1. Marko Crnkovič (11. maja 2026): Dati moč ljudem pomeni dati moč idiotom.

Pod obenem demokratično in diktatorsko krinko političnega diskurza, pravne države in javnega interesa je možno in dovoljeno vse.

Razmere so paradoksalno katastrofične. Vse je v redu, pred nami je apokalipsa. Ljudje so nemočni, ker imajo moč, da volijo in mlatijo politično reprezentanco, ta pa jim potem absolutistično nemočno vlada in jih mlati nazaj. Ljudje prezirajo oblast, kot so jo prezirali že doslej, vendar se jim ta zdaj maščuje z njihovim lastnim orožjem. In za to ni kriv samo Stevanović. Je pa res, da je njegov vzpon k temu zelo pripomogel. On je bil samo katalizator. In čeprav je njegova krivda samo posredna, bo zdaj vendarle strelovod. Naj kar bo. To mu privoščim. To si zasluži. Vsaj to.

2. Vesna V. Godina (20. maja 2026): Janša, četrtič: Dovoljeno bo vse, kar ni eksplicitno prepovedano.

Pred nami je redefinicija slovenske družbe, kot smo jo nekoč poznali. Radikalna, avtokratska kulturna, ekonomska revolucija.

Pričakujemo lahko radikalno redefinicijo slovenske družbe. Kako bo to potekalo, smo videli ob intervencijskem zakonu. Seveda se ne bo ustavila pri tem. Napovedala je že nov zakon o pokopu žrtev povojnih pobojev. Nove zakone, ki zadevajo sodstvo. V duhu Vrtovčeve kulturne revolucije smemo pričakovati tudi zakone o prepovedi splava, homoseksualnih porok itd. Skratka, obeta se radikalna redefinicija slovenske družbe. Če bo stvar potekala z aroganco in brezobzirnostjo, kot ju je desnica prakticirala ob intervencijskem zakonu, se bo to začelo dogajati zelo kmalu.

3. Vesna V. Godina (13. maja 2026): Intervencijski zakon: Uvertura v delovanje nove desne vlade.

Zakaj je zadovoljevanje interesov levega kapitala bolj socialno sprejemljivo od zadovoljevanja interesov desnega kapitala?

S sprejetjem intervencijskega zakona je nova desna vlada dokazala, da je ne zanima nič razen tega, ali ima za nekaj, kar hoče, dovolj glasov v parlamentu. Zanima jo edino politična moč. Po logiki, da dokler smo politično močni, lahko delamo karkoli. In točno to bomo tudi delali. Neglede na to, kaj mislijo drugi. Ni pomembno, ali je to, kar počnemo, pravno sprejemljivo. Ali celo dopustno. Ni pomembno, ali je skladno s strokovnimi standardi in kriteriji. Edino, kar šteje, je groba politična moč. S katero pregazimo vse, ki se z nami ne strinjajo. In tega niti ne poskušamo prikriti. 

4. Marko Crnkovič (23. maja 2026): Vremenska napoved črne koalicije: pod svobodnim soncem.

Ne samo desni in konservativni, ampak kontrarevolucionarni, revizionistični, farški, iliberalni, triumfalistični in maščevalni.

Na oblast se vračajo politično invalidni bumerji, simbolni vnuki izdajalcev, osamosvojitelji in njihovi vrednostno dezorientirani duhovni potomci. Ta vlada se je ustoličila zato, ker se je skoraj pol države pustilo prepričati črni koaliciji, da je Slovenija na robu propada — razliko do večine pa so pokrili tisti, ki so se v svoji nekompetentnosti pripravljeni strinjati ali ne strinjati se s komerkoli. Drugi argument za legitimnost te vlade pa je v tem, da pač že dolgo niso bili na oblasti. Vsaj ne non-stop, kot bi bilo edino prav. Ker da večino časa nismo živeli pod svobodnim soncem. Zdaj pa bomo.

5. Marko Crnkovič (12. maja 2026): Pod novo vlado bomo spet sodelovali na Evroviziji in spremljali prenos.

Hočemo Evrovizijo. Tudi tisti, ki držimo s Palestinci in bi izključili Izrael. RTV ni organ vlade. Dovolj političnega patronata!

Obsojam izraelsko politiko do Palestine. Gre za genocid. Solidariziram se s Palestinci. Prav je, da je Slovenija priznala Palestino. Mislim tudi, da je odločitev EBU, da Izraelu dovoli udeležbo, zgrešena. Izrael bi morali izločiti, kot Rusijo po agresiji na Ukrajino. Zgrešena pa je tudi odločitev RTV, da Evrovizijo letos bojkotira. Gledalci hočemo spremljati Evrovizijo na nacionalki. Tudi tisti, ki držimo s Palestinci. Tudi tisti, ki se ne strinjamo z EBU. Prva skrb RTV je zadovoljstvo gledalcev. Nacionalka ni razvedrilni podaljšek vlade. Ne rabimo njihovega političnega patronata.

6. Marko Crnkovič (18. maja 2026): Lotričev misijonarski položaj in problem politične kulture.

Politična kultura je na psu. Vsi je imajo polna usta, vsak pa si jo razlaga po svoje. In ker je poljubna, ni obvezujoč argument.

