1. Marko Crnkovič (17. 8. 2024): Iztok Aberšek (1961–2024): Ikarov padec nikoli postaranega oglaševalca.

Po ne dolgi, vendar mučni bolezni — četudi ne povsem nenadni in nepričakovani — je v četrtek v 63. letu umrl Iztok (Don) Aberšek.

Usoda oglaševalcev je kot usoda novinarjev. Za nas pišoče v bistvu ne drži, da “littera scripta manet” — ker to en dan pride in naslednji dan že gre. Vizualci so na boljšem. Taka je bila Aberškova reklama za Kovinotehno, posneta na coast-to-coast road tripu za Studio Ljubljana po Ameriki. (Da, nekoč so obstajali bogati naročniki in sponzorji.) Naključni Američani, ki so izgovarjali: “Nemogouche je mogouche!”, so ponarodeli. Nekateri vemo, da si je to izmislil Peter Bratuša, ampak naj ta reklama za zanamce vendarle ostane Iztokova.

2. Marko Crnkovič (28. 8. 2024): Od Bleda do Maribora in iz Tivolija v Stanežiče.

Slovenije ne priznavamo za pravno državo, izkoriščamo pa birokratske obsesije, ki nam jih pravna država ponuja. Da se nam ljubi!

Slovenija nima nafte in je temu primerno nebogata država. Imajo pa nekateri posamezniki majhno alternativo. Če imajo to srečo, da živijo na parcelah ali območjih, ki so v javnem, nacionalnem, posebnem interesu. Vedno sicer ne gre za denar. Ljudje se radi pravdajo. To je malodane državljanska dolžnost in pervertirana oblika državljanske ozaveščenosti. Del slovenske identitete. Ne bomo se pustili nategovati državi.

3. Vesna V. Godina ((27. 8. 2024): Pismo mojega študenta: “To, kar delamo Romom, je genocid.”

Ko politiki govorijo o integraciji, v bistvu govorijo o asimilaciji. Za Rome to pomeni: “Dober Rom je samo poslovenjen Rom!”

Nesprejemljivo je, da slovenski politiki in odločevalci na osnovi individualnih incidentov posameznikov kriminalizirajo celotno etnično skupnost in/ali kar celotno romsko kulturo.

Naj povem jasno: problem ni niti romska kultura niti Romi nasploh. Problem so določeni Romi. Posamezniki. Enako kot so problem določeni Slovenci. Posamezniki. Njihovo individualno vedenje. Glede tega je treba vzpostaviti enake kriterije za vse posameznike. Neglede na to, kakšne etnične pripadnosti je tisti, ki jih izvaja.

4. Marko Crnkovič (3. 8. 2024): Ženski boks, kromosomi, testosteron in slovenska slovničarska spolna disforija.

Samo nekaj je še bolj brez veze kot ženski boks: in to je woke vojna z mlini na veter domnevne virilnosti in mačizma slovenščine.

Težave z razločljivostjo in še bolj s prepoznavanjem spolov — in eksplozivna krivica, ki da se je zgodila italijanski tekmovalki — in posledično njeni predsednici vlade — so pripeljale do tega, da je se pol sveta začelo po nemarnem ukvarjati ne samo s kromosomi in testosteronom, ampak tudi s tako brezveznimi stvarmi, kot je ženski boks. Celo slovenska predsednica, znana po svojem pravičništvu, se je čutila dolžno pripomniti nekaj na to temo zdrave pameti.

5. Vesna V. Godina (7. 8. 2024): Kdaj bomo že enkrat dojeli, kako Zahod manipulira s svetom?

Živim v isti hiši z muslimansko družino iz Alepa. So kultivirani, olikani, pošteni. In za razliko od sosedov niso alkoholiki.

Po iranskem napadu na Izrael ne bo šlo več samo za vojno med Izraelom in Hamasom. Ne bo šlo več samo za Palestince in Gazo. Ne samo za genocid v Gazi. Šlo bo za vojno med Izraelom in Iranom. Šlo bo za vojno med krščanstvom in tistim, kar je na Zahodu definirano kot radikalni islam. Šlo bo za versko vojno. Za vojno med dobrim in zlim. In seveda, islam je na Zahodu sinonim za slabo, iranski islam pa sinonim za zlo. In ko se bo Izrael boril proti temu zlu, mu enotna podpora Zahoda ne uide. Tudi podpora Slovenije.

6. Marko Crnkovič (9. 8. 2024): [Obrazi 44./3.] Ervin Hladnik Milharčič: “Molim za duše intelektualcev.”

“Sanjali smo o Evropi, kot sanjajo današnji migranti. Razumeli smo jo kot prostor, ki nam zagotavlja varnost in blagostanje.”

“Slovenci razumemo državo kot upravno enoto. Zraven pa je še cel svet. To ni nekaj, kamor greš urejat dokumente. To je zapleten mehanizem, ki je povezan s še bolj zapletenimi mehanizmi. Težava je v tem, da Slovenci težko vzamemo nase, da smo del Zahoda. Jaz sicer nisem del Zahoda, jaz sem hibrid. Sam sebe vidim kot Toyotinega land cruiserja s hibridnim pogonom. Da me ne boš pomešal s katerim drugim. To je edini avto, ki ga priznavam. Poleg Land Roverja. Ta starega. Novega ne povoham.”

