1. Marko Crnkovič (28. 4. 2026): Primitivec Mahnič.

NPM ni tako moralno lahkomiselna ali celo nora, da bi za mandatarja predlagala Janeza Janšo. Janša je toksičen, Janša je kužen.

Da si je Mahnič drznil pošpricati predsednico z gnojnico, dokazuje, da SDS-ovcem ni pogodu, da ni poverila mandata Janši. Raje bi videli, da bi pri njegovem ustoličenju sodelovala predsednica, kot pa da nam ga uturijo sami. Levi človek bi pomislil, da se bo po volji štirih ducatov poslancev zavihtel na oblast avtokrat. Če bi ga predlagalo njeno komunajzarsko veličanstvo, pa bi neglede na domnevno politično izprijenost nosilke funkcije to nekaj veljalo. Čeprav predsednico omalovažujejo, ji priznavajo avtoriteto, od katere bi tudi sami nekaj profitirali.

2. Marko Crnkovič (14. 4. 2026): Šok in stok: Kot da se je šele prvič izkazala cinična resnica politike.

Poniglava potegavščina s parlamentarnim kronanjem političnega parvenija in poslanskega plebejca je nekaj povsem normalnega.

Tudi sam si še nisem opomogel od začudenja nad petkovo izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora in nad razmerami, ki so ob tem nastale. Vendar me ta obscena politična dramaturgija in kombinatorika po svoje zabavata. Pa nisem jaz ciničen, niti naiven. Cinični in naivni, za nameček pa še zahrbtni in sprenevedavi so tisti, ki so (si/nam) to zakuhali. Zato me še najbolj zabavajo reakcije direktno prizadetih. Desničarski in resničarski strategem, ki je ustoličil Vaterpolista na vrh parlamenta, je namreč razkril resnico slovenske politike.

3. Darinka Pavlič Kamien (12. 4. 2026): Zdaj vemo, da bo Stevanović vodil DZ. Ne razumemo pa več, kaj se dogaja.

Lepota — ali nebuloza — SLO politike je, da ne zmaga vedno tisti, ki ve, kaj hoče. Včasih zmaga tisti, ki si pravočasno premisli.

Na eni strani so tisti, ki so po zmagi delovali, kot da je zgodba zaključena. Kot da mandat ni stvar pogajanj, ampak pravica. Po nekem ključu so potencialnim zaveznikom razdeljevali ministrstva — samo zato, da bi ti to res postali. Pa se ni izšlo. Na drugi strani so bili namreč tisti, ki niso imeli zmagovalca, so pa imeli večino. Držali so se v ozadju. Poudarjali so, da jih kupčkanje ne zanima. Bili pa so še tisti vmes. Tisti, ki so se izključevali, še preden bi bili vključeni. Tiste, ki ne bi sodelovali, a bi razmislili. Tiste, ki niso bili del sistema — dokler ga niso začeli voditi.

4. Vesna V. Godina (15. 4. 2026): Predsednik DZ lump, ki prinaša srečo, vlade pa obramboslovec ali teolog? Super!

Kaj bi delal Janša, če ne bi bil premier on, ampak Vrtovec? Vladal. Vodil svoje satelitske marionete. Kot to počne že zdaj.

Podpora volivcev ni pomembna. Volja volivcev ni nekaj, kar bi bilo treba upoštevati. Voljo volivcev je treba — ko prideš do moči — izigrati. To ilustrira Stevanovićeva izjava. Da so Resni.co ljudje določili za sodelovanje z SDS že s tem, da se je stranka uvrstila v parlament, je čista laž in javno izigravanje volje volivcev. Velik del volivcev je Resni.co podprl zato, ker je Stevanović obljubljal, da z SDS ne bo sodeloval. Stevanović je bil “novi obraz”, ki so ga antijanšisti na volitvah iskali. In ki jim ga levi pol ni ponudil. Ker je napačno ocenil, da je treba staviti na Goloba. Ker “zna”.

5. Vesna V. Godina (1. 4. 2026): Le kaj bi lahko bilo narobe z “vlado narodne enotnosti”? Nič — razen …

Edini izhod iz te ideološke brozge bi bile ponovljene volitve. Ki pa jih nihče noče. (Razen Janše. Kar je najbolj zaskrbljujoče.)

Takega “povezovanja” volivci in volivke niso podprli. “Vlada narodne enotnosti” je zgodovinsko desni politični konstrukt. Tudi  z “razvojno vlado” ne bi bilo nič narobe — razen tega, da gre za mikroračunovodsko podjetniško logiko, ki uničuje družbo. Razvoj “razvojne vlade” je razvoj, ki je zakuhal ekološko in podnebno krizo. Isti razvoj, ki je razlog vseh vojn. Razvoj, ki je zakuhal vse krize in bo zakuhal tudi prihajajočo. Prihodnja vlada se bo lotila krize svetovnih razsežnosti s prakticiranjem “razvoja”, ki je to krizo generiral. Super vizija! Res!

6. Vesna V. Godina (21. 4. 2026): Projekt politične prevare.

Golobova dolžnost je, da bo uspešno vodil opozicijo. Da oddela mandat političnega liderja levice, ki ga je dobil od volivcev.

