1. Marko Crnkovič (20. julija 2026): Mi v Severno Korejo, Katja Kokot pa nazaj v Duplek.

Res je, kar pravi: imamo liste za odstrel. Tudi jaz jo imam. Nekatere politike odstrelim celo večkrat, ker vedno znova preživijo.

Jemati resno primitivne in populistične izpade Katje Kokot se mi zdi pod intelektualno in državljansko častjo. Žal pa sem — tako kot drugi neprivrženci Resni.ce in dotične dame — v situaciji, da se njenim nebulozam ne morem izogniti. Kokotova je po zaslugi svoje in strankine moralno-politične podkapacitiranosti postala eno od najvidnejših utelešenj primitivizacije politike in zvezdnica nejeverno privoščljivih medijskih zapisov in komentarjev na družbenih omrežjih. Tudi žaljivih, kar seveda ni lepo.

2. Marko Crnkovič (13. julija 2026): Antikomunizem brez komunizma: metoda za mobilizacijo.

Na desnici mrgoli takih, ki oznanjajo evangelij, da pošast komunizma hodi po tem blagoslovljenem koščku Evrope. Na čelu z Janšo.

Ali je mogoče biti antikomunist brez komunizma? Očitno. Na vprašanje, “ali obstaja analogija med metodami, ki so jih uporabljali komunisti, in tem, kar se danes dogaja v zahodnih medijih”, je Janša odgovoril: “Metode so drugačne, cilj pa je isti. Uničiti našo civilizacijo. Ustvariti komunistično družbo. Najprej je treba razgraditi narod, družino, zasebne šole, religijo. Vse, kar oblikuje človekovo zavest.” — Komunizem? Uničiti našo civilizacijo? Ali se mu je zmešalo? Kaj je danes komunizem in kje je?

3. Vesna V. Godina (2. julija 2026): Kako učinkovito odstraniti Janšo in Stevanovića?

Politiki, ki izigravajo moralna pravila, zakone in ustavo za lastne interese, Slovenijo spreminjajo v nedemokratično družbo.

Stevanović ve, da so postopki dokazovanja krivde dolgi in zapleteni. In da bo nedolžen, dokler mu ne bodo dokazali krivde. Če mu jo sploh bodo. In kot nedolžen oz. neobsojen državljan lahko počne vse, kar se mu zljubi. Krši zakone in ustavo. Celi Sloveniji na očeh, kot na torkovi izredni seji. Toda to mu bo treba šele dokazati. In dokler ne bo sodno dokazano, bo še naprej počel vse, kar se mu zljubi. Ker je nedolžen. Tako pridobi čas in priložnost početi karkoli že. In to tudi počne. Krog je sklenjen.

4. Marko Crnkovič (7. julija 2026): Zdaj levi, zdaj desni: Drugo (ali celo tretje) vstajenje Petra Jančiča.

Z desnimi mnenji smo se naučili živeti ali se zanje ne zmeniti. Odvisno od nivoja. In zdaj spet Siol, osrednje glasilo desnice …

Ko so “Golobovi komandosi” — kot so se izrazili SDS propagandisti — pred štirimi leti razrešili Petra Jančiča, sem se vprašal, po kateri logiki se ubogi revež pritožuje: “Janša ga je mazilil, Golob ga je nogiral. Po politični liniji je bil nastavljen in po politični liniji je bil odžagan.” — In evo, s 1. julijem so ga inštalirali znova. “Janševi komandosi”. Že drugič na Siol. Celo tretjič, če štejemo, da je bil v času prve Janševe vlade odgovorni urednik Dela. No, pod predsednikom uprave Slivnikom.

5. Vesna V. Godina (23. julija 2026): Družbeno neodgovorna ni samo vlada, ampak tudi opozicija.

Opozicije ne rabimo za vlado v senci — in za župana Ljubljane —, ampak da bo v parlamentu branik demokracije pred janšizmom!

Vlada v senci bi bila super, če bi v njej sodelovali dejanski strokovnjaki za posamezna področja. Recimo Lučka Kajfež Bogataj, ko gre za podnebne zadeve. Dušan Plut, ko gre za nujne družbene spremembe, ki bi slovensko družbo prilagodili delovanju in bivanju v času podnebne in okoljske krize, ki jo v poletni vročini čutimo na svoji koži. Itd. A teh strokovnjakov v novi vladi v senci ne bo. Vlada v senci bo nadomestna igračka za Goloba. Da bo lahko vladal vsaj v senci. Če že v pravi vladi ne more.

6. Vesna V. Godina (10. julija 2026): Neuki neobramboslovci ne razumemo, zakaj mora Slovenija kupovati orožje.

Asta Vrečko gor ali dol, ne Kacin ne Janša ne Kajzer ne Hajdinjak ne noben malikovalec NATO pakta nam tega ne zna argumentirati.

