Zaradi ukinitve nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja bo Golobovi vladi zrasla podpora. Večina državljanov bo to posrečeno potezo odobravala. Tudi sam temu aplavdiram.
Večini je jasno, da je povojni režim naredil več pozitivnega, kot pa je zagrešil negativnega. In tudi če je storil kaj groznega — kar je, o tem ni debate —, ni storil nič takega, zaradi česar bi do tistih, ki so gor plačali, morala cela država še tako dolgo po človeka nevrednih dogodkih kazati nacionalno, kolektivno pieteto po političnem dekretu.
Podpora pa bo vladi zrasla tudi zato, ker so desničarji zagnali vik in krik. To jim bodo ljudje zamerili. Tudi če bo SDS še kdaj relativna zmagovalka volitev — kar je vse manj verjetno —, ne bo nikogar, ki bi se spentljal z izmečki in izobčenci demokracije.
Edini način, da se Janša še kdaj zavihti na oblast, je državljanska vojna. (Če zmaga.) Resno. Zakaj bi sicer — in to ne prvič — o njej govoričil?
Vse prej kot ad hoc
Golobova vlada je prav naredila. Kenslanje dneva je sicer samo simbolično in realno gledano zanemarljivo. Za to se niti ne bi zmenili, če ne bi zmešani desničarji še bolj znoreli. A v vsakem primeru je to veliko pametnejša rešitev, kot če bi vlada pustila predvidljivo vnetljivo zadevo pri miru in namesto tega milo za drago kontrirala z uvedbo — recimo — nacionalnega dneva opomina na sramotno narodno izdajstvo in kolaboracijo.
Čeprav je Golobova vlada skenslala dan šele tik pred zdajci (kot ga je Janševa lani uvedla) — kot da so pozabili, da se po državnem koledarju valja nek 17. maj —, je odločitev izpadla vse prej kot ad hoc.
Podpora vladi pa bo zaradi kenslanja dneva spomina zrasla tudi zato, ker so desničarji zagnali cirkus. To jim bodo ljudje zamerili. Tudi če bo SDS še kdaj relativna zmagovalka volitev — kar ni zelo verjetno —, ne bo nikogar, ki bi se spentljal z izmečki in izobčenci demokracije.
Od zmage do zmage (1.)
To ni bilo naključno. Timing je (bil) pravi. Politična situacija zgleda, kot da je opozicijska armada v ofenzivi in da se prebija od zmage do zmage. A vtis je varljiv. Edino oporišče, ki ga SDS še uspešno drži, je — bog pomagaj — RTV Slovenija. V resnici pa doživlja poraz za porazom.
Na volitvah so kapitalno popušili. Izgubili so tri referendume, ki so jih sami predlagali. Ekumenično razumevajoči predsednik republike — ki je osamosvojiteljem vrnil vrnjena odlikovanja — je odšel, prišla pa je njim nenaklonjena predsednica. Njihov predsedniški kandidat je bil famozen drugi, vendar je za ta dosežek moral ves čas zanikati svoj pedigre in provenienco.
Zapustila jih je še edina živeča zavezniška stranka in se pridušala, da z SDS nikoli več. Ostale simpatizerske stranke so propadle. Aja, ne: stranko od traktorskega Trumpa iz Dupleka ali Malečnika so pojedli kot za malico.
Ukinili so jim Muzej slovenske osamosvojitve. Njihov zgodovinarski direktor je dobil nogo. Od vseh ljudi na svetu je prav zadnji komunistični predsednik njim v brk predlagal spomenik osamosvojitvi in jih prisilil, da se ustrelijo v koleno.
Od poraza do poraza (2.)
Za koristnega idiota za dodatno odvračanje ljudi so si omislili Pavla Ruparja. Drugega koristnega idiota je predsednica Državnega zbora uspešno prijavila policiji, ker jo je kao strokovno ozmerjal kot fukiš milfo.
Večini je jasno, da je povojni režim naredil več pozitivnega kot zagrešil negativnega. Če je storil kaj groznega — kar je! —, ni storil nič takega, zaradi česar bi do žrtev morala država še tako dolgo po človeka nevrednih dogodkih kazati kolektivno pieteto po političnem dekretu.
To je v bistvu ta njihov vulgarni, primitivni, v najboljšem primeru samo tumasti nivo izražanja in razmišljanja. Ki se ga nikoli ne naveličamo spremljati. Njihovi poslanci kot da tekmujejo, kdo se bo najbolj osmešil. A v tej disciplini brez konkurence zmagujejo novinarji in voditelji njihovih propagandnih izpostav. Z nacionalko vred. Od vseh njihovih se samo še velevažni gradbenik dela intelektualno provokativnega, lepo vzgojenega cinika, kot da se nič ne dogaja.
In zdaj so jim vzeli še nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja!
In edina normalna opozicija je …
Na svetu ni države — vsaj ne demokratične, s svobodnimi volitvami —, kjer vlada ne bi imela in rabila opozicije. Slovenija je tu izjema. Opozicija je sicer glasna, preglasna — vendar je vse, kar od nje slišimo, eno samo kričanje, pretiravanje, hujskanje, sovražni govor, laž, moraliziranje, zasmehovanje, poniževanje, omalovaževanje in prezir.
Izjema je Slovenija tudi v tem, da je opozicija popolnoma identificirana, da ne rečem zlizana z desničarskimi mediji najnižje možne kvalitete — in z internetno drhaljo.
Sicer pa omembe in upoštevanja vredne opozicije kot protiuteži vladi oz. oblásti ni. Edina normalna opozicija v tej državi so nergaški državljani, ki imajo poln kovček novega obraza, ki so si ga premočno in epohalno izvolili — in to nalašč namesto tistega, ki meša drek civilne vojne! —, že po enem letu.
Ne vem, kaj bo iz tega. Dvomim, da kaj dobrega. Zato pozdravljam to vladno strategijo spravljanja luzerskih desničarjev ob živce. Nobena cena za to ne bo previsoka.