1. Vesna V. Godina (6. oktobra 2026): 11. oktober: Vlada režira manipulacijo lastnih volivcev.

Trije referendumi samo zato, da bo desnica izkašljala mržnjo do “lenuhov”, tujcev in RTV — in glasovala za politično policijo.

Volivci niso neumni. In ne pozabljajo hitro. Res je ravno nasprotno: ogoljufanosti, ponižanj, manipulacij in podobnega ne pozabijo. Lastnih zamer ne opuščajo. In tudi ne odpuščajo. Ljudje se spominjajo, kakšnih sredstev se Janša poslužuje, ko je na oblasti. Kar vešče uporablja desnica, ko gre za socializem, NOB, partizanstvo in podobno. Zdaj pa je tudi drugi politični pol — ki mu rečemo levica, čeprav prave levice sploh nimamo — dojel to resnico o volilnem telesu. In jo začel politično uporabljati. Sicer pozno. A nikoli ni prepozno.

2. Vesna V. Godina (20. oktobra 2026): S to vlado je konec: Janša ponavlja napake, ki so ga že stale oblasti.

Ker ko je na oblasti, daje nedesnemu volilnemu telesu vedeti, da ga ima za bedake, s katerimi lahko po mili volji manipulira.

Gre za logiko vseh Janševih vlad: ko prevzamejo oblast, izigravajo in manipulirajo volivce, ker domnevajo, da do naslednjih volitev nimajo nobene moči več. Nimajo več glasu. Parlamentarna demokracija jim glas do naslednjih volitev namreč odvzame. Toda iz tega Janša potegne napačen sklep: z volivci se je treba truditi tako dolgo, dokler ne prideš na oblast. Ko si na oblasti, pa se lahko sprostiš. Lahko sproščeno izvajaš norčevanje, poniževanje, instrumentaliziranje in teroriziranje volivcev. Saj ti nič več ne morejo.

3. Marko Crnkovič (26. oktobra 2026): Vam je bila všeč proslava osvoboditve izpod pete okupatorjeve čizme?

Proslava velikega formata ob dnevu suverenosti: Dobili smo, kar smo pričakovali. Vlada pa to, česar ni pričakovala — žvižge.

Lahko bi žvižgali še marsičemu, ampak pustimo te provokacije. Dobili smo točno to, kar se je že ves teden pripravljalo. Zaradi tega se itak ni vredno pretirano razburjati. Vseljudsko žvižganje in zgražanje ter posmeh in prezir samo še podžiga to nomenklaturo. Nič si ne pustijo dopovedati. Bolj ko jim poskušamo karkoli dopovedati, bolj so prepričani, da prav mislijo in delajo. In potem se še kregajo z nami zato, ker se mi kregamo z njimi. Škoda, da smo razdvojeni. Ali pa tudi ne. Saj ne bi prišli skupaj. Če oni nas jebejo, potem mi njih ne jebemo.

4. Marko Crnkovič (12. oktobra 2026): SLO reality check: Skoraj polovici državljanov se jebe, politiki pa zadovoljni.

Če rezultati referendumov kogarkoli navdajajo z optimizmom, je z njim nekaj narobe. V bistvu je nekaj narobe s to državo nasploh.

Slovenska družba je dirka na dno proti mentalnemu in političnemu propadu. Zato se folku jebe. Približno polovica sodržavljanov se s politiko noče ukvarjati niti toliko, da bi se spravila volit. Kar je bedno. Vsi imamo polne gobce pomembnosti volitev in referendumov — kar je sicer edino, o čemer se celo politiki vseh baž in polov strinjajo —, glasovat pa nas nazadnje ne gre veliko več kot polovica. Nakar smo te nemogoče ignorance še celo veseli. Ne, ne, včeraj ni imel nihče nobenega razloga za vsesplošno rajanje.

5. Marko Crnkovič (7. oktobra 2026): NSi: Krščanska demokracija brez krščanstva in demokracije.

Ali se posodobljeni politični kristjani zato ne sklicujejo več na vero, ker nacionalizem in neoliberalizem nista krščanski vrlini?

Zakaj sklicevanje na vero ni več primerjalna prednost krščanskih demokratov pred drugimi strankami istega bloka? Ker hočejo biti podobni zaveznikom? Ker potihem snubijo tudi ateiste? Navsezadnje tudi SDS niso ravno verski fanatiki, ki bi svojo pobožnost kazali še drugače kot z občudovanjem cerkvic na hribčkih. Po mojem gre za to, da nacionalizem in neoliberalizem nista najbolj krščanski vrlini. Krščanski demokrat citira Margaret Thatcher? Se zgraža nad nošnjo tradicionalnih oblačil, ki jih zapoveduje druga vera?

6. Vesna V. Godina (13. oktobra 2026): Po referendumih: Pravi protivladni boji se šele začenjajo.

Za izboljšanje razmer v družbi je treba stopiti iz pisarn in parlamenta. In iz kabinetov. Za to si je treba umazati čevlje.