Trditi, da je Lotrič v konfliktu interesov, ni demagogija, temveč je dejstvo. Gre za politično higieno. Politična higiena pa je stvar politične kulture, ne zakonodaje. Zato je Levičino zaletavanje vanj razumljivo ali celo vredno odobravanja, vendar je pomanjkljivo, ker se sklicuje na zakonodajo, ki predsedniku DS ne prepoveduje ustanavljanja in vodenja stranke. Levica bi pozivanje k odstopu morala argumentirati s politično kulturo. Toda s politično kulturo imamo v Sloveniji problem. Ker je na psu. Vsi je imajo polna usta, vsak pa si jo razlaga po svoje.

7. Darinka Pavlič Kamien (24. maja 2026): Nevarno je zamenjati utrujenost od Goloba za navdušenje nad Janšo.

Janša ni nov začetek. Je bumerang, ki se vedno vrne. Njegova prednost ni politična svežina, njegova prednost so napake drugih.

Če zmaga desnica, praviloma razglasi, da je ljudstvo končno spregledalo, levica pa ugotovi, da ljudstvo ni dovolj dobro razumelo, za kaj gre. In zdaj smo tam. Ciklično, že četrtič. Po levem političnem bloku z Robertom Golobom, je tu ponovno Janez Janša. Prvi je v politiko vstopil kot solarni panel na obetajoči strehi prihodnosti, a se je pozneje izkazalo, da sončna energija deluje samo takrat, ko je vreme lepo. Janša, zdaj že novi mandatar, pa je v politiki tako dolgo, da se zdi, kot da ga niso izvolili volivci, ampak zgodovinski oddelek nacionalnega arhiva.

8. Marko Crnkovič (4. maja 2026): Je nekaj posebnega Janković? Ali Ljubljančani, ki ga izvolijo?

Šerif je na varni strani malomeščanske tolerance. Na nacionalnem nivoju si tega ne bi mogel privoščiti. Pa še bolj splača se mu.

Zakaj ni bil Janković obsojen ali primoran odstopiti, je samo del bizarnosti. Drugi del pa je županova priljubljenost pri volilcih. Ne enoglasna, a zadostna za gladko reelekcijo. Kako je mogoče, da se večini Ljubljančanov ne zameri? Je to državljanski oz. meščanski oportunizem ljudi, ki jim je za norme in organe nadzora in reguliranja političnih praks prav malo mar? Je to logika, da imajo tako moralno pravico kot praktičen interes voliti kogarkoli, ki jim streže s piškoti napredka, dokler ta človek ni v arestu? In da je to obenem argument, da ni razloga, da bi bil v arestu?

9. Matija Stepišnik (25. maja 2026): JJ 4.0: Diagnoza in konstanta slovenske politike.

Janeza Janšo so nasprotniki dolga leta poskušali izriniti iz politike, a so iz njega naredili njeno glavno referenčno točko.

Da JJ ostaja, ni samo ugotovitev o enem človeku. Je diagnoza slovenskega političnega sistema. Že petnajst let skoraj vsi novi projekti nastajajo kot odgovor Janši. Toda politika, ki temelji na antijanšizmu, ima nepovratno omejen rok trajanja. Ko izgine začetna mobilizacija, se zastavi vprašanje: kaj pa Janševi nasprotniki gradijo sami? Kaj je sploh njihova zgodba? Kaj je njihov tekst? S čim točno in konkretno je leva sredina sploh šla na volitve? Razen z argumentom, da rabijo še en mandat, da dokončajo reforme in projekte?

10. Vesna V. Godina (28. maja 2026): Delo še ni končano: Vojak Mrlakenštajn in njegova vlada.

Janša hoče stabilno večinsko vlado za redefinicijo, kulturno revolucijo, neoliberalizacijo in rekatolizacijo slovenske družbe.

Leva politična opcija pa spet strelja v prazno. Še posebej Golob. Namesto koleričnih izpadov glede Janševih domnevnih groženj z Dobom bi moral kot vodja opozicije začeti resno razmišljati in delati na tem, kako bo ustavil tekoče, očitno tedensko sprejemanje zakonov, ki bodo redefinirali slovensko družbo. Ali povedano drugače: bil bi čas, da tudi on zamenja svojo osebno mikroperspektivo s širšo družbeno perspektivo. Seveda, če je tega sploh zmožen. Če ni, pa bo vodenje opozicije moral prevzeti nekdo, ki je tega zmožen.

11. Marko Crnkovič (7. maja 2026): Kako brati izhodišča in prioritete prihajajoče koalicije z veliko začetnico.

Tekst sicer še ni dokončen in obvezujoč program, toda sodeč po prebranem se nam obeta pravi preporod. Človek bi jih drago plačal.

Teksta še ne moremo razumeti kot dokončnega in obvezujočega programa, ampak sodeč po prebranem se nam obeta preporod. Človek bi pisce drago plačal. Imam pa pripombe že zdaj. Nekatere točke so nerelevantne ali neuresničljive ali preveč ohlapne, z nekaterimi se do neke mere strinjam, nekatere pa me ne zanimajo ali ne motijo. Retorika je odločna in hoče biti optimistična in vseobsegajoča, je pa tudi diplomatsko spravljiva. Bodoča koalicija nagovarja tudi tiste, ki od nje pričakujejo vse najslabše ali ravno nasprotno (ali celo nič) od tega, kar napoveduje.