1. Marko Crnkovič (22. avgusta 2026): Nenapisani nekrologi: Kako dolgo je kmalu, če je vedno prekmalu?

Smrt je breaking news. Dobesedno. To nas zanima. Žalovanje je tolažba, da smo še živi. Da je umrl nekdo drug namesto nas.

Smrt kogarkoli, ki sem ga poznal — ki mi je bil blizu (vsaj v nekem časovnem obdobju), ki sem ga imel celo rad, ali pa sem ga iz enega ali drugega razloga cenil —, me vedno bolj prizadene. Deloma je to povezano z lastnim staranjem, deloma pa s tem, da postajamo iz dneva v dan neobčutljivejši, ko nas mediji s ponavadi zaigranim, reproduciranim sočutjem obveščajo o smrtih. Krutih, nesmiselnih, množičnih, strašnih, bizarnih smrtih. Zato smo skoraj radi žalostni, kadar enkrat za spremembo umre človek, čigar odhod bo v nas pustil praznino.

2. Vesna V. Godina (18. avgusta 2026): Koristni dvorni norček SDS Žan Mahnič.

Stranka ga ne ustavi, ker se v primerjavi z izjavami svojega najbolj arogantnega in nevednega poslanca zdi popolnoma sprejemljiva.

Mahnič ne ve, da so bili v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji resnični marksisti praviloma kritiki tega socializma. Da so bili protisistemski. Partija se jih je dejansko bala. In je z njimi tudi temu primerno ravnala. Pa če je šlo za Praxis. Ali zgolj za tiste marksiste, ki so individualno kritično razmišljali o jugoslovanskem socializmu. In ki so res končali v kakšnem marksističnem krožku. Ali marksističnem centru. Ti marksisti sami so v jugoslovanskem socializmu pogosto predstavljali institucije za nadzirano marginalizacijo marksistov.

3. Suzana Žilič Fišer (7. avgusta 2026): RTV kliče po spremembah in mi kličemo nazaj: “Kaj pa sploh dobimo od RTV?”

Javnost bo javni medij pripravljena financirati samo, če bo razumela, kaj ji daje, in če bo te storitve dejansko uporabljala.

Ali je RTV prispevek (v primeru BBC licenčnina) še primeren način financiranja javnega medija? Pravila, oblikovana v času linearne televizije, se vse težje ujemajo z dejanskim vedenjem uporabnikov digitalnih storitev. Zmanjševanje števila zaposlenih in produkcije samo po sebi ni strategija. Če institucija krči program, ukinja oddaje in zmanjšuje produkcijo, lahko doseže prav nasprotno od želenega: javnosti ponudi manj razlogov, da bi jo uporabljala in financirala. Varčevanje je lahko podpora preobrazbi, ne more pa je zagotoviti.

4. Marko Crnkovič (11. avgusta 2026): Krivda in kesanje Nataše Pirc Musar Privat in Nataše Pirc Musar predsednice.

Bilo bi dovolj, če bi se javno opravičila za neumnost, ki se ji je pripetila. Odveč pa je, da sledilcem razlaga osebne občutke.

Bilo bi dovolj, če bi se NPM kot predsednica samo javno opravičila za neumnost, ki se ji je pripetila. Ne pa da sledilcem razlaga osebne občutke ob neprijetnostih, ki se ji post festum — pardon: post malum — dogajajo. Da prosi za sočutje in razumevanje, je nenavadno. Ne zato, ker je krivda na njeni strani — prositi za odpuščanje je navsezadnje del kesanja —, ampak zato, ker s tem priznava, da je ranljiva kot vsak navaden smrtnik. Toda ona ni navaden smrtnik. Predsednica je zgled moralne moči in psihološke trdnosti. Ali bi vsaj morala biti.

5. Marko Crnkovič (3. avgusta 2026): Zakaj ljudje ne demonstrirajo (in zakaj tudi ne bodo).

Nezadovoljstvo je zdaj lifestyle. Zato Janša ne bo po nemarnem provociral. Zdaj je cela vlada v vlogi princa teme in bavbava.

V preteklosti so državljani demonstrirali, če so imeli ne samo oseben razlog, s katerim so se lahko identificirali, temveč tudi konkretnega in fokusiranega in obenem posplošenega. Demonstrirali so proti Janši, ki je pač en tak ljudski, da ne rečem pravljični bavbav. Demonstrirali so proti protikoronskim ukrepom, ki so šli pač vsem na živce. Toda danes ni korone, predvsem pa ni Janše, kakršnega smo nekoč poznali. Tudi njegova četrta vlada ni več taka kot prejšnje. Janša je danes dovolj pameten, da ne bo izzival državljanov do te mere, da bi šli na ulice.

6. Marko Crnkovič (19. avgusta 2026): Navodila za uporabo tračev ali kako kompromitirati predsednico.

Eni bi se radi znebili NPM pod politično pretvezo vsega, kar je nesreča privlekla na dan, drugi pa v imenu pravice do tračarjenja.

