Pisati o državni proslavi je nehvaležno početje, sploh pa deset dni pozneje, ko so o tem že vsi povedali vse. Po drugi strani pa so prav post festum komentarji sami po sebi zanimiva tema. Reakcije na proslavo na nek način povedo več od proslave same.

Kaj je bilo na tapeti tokrat? Seveda zaključna točka — Magnifico, ki je zapel pesem Moja dežela. Komad, ki si skupaj s Slovenija, od kod lepote tvoje in Slovenija gre naprej! zasluži status alternativne himne. In seveda se je vnela debata: komad je pač komad in nekdo ga pač zapoje — a ker je šlo za Mojo deželo in ker je bil za mikrofonom Robert Pešut, so imeli o tem pričakovano vsi nekaj povedati.

Prežvekovanje

Magnifico seveda ni bil prvič v zobeh slovenske javnosti. Zlasti desnica ga je že mnogokrat prežvekovala. Spomnimo se pandemičnega poletja 2020, ko je bil zaradi svojih “neprimernih” izjav o narodnozabavni glasbi deležen pravega pogroma. Ob njegovem “napadu” na zaklad in svetinjo slovenstva so desni mediji takoj privlekli na plano tudi izjavo, da je na plebiscitu glasoval proti. Da ideja samostojne Slovenije (če uporabimo njihovo stalno besedno zvezo) ni bila njegova “intimna opcija”. Tako so vse skupaj zapakirali kot kronski primer antislovenstva in izdajalstva.

Absurd je bil takrat tudi v tem, da je Robert Pešut v nekih drugih intervjujih večkrat izrazil svojo naklonjenost do narodnozabavne muzike, da je v mladosti polke in valčke celo igral. V resnici obstaja veliko ljudi, ki imajo do tega dela slovenske tradicije in pop kulture precej bolj kritičen odnos kot Magnifico. Med njimi sem tudi sam.

Siromašenje dediščine

Če smem pristaviti svoj lonček: narodnozabavna glasba izvira iz slovenske dediščine, a jo v resnici siromaši. Premore samo dva taktovska načina. Slovenska ljudska glasba je glede tega mnogo bolj raznolika. Prepeva o ljubezni, vincu, domovini, medtem ko je ljudska pesem vsebinsko neprimerno bolj mnogoplastna. Ima svoje ritmične in melodične specifike, ki jim ostaja bolestno zvesta. Je klišejska in se ne razvija nikamor. Danes je v primerjavi z zlatimi začetki kvečjemu nazadovala. Je vrhunski obrtniški izdelek in uspešen poslovni model. Brez kakršnihkoli umetniških ambicij. Slovenska narodnozabavna glasba je kot odličen nemški avtomobil. Dobro narejen, zanesljiv, predvidljiv in dolgočasen.

Nevralgična točka

A to ni tekst o glasbi, temveč besedilo o občutljivosti, o intimi.

Zakaj so samooklicani slovenski domoljubi tako občutljivi na kakršnekoli kritične besede o narodnozabavni glasbi? Saj gre vendarle samo za muziko, torej za nič življenjsko pomembnega. A glede na reakcije se zdi stvar še kako ključna — kot da bi bila diskografija Avsenikov in Slakov nevralgična točka, na kateri ta narod stoji ali pade. Slovenke in Slovenci smo, kar smo, samo v primeru, če se nam oko orosi ob V dolini tihi in če nas pete zasrbe ob prvih taktih Golice.

So Avstrijci podobno občutljivi, če se nekdo spotakne ob dirndl in lederhoze? Tega v resnici ne vem, a si drznem improvizirati. Predstavljam si, da heimatdienstovci, brambovci in svobodnjaki ob vicu na temo oblačilnih navad klenega avstrijskega človeka vzrojijo na podoben način. V mislih imam tiste, ki so se leta 1972 šli Ortstafelsturm in ki koroškim Slovencem še danes ne priznavajo pravic, ki jim jih zagotavlja Avstrijska državna pogodba.

Ja, o tem smo se v šoli premalo učili. Poglejte si film Izginjanje Andrine Mračnikar.

Plebiscit

Malo mešam jabolka in hruške, a v resnici govorim o isti stvari — o mentaliteti. Na začetku obeh zgodb pa stoji identičen dogodek: plebiscit.

Vemo, kako je potekal tisti leta 1920. Poznamo njegov rezultat in njegove posledice. Vemo tudi, da so takrat za Avstrijo in proti nastajajoči Jugoslaviji ter s tem posredno Sloveniji glasovali mnogi Slovenci. Zakaj? Tega v resnici ne vemo, šlo je za osebne odločitve. Govoričenje o “intimnih opcijah” je tudi s tega stališča skrajno sprevrženo. Njihovega glasu proti ne moremo in ne smemo razglašati za izdajo. Že zato, ker večina izmed njih za Avstrijo ni glasovala zato, ker bi želeli postati Avstrijci. Ne, hoteli so živeti v Avstriji, a kot Slovenci. In imeli so zagotovila, da jim bo to omogočeno.

In kaj se je s temi zagotovili in obljubami dogajalo naslednjih sto in nekaj let? Zgodbo poznamo. V resnici je to tema za neko drugo priložnost. Tu pišem o mentaliteti. Miselni svet brambovcev, heimatovcev, svobodnjakov in samooklicanih domoljubov vseh nacionalnih barv reducira, poenostavlja in banalizira državo, domovino in narod — namreč pojme in pojave, ki so neskončno kompleksni ter mnogoplastni — do neznosnosti. Na nivo dirndlov, lederhozn in prvih taktov Golice. Takšna mentaliteta lahko sicer čudoviti svet raznovrstnosti in barvitosti vidi zgolj skozi črno-belo prizmo binarnih nasprotij. In to lahko vodi samo v sovraštvo.

Blasfemija

Sledi kratka serija retoričnih vprašanj na temo takšnih ali drugačnih “intimnih opcij”. In pozor, nekatera od njih so naravnost blasfemična!

• Kaj pa je narobe, če konec 80. in v začetku 90. ideja samostojne Slovenije nekomu ni bila “intimna opcija”?
• Kaj je narobe, če je nekdo leta 1989 še verjel v Jugoslavijo in želel v njej (kot Slovenec, Slovenka) živeti še naprej?
• So tisti, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nočejo živeti v Republiki Sloveniji in se izselijo drugam, kaj manj Slovenke in Slovenci?

In če se že gremo to neokusno govoričenje o ljudeh in njihovih “intimnih opcijah”, pojdimo v tem do konca in za izdajalce razglasimo vse, ki so leta 1920 in 1990 glasovali proti. Pa vse Slovenke in Slovence razseljene po svetu tudi. In vse tiste, ki si drznejo podvomiti o absolutni genialnosti Golice in V dolini tihi. Kar se tiče slednjega, se sam javim.