Pustimo umrle — Manco Košir, Terezo Vuk, Iztoka Aberška in Vincija Vogue Anžlovarja — enkrat za spremembo tam, ker so. Naj počivajo v miru. Čeprav so nekrologi in nagrobne oracije po medijskem defaultu najbolj brani teksti. Linki zadoščajo.
Namesto tega se zazrimo v iztekajoče se leto, ki v retrospektivi daje vtis, da je bilo povsem brezvezno. Kar ni daleč od resnice. Bilo je zanimivo kvečjemu za sproti. Rok trajanja urgentnosti novic in dogodkov — torej presenetljivosti, zaskrbljujočnosti, celo šokantnosti — je zanemarljivo kratek. Tudi zato je retrovizura nekaj povsem poljubnega in neobvezujočega. Zato tudi sedem primerkov. Bolj avtorjev in urednikov kronološki kuriozum kot kaj drugega.
1. (30. 1. 2024): Studio City napol vstal od mrtvih, naj živi Marcel!
Kot televizijska osebnost je on voditeljstvo takih oddaj prerasel. Prerasel je to logiko, čez katero oni tam na TVS ne sežejo.
Marcel Štefančič v svojem comebacku operira z zgroženimi iztočnicami, kakršnih smo vajeni od Jelene Aščić v Tedniku in Erike Žnidaršič v Tarči. Zakaj še Marcel? Ker nikoli ni dovolj opozarjanja na probleme? Seveda. Slovenski mediji domnevajo, da je senzacionalistično razpizdevanje javnosti že neke vrste reševanje.
2. (22. 3. 2024): Na Kongresnem trgu je zasmrdelo po pomladi.
SDS je dosegla točno to, kar je hotela. Naredili so se vidne in slišne in prepričljive kot že dolgo ne. Mediji so padli na finto.
Predstavljajte si, da stojiš na odru pred polnim trgom desničarjev z morjem trobojnic in razlagaš, da je premier Golob kot rimski cesar Dioklecijan in da ga je treba anihilirati kot sv. Jurij zmaja. Publika pa ob vsakem poantiranju navdušeno zaploska, zažvižga, zavpije in/ali oponaša jelenje rukanje. To mora biti noro.
3. (31. 5. 2024): Janković dela sramoto Ljubljani in celi Sloveniji.
Županovo neženirano simpatiziranje z najbolj nacionalističnima in avtokratskima srbskima politikoma presega meje dobrega okusa.
Politične preference župana prestolnice — vsaj tiste, ki z življenjem v nekem mestu nimajo direktne zveze — nas načeloma ne bi smele zanimati. Toda to njegovo odkrito podporniško simpatiziranje z najbolj nacionalističnima in najbolj avtokratskima politikoma na Balkanu presega meje še tako tolerantnega okusa.
4. (5. 6. 2024): Priznali Palestino in dojeli, da bo Janez Janša tu še dolgo.
Postopkovne akrobacije SDS so samo eden od primerov erozije in degradacije demokracije. Zato je zdaj tako hudo — in bo še huje.
Kolobocije okrog priznanja Palestine so bile samo eden od mnogih primerov erozije in degradacije demokracije po zaslugi SDS in njihovih deplorable propagandistov. Ta folk živi v paralelnem svetu, katerega neizpodbitnost dokazujejo s hudobnimi memi in klišeji, lažmi, hujskaštvom, obračanjem dejstev in teorijami zarote.
5. (30. 7. 2024): Fluctuat nec mergitur: Vive la France, motherfuckers! *
* — Barčico premetava na valovih konservativnosti, a ne potone: Naj živi dekadentna Francija, ve mimoze klerikalne in desničarske!
Leto 2024 je leto 1848. Nazadnjaške reakcije so se ciklostirale kot Konservativni manifest: pošast dekadentnega, spolno in socialno dezorientiranega, kulturno in religiozno blasfemičnega, ateističnega wokizma se nihilistično plazi ob Seni. Ali z besedami človeka iz sosednje ulice:“prikaz gnilobe zahodne civilizacije”.
6. (23. 9. 2024): Zavod za zaposlovanje Gibanje Svoboda.
Kadrovski izzivi so povsod, ker so vsi uporabni in lojalni že na funkcijah. In več ko je rošad, bolj je ta kadrovski ribnik kalen.
Problem te vlade je problem njene najmočnejše, ustanovne stranke. Gibanje Svoboda je stranka zgolj formalno, v resnici pa je oportunistična politična združba. Ali z drugimi besedami: roj mušic, ki obletavajo brlivko oblasti. Ali s še bolj drugimi: zavod za zaposlovanje, kadrovska agencija, vladni urad za človeške vire.
7. (17. 10. 2024): Ovadba proti Golobu je državni udar.
To je desničino maslo. Zamaskirani janšizem za živim ščitom koristnih idiotov pravne države. Fiat iustitia, et pereat mundus!
Premierova zahteva, da notranja ministrica očisti policijo sovražnih elementov, ni politično vmešavanje. Tako se to dela. Premier mora za to poskrbeti. Policija je represivni aparat, ki mora delati v duhu aktualne vlade. Tudi pod prejšnjo je bilo tako. In zato je bila Hojs-Olajeva policija še tem bolj represiven represivni aparat.