Nastala je nenačelna koalicija, ki se je spravila na predsednico. Očitki letijo nanjo predvsem z desne, letijo pa tudi z leve. Vsaj z medijske levice, ki je do desnice tradicionalno kritična (milo rečeno). Tako se zdaj predsednica sooča z medijsko španovijo tistih, ki bi se je radi znebili pod pretvezo vsega, kar je prometna nesreča privlekla na dan, in tistih, ki v imenu pravice do obveščenosti dostavljajo municijo za njeno kompromitacijo. Prav smešno je bilo spremljati, kako na lepem spoštljivo so desničarski mediji SDS citirali Dnevnik, o katerem še nikoli niso znali povedati ničesar pohvalnega.

7. Marko Crnkovič (21. avgusta 2026): Posvetovalnega referenduma o Janševem autmigecu pa res še ni bilo!

Diagnoza trenutka: peticije in referendumi nas prehitevajo z enakim tempom, kot politična norost prehiteva državljansko pamet.

Kratka in jedrnata diagnoza politične situacije ta hip je, da nas peticije in referendumi prehitevajo z enakim tempom, kot politična norost prehiteva državljansko pamet. Referendumi so postali politična moda opozicijskih desperadosov. Politična objestnost. Erozija zaupanja, kredibilnosti, učinkovitosti in politične kulture sploh. Vsaka stranka, ki ima pet minut časa — in imajo jih seveda vse —, se odloči za referendum, če nečesa ne more uresničiti drugače ali če ne zna nečesa državljanom dopovedati ali če se ji ne ljubi prevzeti odgovornosti. Zataknite si nekam to svojo neposredno demokracijo!

8. Marko Crnkovič (1. avgusta 2026): [Obrazi 61./3.] Tomaž Domicelj: “Zoki, zakva nis na koki?” (A to hočete?)

Če bi delal komade kot tretjerazredni Thompson — recimo: “Spet bomo žeblje zabijali v glavo na Urhu …” —, bi bil Janša fan.

To je ekipa, ki pizdi čez korupcijo? In če smo že pri tem: veliki vodja je bil na Thompsonu, ker je fan. Pa na kakem slovenskem koncertu je že bil? In potem si še upa reči, da Slovenci nimamo domoljubnih pesmi. Prosim!? Od Avsenikov, recimo Tam, kjer murke cveto — ali Slovenija, odkod lepote tvoje, pripominjam (na liriko Marjana Stareta) —, pa do njegovega Slovenskega naroda sin … Kaj je neformalna himna, če ne ta komad? Česa takega Thompson ne bi znal napisati, ker je tretja liga nekega Springsteena. Pa še zanič rima.

9. Marko Crnkovič (5. avgusta 2026): Še vedno mislite, da se NPM ne bi smela teleportirati s helikopterjem?

Možnost, da je predsednica udeležena v prometni nesreči, bi morala biti zreducirana na absolutni minimum. Tako rekoč enaka ničli.

Predlog, da bi bilo za potrebe varnega in hitrega teleportiranja predsednice republike, predsednika vlade, predsednika državnega zbora, predsednika državnega sveta in še kakega ministra, ki bi se mu kdaj kam mudilo, dobro nabaviti helikopter —  enega za vse, da ne bo pomote —, bi zagotovo naletel na gluha ušesa in vsesplošen posmeh. Tudi če bi se za to odločili, bi čakali na dobavo vsaj leto ali dve (kot na že naročena Leonardova za HNMP). Medtem pa bi doživeli še nekaj političnih prometnih nesreč.

10. Vesna V. Godina (6. avgusta 2026): Ustavno sodišče proti Državnemu zboru: Oddahnemo si lahko samo začasno.

Današnja opozicija je zavozila že nekaj referendumov. Tudi če se je zdelo, da jih ni mogoče zavoziti. Lahko nas je strah.

Rezultat referenduma ni samoumeven. Strankam, ki so danes v opoziciji, je že uspelo zavoziti nekaj referendumov. Tudi če se je zdelo, da to ni bilo mogoče. Zato je človeka lahko strah, kaj se bo zgodilo zdaj. Poraz na volitvah je na SD in na Svobodo deloval porazno. Stranki sta dezorientirani. Resnici na ljubo to ni bil vedno rezultat Janševega delovanja. Vsaj nekajkrat je šlo za očitno nesposobnost Svobode in SD, kako se znajti v opoziciji. Tako Golob kot Han sta kar izginila. Dajala neustrezne izjave. Pokazala, da se jima v opoziciji ne ljubi delovati. Da niti ne znata delovati. Kaj je huje, ni povsem jasno.

11. Marko Crnkovič (13. avgusta 2026): Od Iliha do Ilića: Tudi sladoled ni več to, kar je nekoč bil.

Zame je bil pojem slaščičarne vedno Ilich. Tako sta me navadila mama in oče. Na levem bregu v starih časih sploh ni bilo druge slaščičarne.

Ko sem bil majhen, sta me mama ali oče vedno peljala k Ilichu, kadar sem ju spremljal po opravkih v mestu. V slaščičarni je bila glavna gospa Štefančič. Njena prijaznost me je prepričevala, da sem njena najboljša ali vsaj najljubša stranka. Pri Ilichu sem pojedel za celo tovarno zagrebških rezin — ki so bile za razliko od navadnih kremšnit povrhu prelite oz. prekrite s čokolado —, največ pa tako imenovanih kremic. Kremica je bila kombinacija vanilijevega, čokoladnega in jagodnega pudinga, lično aranžiranih v kupico, s kepico smetane z marmeladno pikico na vrhu.