1. Marko Crnkovič (29. 11. 2025): Ženske ne fafajo moškim v Svilanitovih pižamah. Vsaj ne Borutu Pahorju.
Žalostna podoba moškega, ki se ne zna obnašati letom in družbenemu statusu primerno. Obenem pa tudi karikatura državnosti.
Videti znanega, med mnogimi priljubljenega, cenjenega moškega, da se pri šestdesetih-plus letih v propagandne svrhe z golo žensko valja v postelji, je degradacija osebe in funkcije, ki jo je opravljal. Vse to je tudi bedna posledica dejstva, da predsedniku republike po izteku mandata — če še ni za v penzijo — ne preostane drugega, kot da se začne ukvarjati s pridobitno dejavnostjo. Biti predsednik države je ultimativni poklic, ki bi za posameznika, ki ga je enkrat (ali dvakrat) opravljal, v resni državi moral biti tudi časovno zadnji. Ko si bil enkrat predsednik, ne moreš biti nič drugega več. Tako bi to moralo biti urejeno.
2. Marko Crnkovič (25. 12. 2025): Golob: “Slovenci. Smo. Veličastni.” (Make Slovenia great again).
Če mu ne bi prišlo na misel, da se usede na PR štengco, se z njegovim govorom ne bi bilo treba ukvarjati. Ker ni povedal nič.
To ni bilo niti za poslušati, niti ni za brati. To lahko prebavimo samo pod pogojem, da se sprijaznimo z dejstvom, da je vsako leto v CD osrednja državna proslava in da mora vsake toliko priti kot govornik na vrsto premier Golob. Če so to obvezni liki protokola, del državotvornosti in političnih ritualov, in če ne pričakujemo retoričnih, literarnih, publicističnih mojstrovin — potem je vse v redu. Potem nas to nakladanje upravičeno ne briga in se v to res nimamo kaj vmešavati. Ker 23. decembra ob 20:00 tja v en dan prižgemo televizor in poslušamo govorance, potem pa je še kulturni program. Ker se tako spodobi.
3. Vesna V. Godina (18. 12. 2025): Noro dobra zgodba o slovenskem zdravstvenem sistemu.
Kako sem nehote spravila na noge celo zdravstveno postajo (in za vsak primer tudi gasilce). Ker so mi hoteli rešiti življenje.
Naš javni zdravstveni sistem je kljub vsem pomanjkljivostim še vedno dober. Ima dobre dimenzije. In presežke. Ki bi se jih morali zavedati. In jih varovati. O njih bi morali govoriti. Vedno. Še posebej takrat, ko nam jih hočejo vzeti. Ali takrat, ko bogati Slovenci modrujejo o tem, kako nepravično je, da si z denarjem iz zdravstvenega zavarovanja ne morejo plačati uslug privatnih zdravnikov brez koncesij. In se delajo, da ne razumejo, zakaj tega ne morejo. Zato bom znova zapisala, da ne vem, zakaj država dopušča, da ves denar v javnem zdravstvenem sistemu ne ostane v javnem zdravstvenem sistemu.
4. Marko Crnkovič (8. 12. 2025): Takšno je življenje na TVS: Tarča je tarča, limonada je limonada.
Erika Žnidaršič je podobno zaščitena kot Jože Možina. On je na varnem, ker je desničar, ona pa zato, ker je senzacionalistka.
Možina je na varnem, ker ustvarja vsebine, namenjene intelekualnemu in zgodovinskemu razvedrilu desne publike. Vodstva RTV ne moti, da so Pričevalci substandardni. Tega se vsi zavedajo, vendar Možinova oddaja ostaja nedotakljiva. S toleriranjem njegovih arhivarskih dolgočasnosti si TVS kupuje videz politične pluralnosti. Tako je tudi s Tarčo. Vodstvo se zaveda, da bi to morali biti nekaj boljšega od nivoja Pop TV ali Nove24TV, vendar iz tega ne bo nič. Ker se ne upajo konfrontirati z vampirskimi zaščitniki novinarskega ceha in domnevne neodvisnosti. Takšno je pač življenje na TVS.
5. Marko Crnkovič (9. 12. 2025): Pustite Tita pri miru, pa ga bodo pustili pri miru tudi desničarji.
Bolj ko vam bo zgodovinska osebnost v nadnaravni velikosti na veke vekov ljuba, bolj bo šla tistim drugim na živce. Nehajte!
Radikalizacija slovenske desnice je vidna iz vesolja. Iz obskurne, marginalne subkulture internetnih idiotov in kletnih kretenov prerašča v platformo, ki so jo desne stranke normalizirale z antikomunistično retoriko kulturnega boja. Prvič, desničarski ekstremist ni več anonimen in niti noče biti. Storilec pojasnjuje na Facebooku, zakaj je to naredil. In drugič, desna nomenklatura ga jemlje v bran. Ko so kip “komunističnega klavca” Kidriča v Ljubljani pred leti do kolen pobarvali z barvo krvi, v Kidričevem pa sneli njegovo busto in jo nadomestili s svinjsko glavo, so se desni politiki samo diskretno hahljali. Zdaj pa so navdušeni.
6. Marko Crnkovič (22. 12. 2025): My Voice, My Boys: Tonin v resnici sploh ni luškan.
Zloraba čustev? Kaj se sploh oglaša? Ta desni so izumili strategijo patetike in jo že večkrat tudi uspešno implementirali.
