscesov lačnemu ljudstvu. Pa ne samo zato, ker gre za diskreditacijo eksponiranega obraza Levice. Politična instrumentalizacija za lase privlečene afere dokazuje, da si današnji tabloidni mediji za mešanje dezinformacijskega družbenega dreka dovolijo vse.

Za božjo voljo!

Ko je Suzana Kos v infamnem intervjuju za Info360 inkriminiranemu kuratorju in predatorju na srebnem pladnju servilno servirala vprašanje, zakaj sta Asta Vrečko in Luka Mesec vedno tako živčna, kadar kdo omeni Fotopub in njega, si nisem mogel kaj, da se ne bi naglas zakrohotal. Za božjo voljo! Kadar kdo omeni Smodeja in Fotopub, postanem živčen celo jaz, čeprav v tem arty-farty pajzlu sploh nikoli nisem bil, niti tega tipa ne poznam razen iz medijev, odkar so ga polni.

Kronski dokaz

Desničarji so že dolgo prepričani, da Luka Mesec uživa kokain. Vsaj od takrat, ko ga je kamera v parlamentu ali studiu več kot enkrat ujela, da si je s prstom dal nekaj opraviti okrog nosu ali pod njim. Kar da je kronski dokaz. Nemogoče je, da ne bi snifal. Kaviarska levica to ziher počne. O tem sploh ni dvoma. Dokazov, da uživajo kokain prav mladi levičarji,  ne rabimo. To dokazujejo že podatki o vsebnosti kokaina v ljubljanskih odplakah. To dokazujejo že Janševe modrosti, ki jih je izrekel pred leti o prvorazrednih, rojenih na asfaltu, ki mislijo, da jim vse pripada. Del te moralno dekadentne scene, te novokomponirane elite je tudi Smodej. Asta Vrečko in Luka Mesec pa itak. Dokaz je, da postaneta živčna že samo ob omembi Smodeja.

Je bil kdo kdaj zraven?

Je bil kdo kdaj zraven, ko je Luka Mesec potegnil črtico koke? Lahko kdo potrdi, da to res dela? To sploh ni važno. Važno je samo, da se o tem govori. Važno je, da se grdo govori o levičarjih. Važno je, da se prepiramo. Komur gre Levica na živce, bo verjel, da Luka Mesec res uživa eno ali drugo drogo. Komur grejo na živce desničarji, pa tega ne bo verjel. Ali mu za to vsaj ne bo mar. In meni grejo desničarji zelo na živce.

Predvsem pa nimam razloga, da bi verjel človeku, obtoženemu spolnega nasilja. Človeku, ki se z naučeno skesanimi izgovori izmotava iz resne kazenske zadeve.

Še več! Da nekomu sploh pride na misel narediti intervju s človekom, obtoženim posilstva, se mi zdi z medijskega stališča nevzdržno. Zakaj bi Smodej moral priti do besede? Saj bo prišel do besede na sodišču. Sme dandanes v medijih gobcati res kdorkoli in karkoli? Zakaj, hudiča?! Zato, da bo Suzana Kos osrečila Štrancarja s kliki?

Test is the best

Luka Mesec se je po izbruhu afere dal testirati, da bi dokazal, da je clean. Urinski test je bil negativen. S tem seveda ni dokazal, da leta 2022 po Uranjekovem štetju ni jemal droge, vendar mu v dani situaciji ni preostalo drugega. Mesec je računal na to, da večina ne ve, da je toksikološki test pozitiven največ nekaj dni po (zadnjem) vnosu droge v telo.

Seveda pa so se takoj našli strokovnjaki s Siola, ki so se hudobno vprašali, zakaj ni Mesec za testiranje dal vzorca las. Kot recimo sedanji madžarski premier Magyar (še pred volitvami, ko so ga orbánisti blatili kot uživalca). To je bila za Siol priložnost, da pod Jančičevo profesionalno taktirko še enkrat povzamejo zgodbo o Mesčevem snifanju in potem čisto na koncu, dobesedno v zadnjem stavku omenijo, da substance ostanejo v lasnih foliklih nekaj mesecev, ne samo nekaj dni. Ne pa nekaj let, kar bi bilo res zanimivo.

Modre luči

Če hočeš nekomu škoditi, lahko prav pride tudi nepooblaščena vožnja službenega vozila z modrimi lučmi. Smodej je v intervjuju obesil Luki Mescu tudi to. Suzani Kos je prijazno preposlal posnetek, ki ga je Info360 potem objavil s srhljivo bombastičnim introm, da “že nekaj let v političnem zakulisju kroži informacija o video posnetku …”. Potrudili so se celo do te mere, da so pravilno identificirali Mesčev reklc in zapestnico — in tedanjo partnerko — in s pomočjo strokovnjakov izključili možnost, da gre za ponaredek.

Seveda pa se jim ni zdelo vredno pripomniti, da gre očitno za vožnjo po neki ozki lokalni cesti, kjer vožnja z modrimi lučmi ne bi imela nobenega smisla. Kar samo potrjuje Mesčevo poznejšo razlago, kako je do tega prišlo.

Se pa ob tem tudi sprašujem, zakaj je treba vsako neumnost posneti. Četudi ne z namenom, da bi bil posnetek javno šeran. Politiki ne bi smeli biti tako lahkomiselni. En, dva, tri — in že je posnetek pri Smodeju. Tako začne “v političnem zakulisju krožiti informacija” in nazadnje konča pri Suzani Kos.

Niti vredno niti potrebno

In nenazadnje: lastnik medija, ki je intervjuval Smodeja, je Aleš Štrancar. Gre za konsistentno zmedenega provokatorja, ki hoče po vsej sili in po različnih kanalih izraziti svoja kao šokantna, v prevladujoče levi Sloveniji disidentska, nepriljubljena mnenja — domoljubna, neoliberalna, antikomunistična, you name it —, ki nikogar pri zdravi pameti ne zanimajo. (Niti če za boljši vtis včasih šimfa tudi desne. A ne na plakatih.)

Zakaj bi takemu človeku verjeli? Zakaj bi verjeli Smodeju? Zakaj bi verjeli desničarskim medijem? Verjamemo tistim, ki smo jim pripravljeni verjeti. Strinjamo se s tistimi, s katerimi se hočemo strinjati. Ne zdi se mi niti vredno niti potrebno, da bi te resnične laži in lažne resnice kakorkoli sploh argumentiral.

Ponavljam: resnica bo vedno resnica, tudi če bo izgledala kot mnenje, in laž bo vedno laž, tudi če bo izgledala kot dejstvo.