Če začnemo z Golobovo izjavo o politiki prevare, ni problem samo to, da se takih metod poslužuje Logar. Kot tudi ni problem samo to, koliko besed je požrl Stevanović. Kar je postalo splošna tema zgražanja. Po mojem je vsaj tako velik problem tudi to, da levica oz. Golob vse do tistega petka očitno niso dojeli, da Logar igra politiko prevare. In da je Stevanović lažnivi kljukec. In to neglede na to, da smo mnogi že od nastanka Demokratov javno pisali, da gre za točno to. Za projekt politične prevare. Da so Demokrati Janšev satelit. Kot tudi Stevanović s svojo Resni.co.

7. Marko Crnkovič (11. 4. 2026): Zoran Stevanović, predsednik DZ? Velemojstrsko!

Od uspeha omamljena desnica in od ponižanja frustrirana levica bosta poskrbeli za tako toksično politiko, kot je še ni bilo.

Res prihajajo težki časi, kot je rekel Luka Mesec. Predvsem zato, ker se bo spirala sovraštva vrtela še globlje. Prihaja čas novih razdorov, še hujšega zmerjanja, obtoževanja, očitkov, izgovorov, sprenevedanja, agresivne retorike in maščevalnosti. Od uspeha omamljena desnica in od ponižanja frustrirana levica bosta izdatno skrbeli za toksično politiko, kot je doslej še ni bilo. Da je politike nevešč, četudi talentirani populist postal predsednik DZ, je bizarno, vendar je še najmanjši problem. Če se bo držal zakonov in pravil in bontona, to sploh ne bo grozno.

8. Darinka Pavlič Kamien (19. 4. 2026): Sestavljanje vlade: Kdo je v resnici izdajalec?

Ni vprašanje, kdo je požrl obljubo. Vprašanje je, zakaj jo je požrl? Odgovor je preprost: ker je nekdo drug požrl zaupanje.

Tisti, ki zdaj govorijo o izdaji, so izdali prvi. Ne z enim glasovanjem, ampak s celim mandatom. In z občutkom, da jim ni treba nikogar poslušati. Ne gospodarstva ne zasebnikov ne normirancev ne strokovnjakov ne institucij. To ni politični poraz. To je izguba stika z realnostjo. Zato situacija ni razlog za moralno zgražanje. Je samo posledica politične kulture, v kateri je lažje obtoževati druge kot pa pogledati vase. In morda bi bilo zato mnogo bolj pošteno, da si tokrat postavimo vprašanje drugače. Ne to, kdo je požrl besedo — ampak kdo je prvi izgubil zaupanje.

9. Matija Stepišnik (13. 4. 2026): Iz kinderjajčka JJ 4.0 se je izvalil predsednik parlamenta.

Ta petek se je končalo politično obdobje. Bučar in Pučnik se obračata v grobu, ko gledata, kak semenj je postal Državni zbor.

Ta petek se je v DZ končalo neko obdobje. Bučar se obrača v grobu, ko gleda, kakšen semenj je postal parlament. V kakšno močvirje ozkih interesov in razpadajočih standardov politične kulture se je vse skupaj spridilo. Pa morda še Pučnik, ko opazuje nekdanje politične kolege, ki so s perfidno trgovino za projekt JJ 4.0 omogočili, da se je iz prvega političnega kinderjajčka novega mandata izvalil Zoran Stevanović. Pa je to res presenečenje? Naj se levica v opoziciji sprašuje, kaj vse so z rekordno večino naredili narobe, da se je desnica vrnila na oblast.

10. Marko Crnkovič (8. 4. 2026): Obupen in obupan Golobov poskus, da bi iz svoje kao zmage nekaj iztržil.

“Volja ljudi”? Kaj to pomeni? Da bi zdaj (skoraj) vse stranke morale oblikovati vlado? Zakaj pa smo potem sploh imeli volitve?

Tako imenovana “izhodišča za oblikovanje koalicijskega sporazuma in predlog organizacijske strukture vlade narodne enotnosti”, ki jih je včeraj obelodanila Svoboda kot relativna zmagovalka, so ne samo definitivna deziluzija relativnih zmagovalcev, temveč tudi ena največjih neumnosti, kar smo jim bili priča v neslavni zgodovini slovenskega parlamentarizma. Jasno je, da iz tega ne bo nič. Edino, kar si smejo obetati, je to, da bodo odgovornost prevalili na druge. Tudi Golobu je to jasno, zato si zdaj rešuje kožo. To dela, da ne bi izpadel luzer.

11. Marko Crnkovič (18. 4. 2026): Orbán in Slovenci: nekaj lekcij za desne in leve.

Če bi bil Janša res (kot) Orbán, bi bil na oblasti malo dlje kot pičlih šest let in pol — in še to ne v treh nepovezanih rundah.

Janša je (bil) bojda) mali Orbán. Primerjava ni bila iz trte izvita, a če pogledamo od bliže, ne drži. Vsaj ne popolnoma. Če bi naš Janša res sledil originalnemu modelu, se mu ne bi samo vsake kvatre uspelo zavihteti na oblast, ampak bi vladal vsaj tri ali štiri mandate zaporedoma, če ne še več. SDS-ova medijska alterscena rada pove, da je bila desnica v Sloveniji na oblasti — od 1991 naprej — pičlih 120 mesecev (10 let), levica pa 306 mesecev (25 let in pol). In to na 552 mesecev (46 let) podlage, če upoštevamo obdobje, ko smo kao ječali pod peto komunizma.