Ta luškani evroposlanec je problem do neke mere pravilno detektiral. (Poudarek je na “do neke mere”.) Da “danes več kot dvajset milijonov žensk v Evropi nima dostopa do varnega splava” — kot navaja I8M v besedilu pobude —, je piarovsko zaokrožena številka, ki brenka na statistično emocionalne strune. To zveni približno tako kot izjava Toninovega naslednika, ki je sredstva za “levičarske organizacije” zaokrožil in posplošil na tristo milijonov. Dvajset milijonov ljudi je za skoraj célo bivšo Jugoslavijo ljudi (z moškimi in nedoletnimi osebami vred, ne samo žensk).
7. Marko Crnkovič (19. 12. 2025): Trubači, nein danke?
To je ta FOMO lifestyle. Ljudje mislijo, da morajo kao na lepše in se sredi množice neznancev poveseliti za božič in novo leto.
Kakšen je to red, ki ga delata ali hočeta delati župana? Kulturni red? So to neka nova pravila spontanega urbanega obnašanja, ki jih poskušata uveljaviti v prestolnici in viceprestolnici? Je to fenomen gentrifikacije meščanov, ki nimajo drugega dela (in veselja), kot da decembra pohajkujejo od kuhančka do kuhančka? Ali pa Janković in Arsenovič poskušata — kar bi bilo še bolj brezupno — ustvariti vzdušje, ki bi bilo po nekih tradicionalističnih kriterijih svečanejše in bolj primerno za adventni in božični čas, povezan s silvestrskimi bakhanalijami prestopa v novo leto?
8. Marko Crnkovič (15. 12. 2025): Zataknimo si nekam Evrovizijo: Denar ne smrdi. Denar diši po arganovem olju.
To je konec. Genocid dopingirane glasbene Evrope: “Voici les résultats du jury israélien: Benyamin Nétanyahou, douze points!”
Da se je RTV odločila, da bo zaradi dovoljene udeležbe Izraela bojkotirala Evrovizijo, je obžalovanja vredno. Slovenija ne samo ne bo sodelovala na Evroviziji 2026 na Dunaju, ampak niti ne bo prenosa. To je šok. Pa ne zato, ker bi mislili, da RTV tega ne bi smela narediti, ampak zato, ker smo navlečeni na Evrovizijo. To je nekemična oblika zasvojenosti. Desetletja smo se s tem dopingirali, inhalirali nove zvezdne praške, konzumirali ta vedno bolj odštekani eurotrash, uživali in godrnjali, se veselili in zabavali in zgražali. Zdaj pa kar naenkrat konec. To bo odtegnitvena kriza. Maja 2026 bom imel mrzlega purana.
9. Marko Crnkovič (29. 12. 2025): Število Zvera: “Temu bomo napravili konec!”
SDS obljublja svobodo in pravičnost, napoveduje pa represalije. Da se ne bojo potem čudili, če bo prihajalo do novih protestov.
To je bil argumentacijski izziv, ki bi se v vsakem primeru slabo končal. Teze, da Izrael dela s Palestinci prav, v mednarodni politiki in zgodovini podkovani ali “preveč” sočutni tekmovalci morda ne bi znali “dovolj dobro” zagovarjati, kar bi jim prineslo slabo uvrstitev. Če bi jo zagovarjali prepričljivo ali celo zmagali — da je genocid upravičen, da to ni genocid, da cilj opravičuje sredstva itd. —, pa bi se nanje prav tako vsuli očitki. Skratka: mariborskim dijakom je žreb podtaknil temo, ki je na takem tekmovanju ne bi smelo biti. Naloga je izpadla tako, kot da bi morali argumentirati holokavst z nacističnega stališča.
10. Vesna V. Godina (11. 12. 2025): Ukinitev volilnega molka: slepa ulica neumnosti, neslanosti, nevednosti.
Javni prostor je nasmeten z zdravorazumskimi domislicami posameznikov in/ali skupin. Vsako mnenje še ni kritično razmišljanje.
Kritično razmišljanje zamenjujemo z mnenjem. Študentom za “kritično razmišljanje” ni treba znati nič. Ni jim treba poznati dejstev. Ni treba, da so kaj prebrali. Ali razumeli. Ne. Njihovo “kritično razmišljanje” je v resnici podajanje domislic in mnenj v zvezi z določenimi temami, ki jim pač pridejo na misel. Tisti, ki najbolje “kritično razmišljajo”, veljajo za najbolje informirane in inteligentne. A ko jim povem, da v mojem letniku nimajo pravice do svojega “kritičnega mišljenja”, se praviloma počutijo globoko prizadete. Osebno prizadete. Tudi užaljene. Ne razumejo, o čem govorim.
11. Marko Crnkovič (16. 12. 2025): [Obrazi 57./1.] Pri Franciju Keku na postaji ljudske milíce.
Producent, scenarist, igralec in košarkar? To ni neres, je pa daleč od tega, kar je kot tavžentkincler v življenju vse počel.
Nekega dne prinavigiram na Dob. Osemsto let stara vas, nekoč furmanska postojanka, je danes kot krajevna skupnost del Domžal, sicer pa plazeče se ljubljanske aglomeracije. Na naslov Ulica 7. avgusta toliko in toliko. Počutil sem se kot radoveden, a izgubljen turist. Francija sem takoj vprašal, kaj se je tega dne zgodilo (in katerega leta), a odgovora ni vedel. Od Dolenjca bi to bilo najbrž preveč pričakovati. Bi mu pa bilo po mojem všeč, da je poizvedovanje pri umetni inteligenci glede toponima izvrglo možnost, da gre za rojstni dan Charlize Theron, Davida Duchovnyja ali Paula Dickinsona iz Iron Maiden.