Zgražati se nad primitivcem, kakršen je Pavel Rupar, bi se mi zdelo pod častjo. Povedati pa le moram, da sem šokiran, da je tak pomilovanja vreden (“deplorable”) človek v stanju okrog sebe zbrati toliko drhali in jo potegniti za sabo s tako bednimi trditvami. Kako je mogoče, da se toliko ljudi z njim strinja? Ali celo identificira?

V bistvu me Rupar ne moti, dokler ga imam možnost ignorirati. Na živce pa mi gre, ko ga ne morem več prezirati, ker je videti preveč pomemben. Ali vsaj preveč viden in slišen. Za nameček pa se moram še truditi z argumentiranjem — ki ga on sam verjetno niti ne bi razumel —, da ne bi jaz nad revežem izpadel vzvišen. Pa saj nisem edini. Zdi se mi prav, da so Ruparja po njegovem zadnjem izpadu nekateri najvidnejši politiki tako rekoč ekskomunicirali.