Obetajo se nam zanimivi časi. Protivladni boji se namreč šele začenjajo. Pred nami je referedum o intervencijskem zakonu. Pred nami je kulturna revolucija v javnem sektorju. In treba je reči: protivladni strani se je uspelo znova organizirati. Seveda s prizadevanjem civilne družbe. Če se jim bodo končno pridružile še domnevno leve politične stranke, se nimamo česa bati. Zmaga nad janšizmom je zagotovljena. Če ne, bodo leve politične stranke še enkrat dokazale, da jih v resnici ne moremo resno jemati kot leve. Ampak kot za kabinetno, salonsko levico.

7. Marko Crnkovič (8. oktobra 2026): Referendumska zvijačnost uma: Proti iz principa. Iz kljubovanja. Štirikrat.

En normalen referendum in trije špekulativni, podtaknjeni, taktični — ki jih je oblast uturila kot dokazilo, da naše mnenje šteje.

V nedeljo bodo trije brezvezni, populistični, špekulativni, podtaknjeni, taktični referendumi — ki so nam jih oblastniki vsilili kot neprepričljivo dokazilo, da naše mnenje šteje — in samo en normalenn. Žal pa sem prav pri referendumskem vprašanju o tako imenovani politični policiji v zadregi. Nisem prepričan, ali je res prav, če se mu protivim. A ker bom glasoval iz kljubovanja, bom škripaje z zobmi vendarle glasoval proti. Pa čeprav se mi bo nikalen odgovor zdel nekaj podobnega, kot če bi poimensko glasoval za Tamaro Vonta. 

8. Marko Crnkovič (19. oktobra 2026): Demantirali Marcela: Ni nas “jebeno” več. Samo 1354 (0,07 %) več nas je.

Večina v politiki je včasih jebeno prepričljiva, včasih pa je minimalna. Včasih je celo neznatna. Ampak je še vedno večina.

Večina v politiki — bodisi v parlamentu, bodisi na voliščih — je včasih jebeno prepričljiva, včasih pa je minimalna. Včasih je celo neznatna. Ampak je še vedno večina. To je pri tako majhnih razlikah težko sprejeti, ker je matematična kvantifikacija politične volje v intuitivnem nasprotju z občutkom za pravično ali celo občutno, logično merjenje družbenega in emocionalnega investiranja v politiko. Štetje glasov ni idealna rešitev, je pa edina merodajna. Zato se je tega treba držati kot pijanec plota. Priznati večino in jo upoštevati. Pa če nam je prav ali ne.

9. Marko Crnkovič (14. oktobra 2026): Alkoliberalni minister za zdravje opozarja: “Panika škoduje vašemu počutju”.

Imel sem prav. Spet. Edini v “MSM”, kot nam slabšalno reče Janša. Ostrc ne namerava odpraviti omejitev glede alkohola in kajenja.

Čeprav mi je jasno, da lahko od te vlade pričakujemo vse sorte kontrarevolucionarnih ukrepov in izmislekov na najrazličnejših področjih, pa vseeno ne morem verjeti, da bi lahko bil minister za zdravje tako lahkomiseln ali celo nespameten, da bi v novem, še niti ne uradno napovedanem zakonu opustil zdaj veljavne omejitve pri prodaji in konzumaciji alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov. Če se ne bomo preveč zapili in zakadili, bomo videli, ali bo res kaj iz ministrovih domnevnih domislic. Jaz vsekakor ne bi glede tega ne prehiteval ne moraliziral.

10. Marko Crnkovič (23. oktobra 2026): Koalicija sama sebi koplje jamo • Škodoželjni ciniki hočemo tega še več

Desnica se ne zaveda moči averzije do oblasti, ki jo lahkomiselno spodbuja med normalno mislečimi in kolikor-toliko vzgojenimi.

Permanentno kolerični Mahnič tega seveda ne razume. Ne razume niti Janša sam, ki se vrača v staro popadljivo formo. Desnica se ne zaveda moči averzije do oblasti, ki jo lahkomiselno spodbuja med normalno mislečimi in lepo vzgojenimi ljudmi. Vlada brez popuščanja šunta svoje že tako ali tako prepričane privržence, vendar s tem odvrača od sebe neantijanšiste, ki še znajo razmišljati s svojo glavo in ne prenašajo njenih provokacij. Vlada sama sebi koplje jamo. Mene to kot cinika zelo zabava. Želim si še več tega.

11. Marko Crnkovič (24. oktobra 2026): Najprej ratizacija, potem deratizacija. Če je treba, tudi jeretična.

Demokratična deratizacija? Le kaj bi to lahko bilo? Referendum med podganami in ščurki, ali so za ali proti, da jih vlada iztrebi?

Problem pa je tudi na drugi strani. Čeprav so vladne kritike — prizanesljivo rečeno — neprimerne, to še ne pomeni, da so vse neveljavne. Robate, vulgarne, pretirane, posplošene in neartikulirane kot so, so včasih vsaj približno točne, če že natančne niso. A prav ta aroganca in prepričanost v svoj ideološki prav je za targetirane posameznike, institucije in podsisteme praviloma izgovor, da se nad kritikami nočejo niti zamisliti. Tudi slepa vlada včasih zrno najde. In teh napak je v družbi itak toliko, da se zrnja nazoba do sitega.