Dokler nam, preprostim neobramboslovcem politiki ne bodo argumentirano dokazali, da bodo obvezni nakupi orožja zagotovili, da se bo Slovenija lahko branila pred agresorjem, je iluzorno pričakovati, da bodo Slovenci — ki sicer ne mislijo, da Slovenija hlapčuje Natu — postali zagovorniki nabave orožja. Asta Vrečko gor ali dol. Bilo bi dobro, če bi se Kacin in ostali malikovalci Nata zavedli, da osebna sovraštva in diskreditacije ne morejo prikriti pomanjkljive argumentacije in pomanjkanja dokazov

7. Marko Crnkovič (24. julija 2026): 16 let pozneje: “Dragi gosti, mi imamo konec!” — drugič in zadnjič.

Marjanu Mikliču v spomin in iz nostalgije za restavracijo Pen kluba na Tomšičevi 12. Ponatis kolumne iz Sobotne iz leta 2010.

To je ponatis moje stare kolumne iz Sobotne priloge Dela, objavljene 13. oz. 14. avgusta 2010. Ta mi je posebej ljuba, ker je bila napisana kmalu po smrti gospoda Marjana Mikliča, prvega pravega slovenskega restaurateurja, ki je skupaj s svojo soprogo Oli vodil restavracijo Pen kluba v prvem nadstropju (nad DSP) Ebenspangerjeve vile na Tomšičevi ulici 12. Kolumno ponatiskujem zato, ker prav danes, 24. julija, mineva točno šestnajst let, odkar je Miki umrl. Ni ravno okrogla obletnica, pa vendar …

8. Marko Crnkovič (11. julija 2026): Resni.ca o/proti Natu (pa Levi.ca tudi).

Stevanović je naravni talent brez kilometrine. Idealen za to gnojšnico, ki jo je zmešal. Njegova oksimoroničnost je neverjetna.

Del Resničarskega mešanja političnega dreka je tudi to, da so začeli nakladati o referendumu o Natu. Zamisel je bleferska in služi samo samopromociji. Da bi se Slovenija izčlanila, je itak nemogoče. Predsednik DZ gor ali dol, parlament ne bi mogel razpisati referenduma, ker za to ne bi glasovalo dovolj (46) poslancev. Pa tudi če bi ga lahko, večina ne bi glasovala za izstop. Pa tudi če bi, referendum ne bi bil zavezujoč. In tudi če bi bil zavezujoč, izstopa ne bi podprlo dovolj (60) poslancev.

9. Marko Crnkovič (14. julija 2026): Other people’s milijon evrov: Kaj tako perverznega je možno le v Ljubljani.

Parkiriščni referendum je presegel vse dosedanje demokratične bizarnosti. Za detronizacijo Jankovića so dovoljena vsa sredstva.

Več kot 90-odstotna večina je na prvi pogled prepričljiva nezaupnica Jankoviću — ki pa si jo pobudniki in proti glasujoči meščani lahko nekam zataknejo. Udeležba je bila sredi mrtve sezone pričakovano prenizka, zato kvorum ni bil dosežen. Pa tudi če bi bil. Tudi če bi referendum rezultatsko uspel, to ne bi spremenilo ničesar. Ljudje so glasovali o nečem, česar sploh ni bilo, ker je Janković odlok umaknil, referendum pa vendarle razpisal. Glasovali so proti Jankoviću. To so bile poskusne volitve. Volitve za trening.

10. Marko Crnkovič (27. julija 2026): Primer Fajon-Fajonove: Ena naša zunanja ministrica nedefiniranega spola.

Gospa naj gre nazaj na Radio Slovenija in vodi oddajo o feministični zunanji politiki. Ali o politično korektni slovenščini.

Strinjam se, da gre za revanšizem. Ne strinjam pa se z zamero, da slovenska politika ne zna biti zadovoljna s komerkoli — tudi če ni njihov —, ki bi lahko na funkciji v tujini prispeval k slavi vojvodine Kranjske. Za Fajonovo bi morali navijati, ker je Slovenka. Vsi. Ne samo tisti, ki mislijo, da je naša, ampak tudi tisti, ki mislijo, da ni njihova. Nakar sta si Kajzer in Janša drznila porušiti tihi dogovor, da bomo v vsakem primeru zadovoljni, če bo na položaj v tujini inštaliran nekdo naš. Ali natančneje: ena naša.

11. Marko Crnkovič (16. julija 2026): Bolana urbana Lublana.

Daleč najboljša referenca za zmago na županskih volitvah v Ljubljani je to, da si bil župan že prej. Petkrat? Še tem bolje!

Mesčev rezultat bo odgovoril na vprašanje, ali je gentrifikacija fiksna ideja zaskrbljene, ne nujno deprivilegirane levice ali dejanski problem. Možno je, da se je veliko ljubljanskih meščanov s tem oportunistično sprijaznilo, saj se jim tako prijetne kot neprijetne spremembe obrestujejo. Tako kot povsod. Ljubljana ni edino mesto, “ki si ga vedno več ljudi ne more več privoščiti”. Neoliberalizem je splošen pojav, ki potencira razlike, vendar dela življenje prijetnejše.