Zgražati se nad primitivcem, kakršen je Pavel Rupar, bi se mi zdelo pod častjo. Povedati pa le moram, da sem šokiran, da je tak pomilovanja vreden (“deplorable”) človek v stanju okrog sebe zbrati toliko drhali in jo potegniti za sabo s tako bednimi trditvami. Kako je mogoče, da se toliko ljudi z njim strinja? Ali celo identificira?

V bistvu me Rupar ne moti, dokler ga imam možnost ignorirati. Na živce pa mi gre, ko ga ne morem več prezirati, ker je videti preveč pomemben. Ali vsaj preveč viden in slišen. Za nameček pa se moram še truditi z argumentiranjem — ki ga on sam verjetno niti ne bi razumel —, da ne bi jaz nad revežem izpadel vzvišen. Pa saj nisem edini. Zdi se mi prav, da so Ruparja po njegovem zadnjem izpadu nekateri najvidnejši politiki tako rekoč ekskomunicirali.

Leglo demokracije

Človeški prag za vstop v politiko in v javno sfero sploh se vse bolj in bolj znižuje. Vse manj inteligentnosti, kulturnosti in kultiviranosti, razgledanosti, solidarnosti, dobronamernosti, vljudnosti, odprtosti do drugih in drugačnih, dostojnosti, poštenosti, resnicoljubnosti je potrebnih za to, da postaneš politik ali vsaj nek prominenten plesalec na političnem parketu.

Postopno nazadovanje politične kulture je najbolj vidno v Državnem zboru. V dobrem in v slabem. Najboljši so zdaj tisti, ki so vsaj normalni in korektni. Spodnje meje pa seveda ni.

In kot da že ta regresivnost v leglu, pardon: hramu demokracije ne bi bila dovolj, se potem vsake toliko praviloma in redno pojavljajo še bolj radikalni in še bolj politično nekultivirani padalci. In ker niso poslanci, si drznejo privoščiti še več.

Padalci

Če se prav spomnim, je bil prvi tak padalec Aleš Primc. Ta se je začel zavzemati proti vsemu, kar je bilo v nasprotju z večnim in naravnim redom človeškega razmnoževanja, spolne usmerjenosti, rojevanja in starševanja, za dobro vago pa tudi birokratskih matičnih zadev.

In ko sem spet mislil, da pa nižje res ne gre, se je na lepem pojavil Vili Kovačič in se s čisto trmo in objestnostjo prigrebel do položaja, ko je z izsiljevanjem referendumov držal v šahu célo državo glede Drugega tira.

Nekaj let pozneje, med korono, se je prav tako iz nič pojavil Zoran Stevanović. Za razliko od Vilija je ta celo imel stranko, kvazistranko. To se je zdelo kot konec politike, kakršno smo nekoč poznali. Še dobro, da ga je konec korone odplavil.

In zdaj spet ta Rupar. Že za Stevanovića sem napisal, da zgleda kot amorfno utelešenje vase prepričanih egocentrizmov in privatnih norosti, ki izkoriščajo množico in množičnost za potenciranje in afirmiranje svojega namišljenega poslanstva.

Politične afiliacije

To njihovo poslanstvo pa je lahko karkoli. Primc je bil specializiran za reprodukcijo vrste in družbeno-moralno neoporečnost, Kovačič je prevzel nadzor nad proračunskim in projektnim knjigovodstvom, Stevanović svobodo in pravico in resnico v zvezi s takratnimi izrednimi razmerami, Rupar pa se zdaj ukvarja s pokojninami in mimogrede še s sprejemljivostjo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

In kar je najbolj zanimivo, ta folk ne skriva svojih političnih afiliacij. Razen Stevanovića — ki ni vedel niti tega, kaj je desno in kaj levo — so vsi po vrsti desničarji. Kako to?

Degradacija politične kulture, o kateri govorim, žal ni omejena samo na desnico. Je pa zato za desnico značilno, da je politično operativnejša v tem smislu, da se v okviru strank in poslancev (ali vlade in ministrov) omejuje na praktične, vsakdanje politične zadeve — medtem ko te splošne, za katere nima dovolj časa, volje, kletvic in grimas, prepušča outsiderjem.

Taktično urejeno

Desnica ima to urejeno taktično. SDS pošilja Ruparja po kostanj v žerjavico ne zato, ker stranki sami ne bi bilo mar za upokojence, ampak zato, ker bo ta človek — zmešan kot je — mimogrede navrgel še par gnusnih pripomb in primerjav s Hitlerjem ali podobnih idiotizmov. In to vse zato, da se bo Janša medtem lahko delal finega in glumil ciničnega intelektualca, ki mu je o komunistih in tranziciji in partizanih, pa o medijih, pobojih v srbski šoli in o inflaciji vse jasno.

Če Ruparja ne bi bilo, bi si ga SDS morala izmisliti. Aja, ne: saj Rupar je — in izmislil si ga je kdo drug kot SDS. Njega uporabljajo za to, da pove in naredi to, česar si celo poslanci SDS iz formalnih razlogov ne upajo povedati in narediti. Njega uporabljajo za to, da družbi, kot jo vidi SDS, drži ogledalo, ki popači, in kot ozadje, na katerem so poslanci sami videti normalni. Da v primerjavi z njim zgledajo ingeligentni, vljudni, kultivirani — ali v najslabšem primeru samo cinični.