7. Marko Crnkovič (8. 8. 2024): [Obrazi 44./2.] Ervin Hladnik Milharčič: “Trump je fenomenalen politik.”

“Če slediš toku javnega mnenja, ne moreš napovedati, kaj bo. Lahko pride do presenečenja. In rečeš: oh, raziskave so se zmotile.”

“Desnica je spretnejša od levice. Na podlagi tega, kar dela levo stran simpatično — to samospraševanje, negotovost, iskanje konsenza, vse to, pa do najbolj norih idej, kako bi družba morala zgledati —, je težko izoblikovati premočrtno idejo, kam naj svet gre. Desnica ima bistveno lažje delo. Dilema med problemi, ki nas lahko skrbijo — recimo podnebne spremembe —, in lepim zvokom motorja s šestimi cilindri in tremi litri prostornine ni težka dilema. Odločil se boš za motor s šestimi cilindri.”

8. Vesna V. Godina (15. 8. 2024): Olimpijske igre: “Naši junaki” in neoliberalna, gladiatorska logika uspeha.

Neambiciozni Slovenci izživljajo potrebo po uspehu skozi infantilno identifikacijo z zmagovalci. Zato je šport tako pomemben.

Spektakelsko funkcijo je Pariz več kot lepo udejanjil. Že z otvoritvijo. Ki je bila manifestacija urbanega kiča. A če pustimo ta “umetniški učinek” ob strani, je šlo za spektakel tudi na vseh tekmovanjih. Ne samo pri plavanju v umazani Seni. Samo spektakel šteje. Samo spektakel je zanimiv. Zato so zanimivi samo tisti dosežki, ki spektakel omogočajo. Torej medalje. Po možnosti zlate. In afere. Kot Iman Helif. In žalostno. Ne samo zato, ker tudi v športu vsebina ne šteje več. Ampak tudi zato, ker je na tak način razvrednoteno delo, ki ga športniki vlagajo v svoje dosežke. Pa četudi niso za zlato medaljo.

9. Marko Crnkovič (16. 8. 2024): Kaj se lahko naučimo iz primera Anisa Ličine in Jelene Aščić?

Človeka iz črne kronike desničarji ne bi nikoli razglašali za simboličnega levega razbojnika brez pomoči neprofesionalne TVS.

Da si novinarka in urednica utrjuje položaj v novinarski hiši s serijsko neprofesionalnostjo — za nameček pa še z nakladanjem po nemarnem solidarnih —, me še lahko zabava. Toda da ne ona sama ne noben njen podpornik ne vidijo, kako s tem izdatno prispevajo k debilnosti in podivjanosti desnice — če ju že ne legitimirajo ali osmišljajo —, tega pa res ne razumem. Ker točno to je tisto, kar se lahko naučimo iz primerov Aščić in Ličina.

10. Marko Crnkovič (19. 8. 2024): Psevdosocialistična pravica do odklopa ali propad delovne etike.

Ne znajo ali nočejo se odklopiti od računalnika in telefona niti v prostem času. Če je treba delati, potem pa hočejo svoj mir!

Delo in prosti čas sta zaradi vedno bolj disruptivnih družbenih in tehničnih, pa tudi razvedrilnih in rekreacijskih sprememb res nekaj drugega kot nekoč. Spremenila pa se je tudi delovna etika. Paradoksalno je, da se ljudje, ki se niti v prostem času ne znajo ali nočejo odklopiti, hočejo odklopiti prav v primeru, ko gre za delo. Ker strogo vzeto niso v službi in ker jim ta psevdosocialistična pravica pripada. Pravica, da ni mar jim za službo in sodelavce, če slučajno ni pravi čas za to. To mi je tuje. Kam so šle vse pridne in požrtvovalne rožice?

11. Uredništvo (22. 8. 2024): Memento Aberšek, 7. julija 1991: Zadnja bitka.

Ob smrti — in na dan pogreba — nekdanjega kolumnista ponatiskujemo njegovo novinarsko izkušnjo zadnje bitke osamosvojitvene vojne.

Zdaj gre zares. Srčni utrip med tiho hojo in plazenjem narašča in doseže maksimum, ko skozi grmovje in drevesa zagledamo dolgo kolono olivno-zelenih armijskih tankov M-84 tik pod nami. Kot vsi okrog mene se vržem na tla in se odplazim do kakih 70 cm visoke skale z dobrim razgledom. Očitno smo bili dovolj tihi. Nič hudega sluteči mladi vojaki ob in na tankih si pripovedujejo bosanske vice in se krohotajo. Verjetno so zadovoljni, da so se za več dni izognili spopadom. Do tega trenutka. Nakar Ekatarina Velika: “Kakav radostan dan/ti imaš svoj strah/ti imaš svoj strah od sebe …”